Populisti z leve in desne enačijo neoliberalizem in liberalno demokracijo

18.9.2018 / 06:08 2 komentarja
… in trdijo, da so za probleme krive demokratične institucije, mediji, civilna družba, človekove pravice — in migranti.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Moj šef in prijatelj Lord Russell-Johnston, škotski liberalni demokrat, humanist in veseljak, je rad dejal, da sta dve največji laži v angleškem jeziku “seveda te bom imel zjutraj še vedno rad” in “vlada je tukaj zato, da vam pomaga”.

Russell je umrl julija 2008. Če bi živel še nekaj mesecev dlje, bi se mu zdela ta šala se bolj smešna. Ali pa žalostna.

Preden je bankrot investicijske banke Lehman Brothers septembra 2008 sprožil najglobljo in najdaljšo recesijo od 30. let prejšnjega stoletja, je v razvitih zahodnih gospodarstvih že živelo — ali životarilo — na milijone ljudi, ki so na lastni koži izkusili dejstvo, da v nasprotju s trditvami Ronalda Reagana in Margaret Thatcher denar ne kaplja navzdol. Ne od tistih, ki imajo veliko, k tistim, ki imajo najmanj.

Kriza enih, pleča drugih

Zlom Lehman Brothers in reševanje finančnih institucij z davkoplačevalskim denarjem sta namreč pokazala, da v trenutku, ko se v škripcih znajdejo tisti, ki imajo največ, denar lahko še kako kaplja tudi navzgor. Država in njene institucije, ki bi morale preprečiti pogoltno orgijo bratov Lehman in kompanjonov s toksičnimi drugorazrednimi obveznicami, niso opravile svoje naloge.

K temu je doprinesla tudi deregulacija, ki je nadzornim mehanizmom zavezala roke. Saj veste: trg, tudi finančni, se najbolje regulira sam. Ko je prišlo do krize, pa so “elite” hitro našle način, da z državno intervencijo prevalijo breme na pleča tistih, ki za krizo niso bili krivi in ki od finančnih manipulacij, ki so krizo povzročile, niso imeli nič.

The Lehman Brothers Band

Zgornja trditev je seveda precej poenostavljena, a je v njej dovolj resnice, da lahko razumemo, kako uničujoč vpliv je imela na zaupanje in podporo ljudi v politiko, oblast in njene institucije.

Zavračanje teh institucij — in gnev, ki so jih ponižani in razžaljeni čutili do političnih in finančnih elit — se ni začelo s propadom Lehman Brothers, je pa to bil gotovo dogodek, ki je sodu izbil dno. Ustvaril je plodna tla za cinično mešetarjenje in manipuliranje s čustvi ljudi, upravičeno ogorčenimi nad krivicami in nad ekonomsko, družbeno in politično marginalizacijo, ki se je začela že dolgo pred tem usodnim septembrom 2008.

Že ob izidu je Hayekova knjiga doživela precejšen uspeh, do danes pa so je prodali v več kot dveh milijonih izvodov. Vsaj dva izvoda sta si gotovo kupila Reagan in Thatcherjeva, ki sta v 80. letih prejšnjega stoletja krojila nacionalno in mednarodno ekonomsko politiko po Hayekovem navdihu.

Hayek

Leta 1944 je britanski filozof in ekonomist avstrijskega rodu Friedrich Hayek v Londonu izdal knjigo Pot v suženjstvo. V njej Hayek trdi, da vmešavanje države v gospodarstvo vodi v izgubo svobode, represijo nad posamezniki in politično tiranijo.

Že ob izidu je knjiga doživela precejšen uspeh, do danes pa so je prodali v več kot dveh milijonih izvodov. Vsaj dva izvoda sta si gotovo kupila Reagan in Thatcherjeva, ki sta v 80. letih prejšnjega stoletja krojila nacionalno in mednarodno ekonomsko politiko po Hayekovem navdihu.

V strahu — pravim ali zaigranim — pred grožnjo tiranije, ki naj bi ga v sebi nosil vsakršen državni poseg v gospodarstvo, sta utemeljila triptih neoliberalne politike, ki je temeljil na agresivni privatizaciji, zmanjševanju javnega sektorja in deregulaciji predpisov, ki so omejevali prosto delovanje gospodarskih subjektov (vključno s predpisi, ki so ščitili javni interes).

Srednji sloj kot plen

Krona vsega pa je bila seveda davčna politika, z intenzivnim zmanjševanjem obremenitev najbogatejših slojev prebivalstva — in to pod pretvezo, da bo to na koncu prineslo srečo in izobilje vsej družbi. Saj veste, skozi kapljanje.

Kaj se je zgodilo, vemo. Slepo in ihtavo fetišiziranje trga, kot edinega učinkovitega in legitimnega regulatorja ekonomskih in družbenih odnosov, je pripeljalo do stagnacije življenjskega standarda velikih slojev prebivalstva v velikem delu zahodnih razvitih gospodarstev.

Pričakovanja, da bo kapital, osvobojen okovov državnega intervencionizma in regulative, pridobil družbeno zavest in se začel obnašati odgovorno do javnega interesa, se niso — kako bi rekel — v celoti izpolnila. Zmanjševanje javnega sektorja je prizadelo tiste, ki si niso mogli privoščiti plačljivih alternativ za storitve, ki so jih prej prejemali brezplačno ali ceneje.

Srednji sloj, najštevilčnejše in najzanesljivejše volilno telo socialdemokratskih, sredinskih in desnih političnih opcij, ki so v povojni zahodni Evropi ponujale različne mešanice in izpeljanke države blagostanja, je številčno usahnil in izgubil svoj vpliv.

Velik del delavskega razreda je bil v dobrem delu potisnjen vsaj na rob človeškega dostojanstva, če že ne na rob revščine. Tradicionalni elektorat levice je tako postal lahek plen desnega, šovinističnega ekstremizma tipa Salvini in Le Pen.

Velik del delavskega razreda je bil v dobrem delu potisnjen vsaj na rob človeškega dostojanstva, če že ne na rob revščine. Tradicionalni elektorat levice je tako postal lahek plen desnega, šovinističnega ekstremizma tipa Salvini in Le Pen.​

Alternativa: brez svobode in pravic

Paradoks te zgodbe je seveda v tem, da so plodna tla za populistični napad na institucije demokratične družbe, ki temelji na liberalno demokratičnih vrednotah človekovih pravic, političnih svoboščin in demokratične vladavine prava, pripravile ideje človeka, ki je svobodo želel ubraniti pred tiranijo. In zlomka, že spet je odklapljalo v drugo smer.

Pri tem gredo populistom na roke tudi mnogi — z leve ali desne —, ki enačijo ekonomski neoliberalizem in liberalno demokracijo. Demagoško metanje vsega v isti koš populistom olajšuje nategovanje žrtev ekonomskega neoliberalizma, saj so prepričane, da so za njihove tegobe odgovorne demokratične institucije, mediji, civilna družba in človekove pravice. In seveda migranti.

Populisti kot alternativo ponujajo ekonomski neoliberalizem brez svobode in brez pravic. Na koncu bodo največje žrtve prav tisti, ki populiste danes najbolj ognjevito podpirajo.

Socialna država in vrednote liberalne demokracije

Dejstvo je, da socialna država, ki ustvarja pogoje za konkurenčno in učinkovito gospodarstvo — in ki pri tem s smotrno davčno politiko in regulacijo ohranja tudi učinkovit javni sektor in preprečuje čezmerne socialne razlike —, ni v nobenem nasprotju z načeli in vrednotami liberalne demokracije.

Prav nasprotno! Gre za nujni pogoj normalnega delovanja takšne demokracije. Ne gre za opredeljevanje levo ali desno, temveč za ekonomski, politični in socialni model, znotraj katerega so — seveda z različnimi poudarki — povojno evropsko družbo gradile vlade z vseh koncev demokratičnega političnega spektra.

Čezmerne socialne razlike pa niso samo prepreka za normalno delovanje liberalne demokracije, temveč predstavljajo tudi oviro za vzdržno gospodarsko rast, kar je leta 2014 spoznala in priznala tudi OECD.

Populisti kot alternativo ponujajo ekonomski neoliberalizem brez svobode in brez pravic. Na koncu bodo največje žrtve prav tisti, ki populiste danes najbolj ognjevito podpirajo.​

Pravi avtor je Trump

Glede na težo empiričnih dokazov bi človek domneval, da je doktrino kapljičaste ekonomije povozil čas. Kje pa! Fake news! Donald Trump verjetno ni prebral Hayekove knjige, je pa verjetno prepričan, da jo je sam napisal. Pri tem ga opogumljajo trenutni izjemni rezultati ameriškega gospodarstva, za katere si seveda lasti vse zasluge. Ko jih bo konec, bo krivdo prevalil na druge.

Navdušen je tudi Boris Johnson, ki v najtrši možni inačici Brexita vidi priložnost za novo Veliko Britanijo, v kateri bodo z odločnimi davčnimi rezi ustvarili “srečno in dinamično gospodarstvo, ki bo spodbujevalo podjetništvo in nagrajevalo zares pridne in inovatorje in v kateri bodo ljudje lahko upali, da bodo domov prinesli višjo plačo”.

Ključna beseda v tem stavku je seveda “upanje”. Boris očitno računa na to, da Britancem še ni kapnilo, da jim ne bo kapnilo.

Moralni maček

Od tistih dveh milijonov izvodov Hayekove knjige so jih nekaj prodali tudi v Sloveniji — in to prav v zadnjem času, kot kažejo nekatera stališča v zadnji žolčni razpravi o davčni politiki.

Da se nad Hayekovimi idejami navdušujejo tisti, ki jim gredo demokratične institucije liberalne demokracije in socialna država na jetra, ni nobeno presenečenje. Vsi drugi pa bi se lahko zamislili, kam in zakaj je svet zaplul v zadnjih treh desetletjih.

Ker če se ne bomo zamislili, se nam prav lahko zgodi, da se bomo nekega jutra zbudili z močnim glavobolom in moralnim mačkom — in v postelji z nekom, ki nas ne bo imel rad.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v soboto, 15. septembra 2018, pod naslovom Bratje Lehman in demokracija. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE