1918, 1984, 2018, 4000: Republika Slovenija kot republika Gilead

8.10.2018 / 06:10 Komentiraj
Tisti, ki prosto po Cankarju ne bi smeli imeti svojega prepričanja, že pišejo antiutopični roman. Vsak dan v medijih.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ob stoletnici smrti Ivana Cankarja, ki jo prosto po Francetu Prešernu proslavljamo letos, poleg številnih razstav, razprav, predstav izhajajo tudi številne knjižne posodobitve, da ne rečem modernizacije njegovega lika in dela. Pravkar je izšla recimo njegova biografija v stripu, že lani pa predelave z zgovornimi naslovi kot Moj life, Hlapec Jernej in pasja pravica in Hlapci: Ko angeli omagajo.

Z načelno naklonjenostjo do kulturnopolitičnih ambicij, da bi zaprašenega, četudi aktualnega, za današnji čas pomembnega avtorja približali današnji publiki — zlasti pa mladim —, moram priznati, da sem do tega cankarjanskega updatanja nekoliko skeptičen.

Zdi se mi namreč, da gremo v pedagoškem smislu v drugo skrajnost. Kot učna snov je Cankar cele generacije veljal za zateženo, zapovedano, socialistično državotvorno, s stališča učečih se neljubo čtivo — zdaj pa ga za protiutež prikazujemo kot nekaj zabavnega, lahkotnega, celo trivialnega. Kar njegovo delo seveda ni. Kot tudi ni bilo tako usodno tisto, za kar smo Cankarja imeli prej.

Druga skrajnost

Današnji družbeni prepiri, ki jih je Cankar znal tako genialno ubesediti, niso nič novega. Tako kot danes se Slovenci dajemo že več kot sto let. Konec 19. stoletja je izbruhnil slavni spor med klerikalci in liberalci, iz katerega pa se nismo naučili nič. Ker pač razmišljamo tako kot Gruden iz Cankarjeve drame Za narodov blagor (napisane leta 1901):

“Ta narod se je razdelil, kakor veste, v dvoje taborov, in pravica je seveda na naši strani. Ali da zmaga pravica, je treba, da si ustvarimo svoje glasilo, tako rekoč orožje.”

Vsaj ta odlomek iz Blagra si je treba nujno prebrati. Takole pravi deželni poslanec Grozd žurnalistu Ščuki: 

Grozd: “Vi ste v moji službi, to sem vam hotel povedati. Uvažujem vas, ker ste nadarjen človek. Ali rabite to nadarjenost, kakor vam je plačana. Brzdajte se in glejte, da me ne spravite v položaj, ki bi bil siten ne meni, temveč vam.”

Ščuka: “Velike stvari čakajo pred durmi. To bo boj za narodove ideale. […] Dandanašnji je laž tako v časteh, da se niti najdrznejši ne sme drgniti ob njo. Resnico je treba spoštovati v teoriji — za prakso nima nobene vrednosti.”

Cankarjev cinizem

Cankar se nam zdi še vedno aktualen zato, ker se prepoznavamo v njegovem cinizmu. Iz te identifikacije izvira vse — pa če smo resignirani ali po drugi strani utopično optimistični.

V resnici pa je Cankar za današnjo rabo premalo radikalen. Slovenska družba rabi več kot bravurozno opisovanje občepolitičnih in občečloveških slabosti. Bolj kot upgradan Cankar bi se nam prilegel kakšen posodobljen antiutopični roman. Nekaj v stilu tistih, ki sicer ne kotirajo najvišje na slovenskem Parnasu, pa vendar. Nekaj v stilu romana 4000 Ivana Tavčarja (1891) ali Abadona Janeza Mencingerja (1893). 

Še več! Lahko bi kdo napisal — prirejeno za slovenske razmere, seveda — nekaj v stilu Orwellovega romana 1984, Huxleyjevega Krasnega novega sveta ali Zamjatinovega Mi.

In nenazadnje, ali ne gledate vsako soboto zvečer nadaljevanke Deklina zgodba, posnete po istoimenskem romanu kanadske pisateljice Margaret Atwood?

Zaenkrat ne

Distopične vizije o Sloveniji se včasih zdijo zelo blizu in zelo uresničljive. Tavčarjeva zgodba o zadnjem slovenskem liberalcu, ki ga angel po 2000 letih hiberniranja obudi v življenje in mu, nejevernemu, razlaga, kaj se je medtem po zaslugi konservativcev (in odsotnosti liberalcev) zgodilo z nekdanjo Slovenijo — zdaj “papeževo provincijo številka LII” —, je s svojim klerikalnim in ksenofobnim, socialnim in političnim totalitarizmom navidez pretirana ekstrapolacija današnjih razmer in kot prismojena satira zveni smešno, vendar je vsaj v literarnem kontekstu socialno in politično legitimna. In ni tako daleč od razmer v Republiki Gilead v Deklini zgodbi.

Tisti, ki ne bi smeli imeti svojega prepričanja — vključno s tistimi, ki so to prepričanje že zamenjali za kaj bolj donosnega ali vsaj aktualnega —, v bistvu tak antiutopični roman že pišejo. Vsak dan v medijih.

Čeprav bi bilo za ta razdvojeni narod bolje, če bi pisali literaturo. Ker ni vse res. Zaenkrat ne.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 7. oktobra 2018, pod naslovom Republika Slovenija kot republika Gilead. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE