Temu, kar čaka otroke, se reče življenjske izkušnje. Simpl kot pasulj.

3.11.2018 / 06:08 Komentiraj
Bila sem ena njenih najljubših žrtev. Najbolj se spomnim občutka nejasnosti. Zdelo se je, da delam toliko stvari narobe.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Moja prijateljica je ena izmed tistih novodobnih požrtvovalnih mam, ki jim ni vseeno, kakšno hrano jejo njihovi otroci in v kakšnem okolju odraščajo. Ni je strah, da si bo med igro v vrtcu njen otrok preklal koleno. Strah jo je vzgojiteljev in učiteljev, ki šele prihajajo.

Moji zaskrbljeni prijateljici bi rada povedala, da otroka ne bo mogla obvarovati pred generičnimi sistemi in določenimi tipi ljudi. Temu, kar ga čaka, se reče življenjske izkušnje.

Vzgojitelji in učitelji so za razliko od drugih poklicev takšni, da imajo mladoletne stranke. In te stranke se jim včasih zdijo ljubke, včasih pa jim grejo na živce. Niti jim niso vse enako všeč. In ker se mladoletne stranke zelo razlikujejo ena od druge, bi k njim bilo treba pristopati na različne načine in ne generično.

V tradicionalnem šolskem sistemu za to seveda ni prostora. Zato je to bolj utopija kot pa ena od možnih realnosti.

Certifikati različnih pedagogik

Verjamem tudi, da so certifikati različnih pedagogik — waldorfske, Montessori, Reggio Emilia in še kakšne — včasih samo votel nič. Da ne ustvarjajo a priori duhovno razvitih oseb z naravnim čutom za pedagoško poklicanost. Ali oseb, ki imajo rade otroke. 

Iz vrtca se najbolj spomnim vsakdanjega rituala pokrivanja čez glavo z rjuho, ko je bil čas za popoldanski spanec. Ni mi bilo jasno, zakaj moram spati sredi dneva, zato sem vedno dolgo strmela v strop in meditirala. Mislim, da nisem nikoli zares zaspala sredi dneva.

Spomnim se, da je bil vzgojiteljičin obraz vedno precej resen, ko nas je pokrivala čez glavo. Bila je stroga, a vseeno normalna. Nisem se bala njene strogosti. Toda z njo se nihče od nas otrok nikoli ni hecal.

Zadnje leto pred šolo pa sem pristala pri vzgojiteljici, ki bi potrebovala celovito terapevtsko pomoč. Verjamem, da je tudi sicer v življenju trpela tako kot poklicu, trpljenje pa je ves čas prelagala na svoje mladoletne stranke. Bila sem ena od njenih najljubših žrtev. Iz tistega obdobja se najbolj spomnim občutka nejasnosti. Zdelo se mi je, da počnem toliko stvari narobe.

Doma niso imeli pojma o mojih podvigih v vrtcu. Menda so kasneje — ko je vzgojiteljica staršem predlagala, naj naslednje leto namesto v običajno šolo začnem hoditi v šolo za otroke s posebnimi potrebami. Takrat sem že sama brala.

Ampak vzgojiteljica tega ni vedela, ker ji tega nisem nikoli povedala.

Pedagoginja brez izobrazbe

Učitelji, ki so prihajali, so se mi bolj ali manj vtisnili v spomin. Nič radikalnega. Nič posebnega. Toda še vedno se z velikim veseljem spominjam dejanja učiteljice slovenščine iz osnovne šole, ki je v meni videla Bralko.

Že od začetka mi je recimo dovolila, da lahko namesto danih naslovov obveznega domačega branja preberem in obnovim katerokoli knjigo po svojem izboru. Vsa leta sem lahko izbirala po svoje. To mi je dajalo občutek tolikšne svobode. Večkrat me je prosila za kak bralski namig in mi s tem dala vedeti, da sva enakovredni bralki. Ni sledila načrtu in sistemu, sledila je svojemu občutku. 

Ena od izjemnih pedagoginj — brez pedagoške izobrazbe —, ki se mi je vtisnila v spomin, je bila kovačeva žena. Vedno mi je razlagala, da je v Prekmurje prišla kot dama. S klobukom. Njen mož je na starost vsako leto nenehno prebiral en in isti roman v žepni izdaji. Knjiga je bila že čisto oguljena, a še danes vidim v mislih naslovnico z razburkanim morjem. Če se prav spomnim, je šlo za ljubič o nekem mornarju.

Kovačeva žena je bila topla oseba, pri kateri so se že leta pred mojim otroštvom zbirali otroci. Baje jim je pekla krompir v peči in jih poslušala. V času mojega otroštva sta bila oba z možem že precej stara. Ko sem ju obiskala, sem ji večkrat prebirala pravljice — ona pa je vedno hotela slišati zgodbo o Genovefi, ki pa je nisem poznala.

Imela je naravni talent za otroke, ki ga danes iščejo kot sveti gral s teoretiziranjem in študiranjem pedagoških sistemov. Čeprav je simpl kot pasulj.

Maria Tecla Artemisia Montessori (1870–1952), italijanska avtorica tako imenovane metode Montessori, poučevanja otrok od rojstva do adolescence. — [Fotografija: Wikimedia Commons]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE