Lokomotive in vagončki: Kdo ustvarja dodano vrednost? Samo podjetniki?

18.9.2018 / 06:10 7 komentarjev
Izmislijo si nek nov izdelek, zaposlijo nekaj ljudi — in vsi bi jim morali biti hvaležni. Kot da je družba brezplačna.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zloglasni predlog Levice o ukinitvi cedularne obdavčitve dohodkov od kapitala je odprl stoletno debato o tem, kdo ustvarja dodano vrednost — delo ali kapital?

Podjetniki in delodajalci so šli na barikade in označili dvom v njihov herojski prispevek k blaginji države kot sovražni govor. S tem so dokazali, da ne razumejo procesa ustvarjanja dodane vrednosti na ravni družbe. Tako kot ne razumejo na GZS, ki so se domislili intelektualno primitivne ponazoritve z vlakom.

Logiko podjetnikov in menedžerjev sicer razumem. Prvi se spomnijo proizvajati neke nove izdelke ali storitve in ustvarijo nova delovna mesta, drugi pa za svoje lastnike vodijo podjetja, se trudijo razvijati dovolj kvalitetne izdelke in storitve ter ustvarjati delovna mesta.

Eni in drugi pa se jezijo, ker morajo plačevati previsoke plače, previsoke davke na plače, davke na dobičke in podpirati celotno družbeno nadstavbo od vrtcev do vojske, policije in celo nevladnih organizacij.

Parazitski vagončki

Njihovo stališče je: “Mi v gospodarstvu ustvarimo celotno dodano vrednost in podpiramo parazite v negospodarstvu, ki ne ustvarjajo nič koristnega. Mi smo lokomotiva, vsi drugi ste parazitski vagoni, ki jih moramo vleči za seboj.”

Razumem to logiko — čeprav je abotna in primitivna. Podjetniki in menedžerji in njihova lobistična združenja pač mislijo, da živijo v pozitivno nabitem nebeškem vakumu. Pridejo z idejo novega proizvoda ali storitve in mislijo, da je vse, kar rabijo za to, da izdelek razvijejo, proizvedejo, marketinško zapakirajo, prodajo in izterjajo plačilo, v teh nebesih že dostopno in zastonj. Pridejo z idejo in zaposlijo nekaj ljudi — in vsi bi jim morali biti hvaležni za uslugo, ki so jo naredili naciji.

Pri tem tekstu seveda računam na zadovoljivo splošno izobraženost bralcev oz. na poznavanje stališč ekonomskih klasikov (Smitha, Ricarda, Milla) in kasneje Marxa glede teorije delovne vrednosti, pa tudi poznavanje poznejše vulgarizacije tega vprašanja z “marginalistično revolucijo”. Ta je to vprašanje zameglila s stališčem o skladnosti višine dohodkov kapitala in dela z njunima (sicer nemerljivima) mejnima prispevkoma k skupni vrednosti. In seveda poznavanja tega, da so oboji pozabljali na pomen “družbene nadstavbe” kot ključnega faktorja proizvodnje.

Podjetništvo ni filantropija

Če že zanemarimo dejstvo, da delovanje podjetnikov in menedžerjev ni filantropija, temveč so zanj dobro poplačani z našim nakupovanjem njihovih proizvodov in storitev, pa ne moremo mimo dejstva, da v tej njihovi logiki ni prostora za naslednje:

  • da je za to, da so sploh dobili poslovno idejo ideje, nekdo financiral njihovo izobraževanje in zdravstvene storitve;
  • da je nekdo poskrbel, da jih je za realizacijo njiihovih idej čakala dovolj izobražena in kvalificirana delovna sila;
  • da je nekdo poskrbel, da imajo na voljo vso potrebno infrastrukturo od komunale, cest, avtocest, železnic, telekomunikacij do električne energije;
  • da nekdo skrbi za to, da imajo zaposleni dostop do organiziranih zdravstvenih storitev;
  • da nekdo z varstvom konkurence skrbi, da jih konkurenti ne uničijo z nelojalnimi poslovnimi prijemi;
  • da nekdo skrbi, da ne živijo na vojnem območju ali sredi spopadov med mafijskimi tolpami;
  • da nekdo skrbi, da jim nihče ničesar ne ukrade in da se lahko prosto sprehajajo brez spremstva do zob oboroženih varnostnikov;
  • da je nekdo poskrbel, da lahko brez carin izvažajo na večino trgov;
  • da nekdo skrbi, da davke plačujejo samo eni združbi (državi) in ne ilegalnim tolpam;
  • da je nekdo poskrbel, da obstaja finančni sektor, ki financira razvoj in proizvodnjo njihovih izdelkov in storitev;
  • da nekdo skrbi, da lahko svoje interese zaščitijo in svojo pravico iztožijo na sodiščih;
  • itd. itd. itd.

Brezplačna nebesa

Podjetniki in menedžerji delujejo, kot da so se rodili v abstraktnih nebesih in da so zgoraj naštete storitve oz. dobrine dane od Boga — in da so zastonj. In kot da vsi samo čakamo, da pridejo s svojim velikim umom in iz njih naredijo … — khm, tesnilo, auspuh, sklopko, zdravilo itd.

In če so podjetniki in menedžerji tako zelo prepričani v lastno grandioznost in nepomembnost vseh drugih faktorjev, ki sem jih pravkar naštel, naj naredijo naslednji miselni eksperiment: naj se v mislih prestavijo recimo v Afganistan ali Sudan in si poskusijo predstavljati, kako bi svoje velike ideje o proizvodnji tesnil, auspuhov, sklopk, zdravil itd. realizirali v tistem okolju. Good luck!

Svojih idej seveda ni bi realizirali. V tistem okolju to še nikomur ni uspelo. Tisto okolje tega ne omogoča in ne dopušča. Ne omogoča niti razmišljanja o kreativnih idejah, ker se ljudje tam morajo ubadati z eksistencialnimi vprašanji življenja in preživetja.

Ugodno poslovno okolje kot nekakšna zastonj nebesa ne obstaja. Treba ga je ustvariti in zanj je treba plačati. Pika. Kdor tega ne razume je bodisi nezavedni ignorant ali zavestni manipulator.

Kdo ustvarja dodano vrednost?

Zdaj pa k temu, kdo ustvarja dodano vrednost.

Dodane vrednosti ne ustvarjajo samo lastniki, ki so pripravljeni svoj denar vložiti v produktivne naložbe. Ne ustvarjajo je samo podjetniki s svojim idejami. Ne ustvarjajo je samo menedžerji s svojim vodenjem. Ne ustvarjajo je niti samo zaposleni.

Dodano vrednost ustvarja celotna družba. Kolektivno. Ustvarja jo tudi država, ki skrbi za organizacijo šolstva in zdravstva, za red in mir, za pravno državo, za zdravo konkurenco, za infrastrukturo, za delujoč finančni sektor, za industrijske politike, za vlaganja v raziskave in razvoj in za spodbujanje razvoja novih tehnologij.

Ustvarjajo jo tudi podjetniki, ki prinašajo nove ideje ali celo kapital, pa menedžerji, ki skrbijo za ustrezno organizacijo procesov, pa seveda lastniki, ki so pripravljeni svoj denar vložiti v produktivne naložbe.

Dodano vrednost pa ustvarjajo tudi zaposleni, ki ideje realizirajo od inovacije do končnega izdelka in od proizvodnje do prodaje in poprodajnih aktivnosti.

Red v glavah

Čas bi bil, da si glede tega naredimo red v glavah. Kajti samo tako se bomo lahko začeli pogovarjati o tem, kako bomo ustvarjali čim več dodane vrednosti in čim bolj kvalitetno. Kako bomo ustvarili optimalno poslovno okolje, motivirali zaposlene in poskrbeli, da bodo kreativni. Kako bomo ustvarili tehnologije in infrastrukturo, ki nam bodo omogočili nastanek novih idej in njihovo realizacijo.

Pogovoriti pa se bomo morali tudi o tem, da bomo za te storitve, brez katerih ni ničesar, plačali primerno ceno. Ker za nizko ceno pač dobimo nizko kvaliteto.

Za družbeno nadstavbo, ki vključuje tudi poslovno okolje, danes z davki plačujemo samo 36,9% BDP, kar je za 3 odstotne točke manj od povprečja EU-28 in 4,5 odstotne točke manj od evrskih držav ter kar za 10 odstotne točke manj kot Skandinavske države, Belgija in Francija.

Za začetek pa predlagam, da si preberemo še svež članek Mariane Mazzucato na to temo. Mazzucatova je zadnja leta eno najbolj vročih imen med akademskimi ekonomisti. Vesel sem, da pravkar z njo začenjamo skupni evropski raziskovalni projekt na temo GROWINPRO (Growth Welfare Innovation Productivity).


OpombaTekst je bil objavljen v nedeljo, 16. septembra 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Kdo v resnici ustvarja dodano vrednost. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE