“Pojma ni imela, da je ta večer spoznala bodočega moža.” [odlomek]

28.10.2018 / 06:08 Komentiraj
Američanka. Gledališka scena, odvetniki, poslovneži, srbska mafija in ljubezenski zapleti v novem romanu Lenarta Zajca.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pripoved romana Američanka se odvija okrog manjšega ljubljanskega gledališča. Pod pritiskom pomanjkanja sredstev denarja, iskanja sponzorjev in umetniške ustreznosti, ki bi zadovoljila birokratske ter kritiške norme, ga vodi režiser Iztok. Gledališče bi že zdavnaj propadlo, če Iztoku ne bi pomagala sestra dvojčica, odvetnica Ava, specializirana za gospodarsko pravo in prevzeme podjetij. Teater je povezala z ameriškim poslovnežem, ki je v Sloveniji prevzel podjetje, obenem pa poskušal najti zaposlitev za svojo mlado, vsega naveličano ženo Jenny, igralko, ki je na Broadwayu doživela polom. Jenny se zaplete v romanco z Iztokom, njen mož pa izgubi življenje v skorajda komični nesreči.

Da pa so stvari še bolj zapletene, poskrbi Ava, ki za srbskega tajkuna vplete gledališče v tihotapljenje umetnin iz Srbije v schengensko območje. Zgodba o ljubezni, kriminalu in boju za preživetje kulturnih ustvarjalcev, ujetih v birokratsko kolesje, je neglede na eksistencialno težo pripovedi napisana zabavno, duhovito, kljub temu pa bralca ves čas sili v razmislek o temeljnih vprašanjih.

Lenart Zajc (1967) je avtor sedmih proznih literarnih del, med njimi romana 5 do 12 (1998), ki je bil uvrščen v ožji izbor za nagrado SKS za najboljši prvenec, in romana Zguba (2001), ki se je uvrstil v ožji izbor za nagrado kresnik. Leta 2013 se je pridružil vstajniškemu gibanju kot eden od ustanovnih članov Mreže za neposredno demokracijo. Je tudi idejni oče projekta Vključujemo in aktiviramo (ViA), ki s podporo evropskih sredstev poteka pod okriljem JAK. Trenutno se ukvarja izključno s pisanjem in z omenjenim projektom.

Lenart Zajc: Američanka

Nekoč, po dolgem času, odkar je preživela avtomobilsko nesrečo, ki jo je za dve leti pripela na bergle in jo oropala materinstva, je šla Ava spet med ljudi. Bila je gledališka premiera, ki jo je režiral njen brat, in po predstavi je seveda sledila zabava za vse ustvarjalce predstave in seveda za njihove vabljene goste. Družba ji je bila, z izjemo brata, tuja. Ceni umetnost, obožuje gledališče, spoštuje ustvarjalce, pa vendar ji ne morejo zlesti pod kožo. Lahko se spusti v kakšen površen klepet, pohvali igralca ali igralko, ki se ji je zdela dobra, ampak to je nekako to. Igralci in ostala ekipa so imeli svoje štose, svoje pogovore, ki morda niso imeli nobene zveze z odigrano predstavo, morda pa bistveno globlje, kot si je predstavljala Ava. Pač, med ustvarjanjem predstave se med igralci spletejo vezi, drugačne od tistih, ki se spletajo v drugih delovnih okoljih. Zaigrane ljubezenske zveze, uprizorjena sovraštva in vse ostale emocije, vložene v odrske deske, v gledalčevi duši odmevajo tudi po tem, ko je že zdavnaj padel zastor. In če v gledalčevi, kako morajo šele v igralčevi, sploh po premierni uprizoritvi, ko so ustvarjalna čustva na vrhuncu in se lahko še nekaj časa mešajo s tistimi, ki so bila ravno zaigrana in je bilo vanja vloženega toliko skupnega dela, da so se med igralci spletle pristne vezi. Hec pa je, da se ta vez in ves ta naboj razblinita ob postavljanju nove predstave z drugo zasedbo in prejšnja postane rutina, ki počasi bledi z gledališkega repertoarja. Vse to Ava ve, in ker sama ni del tega, ker je le opazovalka, gledalka, se počuti vsiljivo, če sili med zmagoslavno razpoložene igralce.

“Kreten”

Slonela je ob točilnem pultu in opazovala moškega, ki ni bil del ekipe, ven je štrlel kot tujek, da ga je bilo boleče gledati. Nekoliko trebušast je bil, ne preveč, pa vendar trebušast, nosil je košato brado in lase, začesane na stran. V ustih je žulil neprižgano pipo. Do igralcev se je držal vzvišeno, pa vendar jih je ves čas ogovarjal, sploh okrog tiste mlajše, male, ljubke in prsate črnolaske se je ves čas vrtel. Ava je poiskala Iztoka in ga vprašala, kdo je ta tip.

“Pusti ga. Roman, profesor literarne teorije na Filofaksu in nekakšen literarni kritik. Kreten,” ji je hitro pojasnil.

Sivolas moški, ki ga Ava ni poznala, vedela pa je, da je gledališki kritik, se je zasmejal Iztokovi opazki in dodal: “Ni le kreten, ritoliznik je, vse, kar napiše, piše tako, da ugaja svojim nadrejenim metuzalemom. Rit pač.”

Ava, ki se je dolgočasila, počutila pa se je razposajeno, saj je bila po dolgem času zunaj brez bergel, je odšepala do tega Romana. V roki je nosila prazen kozarec, na visoki mizici ob Romanu pa je bila postavljena steklenica vina. Seveda jo je opazil, visoko, sloko, atletske postave, s kratkimi blond lasmi, začesanimi nazaj, da je bila videti kot deček Hitlerjeve mladine. Njen obraz je bil, če ne štejemo maskare in rdeče šminke, ki je poudarjala njena mala srčasta usta, popolnoma nenaličen, saj se je zavedala, da bi bili kakršnikoli dodatni lepotilni dodatki na njenem obrazu popolnoma odveč. Ko si je natakala kozarec vina, je namenoma s komolcem dregnila vanj.

“Oh, se opravičujem,” mu je rekla, in pozornost, s katero je prej frlel okrog ljubke črnolase igralke, je bila zdaj v celoti njena. “Nič hudega,” ji je rekel in se ji samozavestno nasmehnil. “Si igralka?” jo je suvereno tikal.

“Ne,” mu je rekla in se mu nagajivo zasmejala.

“Dramaturginja?” je še naprej ugibal on

“Tudi ne!”

“Delaš v gledališču?”

“Sploh ne,” je zavila z očmi. “Pa vi? Vi tudi verjetno niste gledališki?”

Zdaj se je on namrdnil: “V resnici ne, kako si pa vedela?”

Njegova suverenost je nekoliko zbledela. Sicer jo je še naprej tikal, vendar je odločnost izginila iz njegovega glasu.

“Prej, ko ste se pogovarjali z igralci, ste štrleli ven kot svinčnik iz očesa,” se je zahihitala ona.

“A!” je rekel on. Nato odprl usta, da bi nekaj rekel, si premislil, in nato spet ponovil isto, dokler ni le izdavil: “Dr. Roman Pišanec, profesor sem, sicer pa literarni kritik.”

Ava je zožila oči, kot da je morala dobro pomisliti, da se je spomnila in rekla: “Aha, se spomnim vašega imena! Delo, ne?”

“Dnevnik.”

“Aha, seveda.”

“Pa Literatura.”

“Te ne berem,” se je v zadregi, vendar zapeljivo ljubko nasmehnila.

On je bil polaskan, ker je poznala njegovo ime: “Si brala moje kritike?”

“Nekatere sem.”

“In so ti pomagale pri izboru branja?”

Ava je odkimala in njegova ravno ponovno dvigajoča se samozavest je spet zdrknila h kolenom: “Preveč so me spominjale na mnenja tistega kretenskega metuzalema s Filofaksa, za katerega lahko rečem, da je vse, kar cepec napiše, diametralno nasprotje tistega, kar mislim sama.”

Tako, sporočilo je bilo poslano. Cepcu je uničila samozavest in njena nagajivost je bila potešena, lahko bi šla počasi domov.

“Počakajte!” jo je skoraj grobo prijel za komolec, ko se je začela pripravljati k odhodu domov in jo zasukal k sebi: “Ste tudi vi literarna strokovnjakinja?” Kar naenkrat jo je vikal in tako Avo spravil v židano voljo.

“Ne, Ava Divjak sem, s poudarkom na zadnjem zlogu. Sicer pa odvetnica,” se mu je nasmehnila. Potem je tako iz čistega dolgčasa, da ga je še malo pomrcvarila, dodala: “V bistvu vas sploh ne poznam in časopisnih literarnih kritik skoraj nikoli ne berem. Gledališke seveda, če pišejo o mojem bratu, sicer tudi ne. Veste, kritike so pač neko mnenje, ki ga opirate na druge avtoritete, na svoj estetski okus ali primerjavo z drugo literaturo, pa vendar, ko potegneš črto, v celoti odražajo vaš subjektivni pogled na književnost. Super, da ga imate, ampak zakaj bi opirala svoj bralni izbor na vas, je pa drugo vprašanje.”

Napihnjeni balon se je razpočil

Zavzdihnil je. Zdaj ko se je napihnjeni balon, ki ga je prej držal pokonci, razpočil, in je tista pipica, s katero je tako vneto poziral, pristala v njegovem žepu, zdaj ko je njegov obraz izžareval neko prizadetost, ki bi ji težko rekli užaljenost, pač pa le žalostna prizadetost, se ji je nenadoma zazdel drugačen, kot ga je videla v prvi luči. Skoraj bi se ji zdel privlačen.

“Pa saj razumem,” mu je podala možnost, da se izvleče. “Časopisi so kulturo in kulturne strani tako oklestili, da resno argumentirane kritike ne morete napisati, dejansko lahko pišete le mnenja ali obnove, kaj več v tistih tisoč znakih ne gre.”

“Morala bi brati Literaturo, tam imam dovolj prostora za resno argumentacijo.”

Ava je prikimala: “Mogoče pa kdaj bom.”

“Lahko vam jih pošljem po mailu v PDF-ju, če želite?” Njega je gnala vse večja želja, da bi na to predrzno, nekoliko oholo, pa vendarle intelektualno zelo močno odvetnico naredil vtis. Pravnikov sicer nikoli ni posebej cenil. Sámo pravo se mu je zdelo nekaj takega kot poglobljen študij monopolija, in poglobiti se v študij pravil, no ja, to ni zanj. Pa vendarle, Ava je bila drugačna, kot si je predstavljal odvetnice. Hodila je v gledališče, brala je knjige, videti je bila izobražena in iskriva, predvsem pa neskončno seksi. Želel si jo je bolje spoznati.

“Morda bi najino znanstvo postavila na drugačne temelje, saj se mi zdi, da nisem naredil bog ve kakšnega vtisa,” še poskusi.

“Zakaj pa ne,” se mu je nasmehnila, zdaj ji je v resnici postajal simpatičen, in mu podala vizitko: “Pokličite me, ko utegnete.”

Potem je odšla naravnost domov, še vedno je bila dobre volje. Pojma ni imela, da je ta večer spoznala bodočega moža.


Lenart Zajc: Američanka. Roman. Spremna beseda: Jernej Novak (Od zgodbe k resnici fikcije). Beletrina, 2018. ISBN 978-961-284-385-4, 386 strani, 27€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE