Višja produktivnost? Preprosto. Višje plače!

9.10.2018 / 06:10 Komentiraj
Problem je v glavah menedžerjev. Treba jih je prisiliti, da podjetja iz nizkocenovnikov preobrazijo v visokocenovnike.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zadnjič sem v intervjuju za Manager navrgel naslednjo misel:

“Nekoliko za šalo, če bi pri nas v industriji podvojili plače, bi se tudi dodana vrednost na zaposlenega po definiciji skoraj podvojila“.

S tem sem hotel predvsem sprovocirati diskusijo na temo konkurenčnosti našega gospodarstva. Dobil sem precej negativnih komentarjev, malo pa vsebinskih argumentov — razen od dveh oseb).

Pa vendar je izjava faktično pravilna, le vzročnost je obrnjena.

Jasno je sicer, da si slovenska podjetja v dani situaciji oz. izvozni strukturi ne morejo privoščiti dvakrat višjih plač. Toda hipotetično: če bi plače podvojili, bi se po definiciji podvojila tudi dodana vrednost — če zanemarimo dobičke (ker dodana vrednost je v grobem vsota plač in dobičkov). In če bi seveda ustrezno povišali cene naših izdelkov.

Magna Steyr in Revoz

Problem je seveda v tem, ker naša proizvodna struktura tega ne dopušča — recimo avstrijska pa ja. Magna Steyr izplačuje dvakrat višje plače kot Revoz.

Naš problem je, da prodajamo nizkocenovne izdelke. Avstrijci sestavljajo mini morrise za 30.000€, mi pa renault twingote za 10.000€. Slovenska podjetja so se pač odločila — večinoma, ob hvalevrednih izjemah — za specializacijo v nizkocenovnih izdelkih in sestavnih delih (komponentah) za tuje verige vrednosti, kjer jih naročniki stiskajo za vsak cent.

Seveda bodo mnogi zdaj rekli: ja, ampak naša produktivnost je prenizka, zato ne moremo dosegati višje dodane vrednosti.

Že. Vendar je tudi (vrednostno merjena) produktivnost posledica višine plač, ker jo merimo z dodano vrednostjo na zaposlenega. Avstrijci imajo — karikirano rečeno — dvakrat višjo produktivnost, ker imajo dvakrat višje plače. Tehnologija pri sestavljanju avtomobilov (avtomatske linije, roboti itd.) v Novem mestu je podobna kot v Gradcu. Toda v Novem mestu sestavljamo trikrat ceneješe izdelke in si lahko zato privoščimo največ polovico avstrijskih plač.

Isti fenomen kažejo tudi primerjave z drugimi manj razvitimi državami. Razmerje plač med Mehiko in ZDA v industriji znaša 1 proti 9 — zato bodo ameriške podružnice v Mehiki (če zanemarimo dobičke) statistično 9-krat manj produktivne kot v ZDA, pa čeprav lahko uporabljajo enako tehnologijo.

Podobno je pri sestavljanju pametnih telefonov ali računalnikov. Ko je Apple leta 2004 prenesel sestavljanje notebookov na Kitajsko, se tehnologija sestavljanja od Elk Grovea do Foxconn Cityja ni čisto nič spremenila — seveda pa so bile plače na Kitajskem desetkrat nižje. Danes so samo še šestkrat nižje, kar pa statistika zabeleži kot šestkrat nižjo kitajsko produktivnost.

Nizkocenovni poslovni model

Ključni slovenski problem je, da so se naši menedžerji odločili za nizkocenovni poslovni model. Namesto inovativnih končnih izdelkov, kjer bi lahko dosegali visoke marže, so se odločili za izdelke z nizko ceno ali za dobavljanje tujim verigam vrednosti, kjer je vsak cent stroškov v proizvodnji še kako pomemben.

V Sloveniji je zelo malo podjetij, ki si lahko privoščijo Applovo strategijo. Proizvodni strošek iPhona je dobrih 200$, prodaja pa jih za 800$ ali 1.000$ dolarjev, nove modele za skoraj 1.500$).

Vsa čast Akrapoviču in Boscarolu — toda podjetij s takšnimi izdelki in takšno potencialno maržo je pri nas samo za vzorec.

Gre za splošno neambicioznost menedžerjev. Namesto da jamrajo in se pritožujejo nad predrago državo — davki! — in previsokimi plačami, bi se morali razvoja izdelkov, ki prenesejo dvakrat višje plače. Sicer po razvitosti nikoli ne bomo dohiteli Avstrije. Toda dokler bo naš domet sestavljanje twingotov, pač ne bomo prišli na raven Nemčije.

Murin Lohnarbeit

In prav v dvigu plač je lahko ključ. Če bi dopustili hitrejšo dinamiko plač, bi se temu počasi prilagodila tudi proizvodna struktura. Podjetja bi opustila programe — ali bi celo propadla —, ki ne prenesejo višjih plač, ostala in razvila pa bi se tista, ki si to lahko privoščijo.

Skandinavska tekstilna industrija je bila v tej fazi sredi 60. let. Danes proizvajajo samo še tekstilne izdelke s tehnološko sodobnimi materiali in visoko dodano vrednostjo — za razliko od naše Mure, ki se je z Lohnarbeitom obdržala do leta 2010, naprej pa stroškovno ni več šlo.

Če bi se Mura pravočasno prestrukturirala kot recimo italijanska ali nemška ali švedska “tekstilna podjetja” v smer visoke mode in prodaje izdelkov pod lastno blagovno znamko in z visokimi cenami, bi še danes lahko obstajala in dajala dvojne plače šiviljam v Prekmurju.

Glavni problem je v glavah naših menedžerjev. Večina — razen generacije novih tehnoloških podjetij — jih ne zna preklopiti na višji nivo. Namesto tega raje vztrajajo v obstoječem stanju in šimfajo, če se minimalna plača poveča za 2%.

Toda morda jih bo prav povišana dinamika plač — recimo napovedano letno 4,5-% povečevanje minimalne plače, čemur se bodo morale prilagoditi tudi druge plače — prisilila, da spremenijo poslovni model. Da svoja podjetja iz nizkocenovnikov transformirajo v inovativne visokocenovnike.


OpombaTekst je bil objavljen v ponedeljek, 8. okrobra 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Provokacija: Če hočemo podvojiti slovensko produktivnost, moramo podvojiti plače. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE