Patologija ženske oblasti

16.10.2018 / 06:08 Komentiraj
Ženske na pozicijah moči v družbenem kontekstu praviloma odpirajo vrata totalitarizmu. Demokracija in zakonitost umreta.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Že večkrat sem napisala, da se je treba bati žensk na pozicijah moči. Praviloma. Po eni strani zato, ker začnejo — kot večina moških na istih pozicijah — razvijati lastno patologijo. Po drugi pa zato, ker ženske na pozicijah moči aktivirajo socialno vez mati–otrok, na kateri same seveda zasedejo položaj matere, podrejeni pa položaj otroka.

Ta vez nato deluje po pravilih diade mati–otrok, kar ne pripelje samo do infantilizacije socialnega vedenja, ampak tudi do možnosti zlorabe moči tistih, ki stojijo na položajo matere. Mati je namreč zunaj Zakona.

Trenutno imam spet priložnost opazovati to patologijo. Posebnost tokratne situacije je, da gre za zlorabo ene od ključnih značilnosti materinskega velikega Drugega oz. za zlorabo dejstva, da je mama za otroka ambivalentni Veliki Drugi.

Po eni strani je seveda mama tista, ki za otroka skrbi — je torej dobra, ljubeča, skrbeča itd. —, po drugi pa je zaradi pozicije brezprizivne moči zunaj Zakona tudi grozeči veliki Drugi.

Ambivalenca matere

To bistveno določa otrokov dvoumni odnos do matere. Po eni strani jo ljubi, obožuje, idealizira, po drugi strani pa se je boji Mati ga s svojo jezo, besom navdaja z grozo.

Ambivalenco tega skrbečega in hkrati grozečega velikega Drugega konča šele očetov poseg v socializacijo otroka. Oče, ki vpelje Zakon — torej socialna pravila — mamo podredi Zakonu.

S tem pa za otroka postane obvladljiv tudi njegov ambivalentni odnos do matere, ki je pred posegom Zakona povezan z otrokovo edino možno strategijo vedenja do matere, ki se ji reče utopitev v Željo velikega Drugega oz. utopitev v Željo matere.

To poteka tako, da se otrok poskuša izogniti divjanju besneče matere s tem, da naredi vse, kar mama hoče oz. kar otrok misli, da mama hoče. Otrok to naredi, ne da bi sploh preverjal, ali je to, kar mama hoče, primerno, moralno itd.

V diadnem odnosu je namreč vse, kar zahteva mati, za otroka prav. Zato otrok to tudi brez pomislekov naredi. Da ohranja materino dobro voljo. S tem po eni strani povečuje možnost, da dobi od matere nagrado, po drugi strani pa prepreči njeno jezo, ki ga navdaja z grozo.

Tandem dobre in besneče matere

V najnovejši situaciji, ki dokazuje, zakaj se ženske ne smejo dokopati do pozicije moči, je ta ambivalentna mati razdeljena na dvoje žensk.

Prva igra vlogo dobre matere. Ki je seveda ne vodi nič drugega kot ljubeča skrb za svoje podrejene. Druga mati pa je abonirana na vlogo grozeče in besneče matere.

Ta tandem si podreja človeka tako, da mu prva ženska govori, kako je dobra in skrbna in da se nesebično bori za dobrobit podrejenih. Deluje skratka tako, da podrejene čustveno izsiljuje. Drugi del tega tandema pa kriči, grozi itd. Igra torej vlogo besneče matere, ki otroka potisne v otrplost, popolno nemoč.

Ta tandem hodi po sestankih. Prvi del tandema čustveno izsiljuje z lastno (navidezno) skrbjo za druge in lastno (navidezno) dobroto do drugih. Če to ne uspe, se register čustvenega izsiljevanja razširi na jokanje. In na grožnje, da bo ta ljubeča mati svoje podrejene zapustila. V joku odide. Reče, da se ne bo nikoli več vrnila. Ljudje onemijo. Z občutkom krivde.

Drugi del tandema pa deluje tako, da zastrašuje. Grozi. Kriči. Ipd. Kar pri podrejenih izzove popolno blokado. In ko se aktivirata občutek krivde plus blokiranost, je situacija za dame na pozicijah moči dobljena. Vsaj v konkretni situaciji. Pozneje morda res komu kapne. Začnejo dajati pripombe o nespodobnosti tovrstnega vedenja. Ali o tem, kako jih vozi oz. vozita. A je že prepozno. Sestanek je že mimo.

Čustveno izsiljevanje

Sestanki, na katerih ženska čustveno izsiljuje, joče, njena druga polovica tandema pa grozi in straši, so komični. Še več: farsa! Stvar bi bila smešna. Če bi ne bila tragična. In za socialne odnose pogubna.

Ne samo zato, ker se tisti, ki so v teh odnosih v podrejenem položaju, obnašajo kot nemočni, prestrašeni, blokirani otroci. Čeprav so sicer odrasli, izobraženi, nekateri celo odgovorni in moralni ljudje. Ampak tudi zato, ker ta dinamika po definiciji vključuje pravico Matere, da deluje zunaj Zakona.

Kar pomeni, da “obe dami” lahko kršita zakone in pravila. Ker sta kot vse matere v poziciji vednosti, se vsi podrejeni, kadar ne vedo, kako je kaj treba narediti, obračajo nanju. In čeprav onidve ne vesta, kako se stvari streže, povesta, kaj je treba narediti. In vsi to brez zadržkov naredijo. Nihče ne preveri. Nihče ne podvomi o njuni vednosti.

Prakse zunaj pravil

Tako se množijo prakse, ki so zunaj pravil. Tudi zunaj zakonov.

Jasno, da tega nihče ne vidi. Oziroma noče videti. Če kdo slučajno spregleda, molči. Počuti se sokrivega. Kar dejansko tudi je. A ne kot zavestni, racionalni sokrivec. Ampak kot majhen otrok, ki je sokriv za materino delovanje zato, ker ga še ne vodi Zakon. Ki še ne zna preveriti, ali je to, kar mati zahteva, res prav. In se ji ne zna upreti, kadar od njega zahteva nekaj, kar ni prav.

To postaja v socialnih situacijah, kjer mesto moči zasedajo ženske, pravilo. Zato pravim: ženske na pozicijah moči v družbenem kontekstu praviloma odpirajo vrata totalitarizmu. Demokracija umre. Zakonitost pa tudi.

Tandem dobre in jezne matere si podreja človeka tako, da mu prva govori, kako je dobra in skrbna in da se nesebično bori za dobrobit podrejenih. Deluje skratka tako, da podrejene čustveno izsiljuje. Drugi del tega tandema pa kriči, grozi itd. Igra torej vlogo besneče matere, ki otroka potisne v otrplost, popolno nemoč.
FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE