Branil sem Svetlano Slapšak, zdaj moram pa Janka Kosa. In to pred njo.

2.10.2018 / 06:10 1 komentar
Svetlana noče dostojnejšega nasprotnika. Ker je praktično v nič devati imperij zla. S Kosom pa bi morala polemizirati.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Tako kot sem se čutil dolžnega braniti Svetlano Slapšak pred podlimi desničarskimi napadi — Medijski umor Svetlane Slapšak (1.): Janšev imperij zla vrača udarec in Medijski umor Svetlane Slapšak (2.): Frontalni napad na intelektualno sfero —, se zdaj čutim dolžnega braniti Janka Kosa … — pred Svetlano Slapšak.

Ko sem avgusta prebral tekst cenjenega, komparativistom mnogih generacij ljubega profesorja pod naslovom Biti ali ne biti Slovenec, sem samo prizanesljivo zavil z očmi. Svetlana Slapšak pa je seveda reagirala bolj ostro, četudi zapoznelo. In kako tudi ne bi.

V sobotni kolumni v Večeru je akademika Kosa deklasirala z besedami, da je “s svojim znanstvenika in intelektualca nevrednim, rasističnim pisanjem […] ponižal sebe in svojo najvišjo […] institucijo [SAZU]”.

Razumem, da jo je pisanje pogrelo, saj se je morala čutiti targetirano kot ena tistih, za katere Kos piše, ki so kot “prišleki […] asimilirani samo na zunaj” in s tem — khm … — “nosilci nenavadne nacionalne shizofrenije”.

“Kdo je Slovenec?”

Janko Kos se “v času, ko naj bi globalizacija začela brisati razlike med civilizacijami, religijami, narodi in kulturami”, sprašuje, “kdo je Slovenec” — ker da bo “po Trubarju, Prešernu in Cankarju znova šlo za biti ali ne biti Slovenec”.

No, obnovimo najbolj obremenjujoči odlomek v celoti:

“Bolj zapleten je primer novih prišlekov iz “južnih republik” komunistične Jugoslavije. Mnogi so z asimilacijo postali pomemben člen slovenske kulture, družbe in državnosti.”

“Problem so tisti, ki sprejemajo slovenščino za svoj javni ali celo zasebni govor, ne pa slovenske identitete. Rajši bi se čutili socialistične ‘Jugoslovane’, svobodne ‘Evropejce’ ali anacionalne ‘kozmopolite’. Nacionalno identiteto bi menjali za ideološke nadomestke. Asimilirani so torej samo na zunaj, kar je paradoks posebne vrste. Med njimi je kak viden politik ali župan, znanstvenik ali publicistka, gledališki umetnik ali uspešen pisatelj. V te vrste Slovencih prihaja do razcepa zavesti med tem, kar so v sebi, in tistim, kar naj bodo za druge. S tem postajajo nosilci nenavadne nacionalne shizofrenije, ki je mučna bolj zanje same kot za okolje, sili jih v neuravnovešeno nihanje med kompleksi manjvrednosti in večvrednosti.”

In še:

“Ta vrsta polslovenstva ali celo protislovenstva bi postala usodnejši problem, ko bi se začeli tudi rojeni Slovenci odtegovati nacionalni identiteti v korist nekakšne splošne, univerzalne, ideološke ‘vseenosti’. Morda bi celo slovenščino zamenjali za rabo kateregakoli svetovnega jezika, ki bi ga lahko razumeli novi, to pot afro-azijski priseljenci.”

Prosim?!

Dobri, stari časi

V dobrih, starih časih, ko je bil naš Janko moj profesor, se mi nikoli ni zgodilo, da ne bi razumel, o čem govori in kaj hoče povedati. In ne samo, da ne bi razumel. Praviloma sem mu dal celo prav. 

Zame in ne samo zame je bil Janko Kos eden nabolj briljantnih umov, kar smo jih imeli priliko spoznati. Vsaj na področju literarne zgodovine, literarne vede. Njegov objektivistični način razmišljanja, njegova znanstvena nonšalanca, njegova racionalistična neprizadetost so bili pravi božji dar za intelektualno razgrete, a odprte mlade glave.

In ravno zato, ker ga poznam po takšni intelektualni drži, mu takega pisanja — četudi se s tezami še zdaleč ne strinjam — ne morem zameriti. Ker vem, da slovensko nacionalnost in identiteto obravnava z enako neprizadetostjo, kot če teoretizira o notranjem monologu Leopolda Blooma v Uliksu.

Toda ljudje, o katerih zdaj in tukaj govori, niso fiktivni in etstetski literarni liki in plod umetniške domišljije. Ti ljudje so individualna utelešenja politične, kulturne in duhovne zgodovine — in ki znajo kot predmet njegovega raziskovanja znanstveniku tudi reči, da se o njih moti.

Kot riba na bicikel

Ko je Kos v nekem trenutku pokazal svojo politično barvo, sem bil presenečen, ne pa tudi razočaran. Ko bi le bilo na desnici več takih konservativnih intelektualnih kalibrov — tudi takih kot Capuder, bog mu daj mir, sem si naivno mislil. Če bi jih imeli, bi bila desnica bolj normalna, da ne rečem prominentna intelektualna izpostava — mi drugi pa bi jo bolj resno jemali.

Domnevam, da Slapšakova zameri Kosu tudi to, da intelektualno legitimira desničarsko divjaštvo v zvezi z nacionalnim vprašanjem in samozavedanjem slovenstva (in evropejstva).

Res je, da Kos paše v Novo kot riba na bicikel. Vendar se mi ne zdi sporno, da nekdo o tem razpravlja bolj pametno in strpno.

Iz Svetlanine jeze bi lahko sklepal, da si ne želi dostojnejšega nasprotnika od tako imenovanega medijskega imperija zla. Ker je preveč praktično v nič devati te primitivce, ki ne znajo ne pisati ne razmišljati. Z akademikom bi pa le morala polemizirati. Ampak seveda ne bo, ker ga vnaprej diskvalificira.

Svetlana Slapšak in Janko Kos. — [Fotografiji: Andrej Petelinšek/Večer in Wikipedia Commons]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE