Vodušek je mala riba, ki je pregovorno gor plačala. In to z berufsverbotom.

28.9.2018 / 06:10 5 komentarjev
Vudu lutka SLO novinarstva, ki jo je družba preventivno prešpikala s pletilko. Končno sodba, ki je res v imenu ljudstva.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Berufsverbot, ki ga je fasal Vodušek kot da za dobro vago ob zaporni kazni, je nesorazmerna in neučinkovita, pa še krivična in nedemokratična sankcija, ki posega v obsojenčevo temeljno človekovo pravico do opravljanja poklica oz. do dela.

Če nesrečnik ne bo uspel s pritožbo, bo moral odsedeti 18 mesecev aresta, potem pa še eno leto ne bo smel opravljati novinarskega poklica.

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu, ki je Vodušku izreklo obsodilno sodbo zaradi poskusa izsiljevanja, je s tem simbolično zapečatilo žalostno usodo … — ne samo samega Vladimirja Voduška, temveč tudi usodo slovenskega novinarstva nasploh.

Ne obsojam in ne zagovarjam

Če je sodišče po krivem obsodilo recimo Noviča — in najbrž še koga —, to še ne pomeni, da je po krivem obsodilo tudi Voduška. V to se ne bi vtikal. Mogoče je kriv, mogoče je nedolžen. Neglede na to pa me zanima sodba.

A neglede na to, ali je očitano kaznivo dejanje res storil ali ne, je Vladimir Vodušek s to obsodbo postal nekakšna vudu lutka slovenskega novinarstva, ki jo je družba s pomočjo sodišč preventivno prešpikala s pletilkami.

Voduška ne obsojam, niti ga ne zagovarjam. Ne bom trdil, da se lahko to vsakomur zgodi, ker se normalnemu, poštenemu, niti normalno podjetnemu novinarju ne more zgoditi. Niti ne jemljem ali dajem njegove don-kihotske, robin-hoodovske, martin-krpanovske in jesse-jamesovske mešanice novinarstva in podjetništva za zgled.

Je pa vendarle noro, čeprav ne nepričakovano, da je kakršnakoli instanca nekemu novinarju — od vseh prav Vodušku — prepovedala opravljati poklic, ker da ga ni opravljal pošteno.

Z novinarstvom kot nelicenciranim, popolnoma svobodnim (čeprav popolnoma zasužnjevalskim, suženjskim), že kar anarholiberalnim poklicem brez sine qua non kriterijev se v Sloveniji ukvarja še veliko več substandardno kvalificiranih primerkov od Voduška — ki pa si seveda ne drznejo hoditi tako po robu, da bi kot Vodušek prestopili na ono stran.

Ravnanje, ki je v navzkrižju z zdravo pametjo — zdravo pametjo ekonomije, menedžmenta, informiranja, komuniciranja, magari tudi razvedrila, pa verjetno tudi na drugih področjih —, načeloma normalnega človeka prisili v ravnanje, ki bo v skrajni fazi tudi v navzkrižju z moralo. Ali celo z zakoni.

Sam svoja deklica za vse

VV je majhna riba, ki je pregovorno gor plačala. V profesionalnem smislu je (bil) sam svoja deklica za vse, ki ni ničesar obvladala prav v nulo in nikoli težila k perfekciji. Je pa bil na vsak način delaven in vztrajen. Da je bil obsojen na tako drastično dodatno kazen, pomeni tudi to, da znanja in marljivosti osumljencev oz. storilcev sodniki ne vidijo kot olajševalno okoliščino.

Podobno je tudi na področju oglaševanja. Če prav razumem, je bil VV obsojen, ker je zahteval ali predlagal oglaševanje v zameno za neobjavo neprijetnih ali obremenilnih informacij o direktorju dotičnega podjetja.

Se strinjam, da je to izsiljevanje ali poskus izsiljevanja. Pa vendar: ali ni ves ta slovenski oglaševalski pogon, ta španovija medijskih zakupnikov in tržnikov skregana z zdravo pametjo, če že ne z moralo?

Večji del oglaševalskega kolača nima prav nobene zveze s smislom in realnostjo medijev kot produktivne dejavnosti, ki bi si za svoj doprinos zaslužila neko vsaj približno logično in merodajno remuneracijo. Oglaševanje v Sloveniji je samo dogovorna ekonomija med domačijami in pajdaši.

Ponavljam: nikakor ne ekskulpiram Vladimirja Voduška. Še enkrat pa poudarjam, da je bilo njegovo kaznivo dejanje na presečišču novinarstva in oglaševanja — zavržno kot je nedvomno bilo — vsaj razumljivo, če že ne opravičljivo.

Ravnanje, ki je v navzkrižju z zdravo pametjo — zdravo pametjo ekonomije, menedžmenta, informiranja, komuniciranja, magari tudi razvedrila, pa verjetno tudi na drugih področjih —, načeloma normalnega človeka prisili v ravnanje, ki bo v skrajni fazi tudi v navzkrižju z moralo. Ali celo z zakoni.

Izreči novinarju kazenski ukrep prepovedi opravljanja poklica so po mojem mokre sanje vsakega sodnika, deloma pa tudi družbe same. Končno enkrat je bila sodba res izrečena v imenu ljudstva. Vodušek jim je s svojim ravnanjem na pladnju ponudil priložnost, da se vsaj za eno leto znebijo vsaj enega novinarja — simbolično pa še za veliko dlje in še veliko več.

Moč sodišč proti moči medijev

Neslavni konec novinarske kariere Vladimirja Voduška — torej ne samo obsodba, temveč celo prepoved opravljanja poklica — simbolizira odnos družbe do novinarstva. Ta družba nas novinarje sovraži in prezira. Ne na tak način in ne do te mere, da bi nas čisto ignorirala. Včasih so do nas celo prijazni (in mi do njih).

V ljudeh je pač še vedno nekaj prirojene radovednosti, ki jih hočeš-nočeš sili v ta kontradiktoren guilty pleasure, da se pustijo informirati infamnim virom, ki jim v bistvu ne zaupajo in navsezadnje tudi ne verjamejo. Vsaj ne od srca.

Izreči novinarju kazenski ukrep prepovedi opravljanja poklica so po mojem mokre sanje vsakega sodnika, deloma pa tudi družbe same. Končno enkrat je bila sodba res izrečena v imenu ljudstva. Vodušek jim je s svojim ravnanjem na pladnju ponudil priložnost, da se vsaj za eno leto znebijo vsaj enega novinarja — simbolično pa še za veliko dlje in še veliko več.

Ker komu, če ne sodnemu aparatu, je dana ta moč, da se učinkovito uprejo in maščujejo moči medijev?

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE