Molk daje sovraštvu potuho in legitimiteto

25.9.2018 / 06:08 Komentiraj
Slabost naših odgovorov na sovražni govor ni v tem, da ga kazensko ne preganjamo, ampak da smo tiho — in da nas ni sram.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Kandel je nemško mestece v bližini francoske meje, kakšnih 70 kilometrov od Strasbourga. Tja z družino radi zahajamo na izlete, saj mestece z devet tisoč prebivalci ponuja veliko možnosti za rekreacijo. Ob mestnem ribniku ob nedeljah igra lokalni harmonikarski orkester, v kiosku pa strežejo brizganec z lokalnim sivim burgundcem in tople preste.

V tem idiličnem mestecu v pokrajini Pfalz je bila 27. decembra lani pred lokalno drogerijo umorjena 15-letna Mia Valentin. Storilec je bil njen bivši fant, Abdul D. — begunec iz Afganistana, ki je v Nemčijo prišel dve leti prej. Avgusta letos je bil na sojenju v Karlsruheju obsojen na osem let zapora.

Grozljivi umor je v Nemčiji razumljivo povzročil veliko ogorčenje, toda mnogi odzivi so bili zelo hitro umaknjeni z družbenih omrežij. Novi nemški zakon, imenovan NetzDG (Netzwerkdurchsetzungsgesetz) ali tudi “Facebook zakon”, internetnim platformam namreč nalaga obveznost, da same odstranjujejo sovražni govor.

FB ni hotel tvegati

Kot je med nedavnim predavanjem v Strasbourgu omenil Yascha Mounk, harvardski profesor in avtor knjige Ljudje proti demokraciji, se je med umaknjenimi zapisi na Facebooku znašlo nekaj izjav, ki jih je na nemško kanclerko Angelo Merkel naslovila mati umorjenega dekleta. Zaradi izjemno visokih zagroženih kazni, ki lahko dosežejo 50 milijonov evrov, Facebook pač ni hotel tvegati in se ukvarjati s podrobnejšo analizo, ali je dejansko šlo za sovražni govor ali ne, niti ni upošteval konteksta, da gre za besede prizadete matere, ki je v grozljivih okoliščinah izgubila otroka.

Propagandna vojska skrajne desnice takšnega darila seveda ni izpustila iz rok.

11.3.2004

Enajstega marca 2004 je v bombnem napadu na postaji madridske podzemne železnice Atocha umrlo 193 ljudi. Odgovornost je prevzela islamistična teroristična organizacija Al Kaida.

To ni bila prva izkušnja Španije s terorizmom. V zadnjih 50 letih je bilo v napadih baskovske teroristične organizacije ETA ubitih na stotine ljudi. V tem kontekstu je mogoče razumeti, da 578. člen španskega kazenskega zakonika prepoveduje “poveličevanje terorizma” in “žaljenje žrtev terorizma”.

Težava je v tem, da se v zadnjih letih število obsodb skokovito povečuje. V zadnjih dveh letih jih je bilo več kot 70. Med njimi je kar nekaj umetnikov in ustvarjalcev. Prejšnji teden je sodišče v Gentu zavrnilo zahtevo po izročitvi 25-letnega majorškega raperja Valtònyca, ki je v Belgijo pribežal maja letos, potem ko je špansko višje sodišče potrdilo kazen treh let in pol zapora zaradi besedil, ki so mnenju sodnikov poveličevala terorizem.

Diagnoza Le Pen

Pred nekaj dnevi je francosko sodišče Marine Le Pen odredilo psihiatrično izvedensko mnenje. Voditeljici francoske skrajno desne stranke sodijo zaradi razširjanja posnetkov grozljivih zločinov Islamske države. Če jo sodišče spozna za krivo, ji grozi kazen do treh let zapora.

Ob tej novici so mnogi v Sloveniji zarobantili, zakaj takšnih procesov ne moremo imeti tudi pri nas. A pri tem je treba opozoriti, da ne gre za prvo tovrstno izkušnjo Le Penove. Pred leti je bila zaradi izjav o “islamski okupaciji Francije” najprej obsojena, potem pa na višjem sodišču oproščena. Njeni pristaši so navdušeno pozdravili zmago “mučenice”, ki se v imenu naroda bori za resnico proti cenzuri s strani pokvarjenih elit.

Sovraštvo, rasizem in prostaške laži, ki jih v Sloveniji širijo nekatere javne osebnosti in mediji, bi v civilizirani, moderni demokratični družbi morali pomeniti enosmerno vozovnico iz javnega življenja in vpliva. Pri nas pa je pogosto ravno obratno.

Da ne naredimo več škode kot koristi

Navedeni primeri so med seboj različni, a vsak po svoje ilustrirajo tveganje, ki ga v borbi proti sovražnemu govoru prinašajo premalo premišljeni in pregloboki posegi v svobodo govora.

Seveda to ne pomeni, da v to svobodo ne smemo in ne moremo posegati — je pa pri tem treba biti previden, da ne naredimo več škode kot koristi. To je razlog, zakaj Evropsko sodišče za človekove pravice prag za zakonsko prepoved in še posebej za kazenski pregon postavlja zelo visoko in kot legalnega opredeljuje tudi govor, ki “šokira, vznemirja ali žali”.

V Sloveniji imamo brez dvoma velik problem s širjenjem sovražnega govora in nestrpnosti. Toda tega po mojem ne bomo mogli rešiti samo s tožilci.

Čeprav je bilo v zadnjem času kar nekaj primerov, ki so vključevali neposredno grožnjo z nasiljem in kjer so vprašanja glede odločitev tožilstva gotovo na mestu, pa pri znatnem delu govora, ki ga lahko ocenimo kot sovražnega, vendarle ne moremo kategorično vnaprej zatrjevati, da dosega visoki prag, ki ga je za najstrožje posege v svobodo govora postavilo strasbourško sodišče.

Dopuščanje in pričakovanje

To seveda ne pomeni, da takšen govor ne potrebuje in ne zahteva odločne obsodbe. Prav nasprotno! Strasbourško sodišče takšne politične in družbene reakcije ne samo dopušča, ampak jih v demokratični družbi tudi pričakuje. To je sporočilo tistim, ki svojo tišino utemeljujejo s spoštovanjem demokratičnih vrednot.

Tisto, česar v odgovoru na vedno bolj razširjeno sovraštvo v Sloveniji najbolj primanjkuje, je predvsem odločna in jasna družbena reakcija politikov, pa tudi drugih osebnosti in institucij, ki v družbi uživajo ugled ali vpliv. Potrebujemo demokracijo, katere preživetje ne bo odvisno samo od tožilcev, ampak se bo znala braniti tudi sama.

Največja skrb glede nedavnih naslovnic Demokracije ni v tem, da kriminalisti niso vdrli v uredništvo in v trafikah zaplenili natisnjenih izvodov, ampak da predsednik Republike verjame — ali hoče verjeti —, da se ne sme odzivati na primere očitnega sovražnega govora, rasizma in nestrpnosti v medijih.

Enosmerna vozovnica

Sovraštvo, rasizem in prostaške laži, ki jih v Sloveniji širijo nekatere javne osebnosti in mediji, bi v civilizirani, moderni demokratični družbi morali pomeniti enosmerno vozovnico iz javnega življenja in vpliva. Pri nas pa je pogosto ravno obratno.

Največji problem s tviti ljubljanske odvetnice ni v tem, da gospe po njihovi objavi policisti niso vklenili in odpeljali na Povšetovo, ampak dejstvo, da je — kljub rednim izbruhom prostaškega sovraštva — brez zadržkov in posledic kandidirala za poslanko za Državni zbor na listi stranke, ki je del Evropske ljudske stranke.

Največja skrb glede nedavnih naslovnic Demokracije ni v tem, da kriminalisti niso vdrli v uredništvo in v trafikah zaplenili natisnjenih izvodov, ampak da predsednik Republike verjame — ali hoče verjeti —, da se ne sme odzivati na primere očitnega sovražnega govora, rasizma in nestrpnosti v medijih.

Najbolj zaskrbljujoče dejstvo glede očitno sovražnih in rasističnih izjav našega varnostnega strokovnjaka ni v tem, da njegova nestrpnost ni bila cenzurirana, ampak da je gospod kljub temu postal državni sekretar.

Če želimo premagati sovražni govor …

Slabost naših odgovorov na vse bolj razširjeno sovraštvo ni samo v tem, da jih premalo kazensko preganjamo, ampak da smo preveč tiho in da nas je premalo sram. Naš molk daje sovraštvu potuho in ga legitimizira.

Če želimo premagati sovražni govor — kar ni samo etični imperativ, ampak tudi varnostni —, potrebujemo politiko, ki bo jasno in odločno zagovarjala ustavno zaščitene demokratične vrednote. Politiko, ki se bo postavila v bran tistih, ki so sovraženi — ne pa da molči, opravičuje, kandidira ali celo zaposluje tiste, ki sovražijo.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera v torek, 25. septembra 2018, in na spletni strani Večera v ponedeljek, 24. septembra 2018, pod naslovom Sovraštvo in tišina. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE