Oblast se menja, izziv ostaja: Bomo aktivni državljani ali nemi opazovalci?

23.9.2018 / 06:10 Komentiraj
Neaktivni državljani se v resnici sploh ne bi smeli pritoževati nad stanjem v državi, saj za spremembe ne naredijo nič.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Z znancem se že dobra tri leta občasno sestajava na temo aktivnega državljanstva. Ne pogosto, nekajkrat na leto.

Aktivno državljanstvo ne pomeni metati granitne kocke v parlament in tudi pljuvanje po oblasti ni najina tema. Aktivno državljanstvo je ozaveščeno, tudi vsaj malo politično izobraženo ljudstvo, ki se vključuje v javni dialog o družbenih temah. Aktivno državljanstvo je temelj demokracije.

Če ste slučajno pozabili, odkod izvira beseda demokracija: “demos” pomeni v stari grščini ljudstvo, “kratein” pa vladati.

Če ljudje niso vsaj malo ozaveščeni o dogajanju okrog sebe; če o temah, ki prihajajo na javno agendo, stojijo ob strani; če jih nič ne zanima; če ljudi na ključnih državnih funkcijah ne poznajo po imenu in priimku; če se ne udeležujejo volitev in referendumov; če vladajočim ne dajejo pobud, če se ne vključujejo v razprave — potem ljudstvo ne vlada.

Brez aktivnih ni demokracije

V tem primeru vladajo izvoljeni, ki si lahko svojo politično pozicijo kaj hitro prisvojijo za nedemokratičen način vladanja. Prave demokracije brez aktivnih državljanov sploh ni.

Neaktivni državljani se v resnici sploh ne bi smeli pritoževati nad stanjem v državi, saj za spremembe ne naredijo nič. Odgovornost za stanje v državi je zato treba pripisati tudi ljudstvu.

Znanca sem za pogovor na to temo pred leti navdušila z eno od svojih kolumen, v kateri sem govorila o svetu modrecev, ki naj bi pomagal takrat še svežemu, na političnem parketu nerodnemu predsedniku vlade Miru Cerarju.

Marsikje po svetu — recimo v Nemčiji, ZDA, Kanadi, Franciji, pa tudi v EU in v številnih drugih državah so ohranili iz zgodovine poznane ali pa so celo na novo ustanovili tako imenovani “svet modrecev”, angleško “Wisdom Council”, nemško “der Rat der Weisen”, ki pomaga predsedniku vlade ali drugače imenovanemu voditelju bolje slišati, videti svoje ljudstvo in oblikovati boljše odločitve.

Sveti modrecev

Ti sveti modrecev so absolutne avtoritete na svojem področju. Gre za predstavnike civilne družbe, neomadeževane ljudi, ki ne pripadajo nobeni stranki, nimajo nikakršnih nahrbtnikov, spornih plačil ali drugače nesprejemljivih družbenih grehov.

Načini oblikovanja teh svetov modrecev so različni. V Nemčiji jih predsedniku države predlaga parlament, med predlaganimi pa jih predsednik izbere pet. Običajno so to profesorji, akademiki, vrhunski strokovnjaki. Ti ljudje so širokim množicam praviloma neznani, vendar se nikoli ne zgodi, da bi civilna družba dvomila vanje ali da bi jih mediji ožemali od njihove pubertete naprej.

In predsedniki vlad ali držav jih poslušajo. Z njimi se dobivajo na posvetih ali večerjah in upoštevajo njihove pripombe za modre odločitve. Ti voditelji držav so dovolj močni in dovolj samozavestni, da priznavajo, da ne vedo vsega.

Otopelost in malodušje

Pri nas pa ni tako. Izvoljeni menijo, da v imenu ljudstva vedo vse. Da jim je za štiri leta podeljena pravica, da odločajo tako, kot sami menijo, da je prav. Njihove odločitve pa so pogosto v nasprotju s tem, kar meni ljudstvo.

S kolegom na najinih srečanjih ne snujeva vseslovenske stavke kot ene od oblik državljanskega upora. Govoriva o tem, kako otopelemu, malodušnemu ljudstvu, ki od vlade do vlade — neglede na to, katere barve je — vedno bolj živi v prepričanju, da se ne da ničesar spremeniti, ničesar ponuditi kot orodje, platformo, vsesplošno sprejeto sistemsko rešitev, s katero bi do izvoljenih predstavnikov ljudstva pravočasno in redno prihajale informacije, kaj o neki temi meni ljudstvo.

Toda po treh letih prizadevanj, po nekaj formalnih sestankih in precej šibki elektronski komunikaciji, ki jo je imel kolega s predstavniki Cerarjeve vlade — in to brez konkretnih rezultatov — tudi nama energija usiha.

Doslednost?

To preseneča samo zato, ker je prav ta nekdanji predsednik vlade, preden je bil izvoljen na to funkcijo, o aktivnem državljanstvu napisal takole:

“Posredna demokracija, v kateri ljudstvo na volitvah večji del političnega odločanja in delovanja za določeno obdobje prepusti izvoljenim političnim predstavnikom v parlamentu in v nekaterih drugih državnih organih, ne more biti dolgoročno uspešna, če v njej ni dovolj politično aktivnih državljanov. Nekateri izmed njih se povezujejo in delujejo v najrazličnejših civilnodružbenih združenjih, drugi pa svoja politična prepričanja in zahteve izražajo individualno. Če ta državljanska aktivnost popusti ali celo preneha, to praviloma vodi v uzurpacijo politične moči s strani vladajočih političnih strank in njihovih voditeljev, kajti politična opozicija brez zadostne javnomnenjske in drugačne podpore državljanov in civilne družbe izgubi moč, s katero bi lahko preprečila navedeno uzurpacijo. Slednja pa praviloma vodi v nepotizem, korupcijo ter prej ali slej tudi v prikrito ali odkrito diktaturo.”

Kako dosleden je bil nekdanji predsednik vlade pri spoštovanju svojih lastnih misli in vrednot, smo mu sporočili na volitvah.

Oblast se menja, a izziv ostaja. Bomo aktivni državljani ali nemi, nezadovoljni opazovalci?


Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE