Cankar politik: “Lepa naša domovina” #sarcasm [odlomek iz knjige]

16.9.2018 / 06:08 Komentiraj
“Kar so nam siloma vzeli, za kar so nas ogoljufali, opeharili, bomo dobili povrnjeno in poplačano s stoterimi obrestmi!”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Politični spisi Ivana Cankarja niso samo tisti teksti, s katerimi se je pisatelj leta 1907 dejavno vpletel v politični boj za prostor slovenskega dela Avstro-ogrske v dunajskem parlamentu. Njegova politična agitacija za socialdemokratsko stranko, utesnjeno v tradicionalni antagonizem med klerikalno in liberalno skupino, je napovedala odmevna predavanja, ki jih je Cankar napisal v zadnjem desetletju svojega življenja.

Socialistična ideja je prepojila njegovo literarno ustvarjanje, začenši z nekaterimi najslavnejšimi besedili. Ti teksti v izdelanem, estetskem slogu izpeljujejo misel o posamezniku, ki bi svojo izjemnost moral uveljaviti v družbi. Cankarjev socializem ni navodilo za politično izgradnjo družbe, temveč obenem nacionalna in individualna pot uresničenja izjemnosti edinstvenosti, samobitnost. Cankar politik.

Cankarjevi politični spisi so izšli pod naslovom Kako sem postal socialist in drugi spisi kot 360. zvezek zbirke Kondor pri Mladinski knjigi. Spise je izbral in uredil izr. prof. dr. Primož Vitez in knjigi napisal tudi spremno besedo pod naslovom Uporni duh Cankarjevega socializma. Eno od prihodnjih nedelj bomo na Fokuspokusu objavili še Cankarjev tekst Kako sem postal socialist.

Ivan Cankar: Lepa naša domovina

Zadnjič sem videl na cesti oddelek infanteristov; marširali so proti kolodvoru. Dež je lil curkoma; škornji so se jim udirali globoko v razmočeno blato, ki je škropilo do kolen. Ni bilo več zgodaj, morda že deveta ura dopoldne; ali dan je bil pustemu mraku podoben, ves siv in mrzel. 

Vojaki niso marširali sami; ob obeh straneh kolone so korakali — trop, trop, trop — moški, ženske, otroci. Lilo je od njih, kakor da bi cunje izžemal, blato je škropilo otrokom do pasu in do obraza. Oglasil se je krik ženske, zaihtel je otrok — ali dež je lil dalje, blato je škropilo dalje, kolona je stopala dalje, trop, trop, trop … 

Videl sem vojaka, visokega, močnega moža; njegov hrbet je bil narahlo sključen, tisti hrbet, ki je nosil že devetkrat težje tovore nego je vojaški tornister. Njegove roke so bile črne in težke; bil je morda kovač. Poleg njega je stopala s hitrimi, drobnimi koraki ženska, ki je bila za glavo manjša od njega; segala mu je komaj do rame. In za roko je držala ženska malega fanta, ki je trudoma in jokaje tekel z njima ter neprestano zaostajal.

Mož se je postrani ozrl in je takoj umaknil pogled.

“Vrni se!”

Ženska je vzkliknila, zgrabila ga je za rokav.

“Ne jaz … ti se vrni!”

Pogledal je v tla in bled je bil.

“Saj boš dobila oseminšestdeset vinarjev na dan in Francek … Francek … Francek štiriintrideset …”

Zajokala je naglas, potegnila je fanta za seboj, da se je spotaknil ter padel na kolena v blato.

“Še to naj vzamejo … še tisti Judežev denar …” —

Videl sem vojaka, moža, ki se mu je na prestarem obrazu poznalo, da je sedel dolga leta v delavnici; taki ljudje so stari, preden so bili mladi. Šel je s tistim mirnim, težkim korakom, kakor je hodil zjutraj ob sedmih v tvornico; morda je celo pozabil, da ima tornister na hrbtu. Z obema rokama pa se ga je oklepal pod pazduho star, suhoten človek, ki se je trudil, da bi stopal po vojaško. Govoril je hitro in veselo in neprestano mu je teklo iz oči po obeh dveh licih.

“Saj tudi jaz, Jan, pred tridesetimi leti … o, krepki fantje smo bili … vriskali smo, pravim … tudi jaz, glej, Jan … o Jan moj, Jane, Janjek!”

Kakor da bi z nožem udaril, tako je planil krik iz njegovih ust.

“Oče … saj boste dobili na dan oseminšestdeset vinarjev in povrhu še …”

Ali oče ga je pogledal z očmi, ki so bile vse zakrvavele.

“Jan …” — 

Videl sem vojaka, zelo čokatega, plečatega moža; poznalo se mu je na opaljenem obrazu, da je vajen solnca in burje in vsega hudega. Morda je bil iz okolice, kmečki sin. Kraj njega je stopala postarna ženska z zgrbljenim, prstenim obrazom; tudi njena obleka, do pasu blatna, in pisana ruta na glavi je razodevala kmetico.

“Zdaj pa je čas, mati; vrnite se domov, pa zbogom!”

Molčala je in je strmela vanj, kakor da ga vidi prvo in poslednjo uro. Z rute ji je lila dežnica na obraz in na lase, ki so se sprijemali na čelu.

“Vrnite se, mati, daleč vam je do doma … saj boste dobili na dan po oseminšestdeset vinarjev …”

Njena ozka brada je vztrepetala pod zgrbljenimi ustnicami in jaz nisem vedel, če je bila dežnica ali če so bile solze, kar je teklo brez nehanja preko velih lic ter kapalo na prsa … Videl sem jo še enkrat, pred kolodvorom. Tam so bili zastražili ograjo, branili so spremljevalcem pot. In stali so vsi ob ograji, dolg špalir, moški, ženske, otroci. Preko prostranega dvorišča je marširala kolona … trop, trop, trop … Pisana ruta kmetice se je nenadoma vzdignila iznad špalirja — koščene, stare roke so se s čudno močjo oklenile ograje, vzdignile so telo.

“Joj meni! …”

Kolona je izginila za sivim poslopjem. —

Kam greste, fantje, kam je vaša pot?  Starec me je pogledal z rdečimi, od pritajenih solz razpaljenimi očmi in se mi je zasmejal v obraz.

“Domovino branit, gospod, domovino branit!

* * *

Slišal sem ob tistem času govor debelega gospoda. Dolg govor je bil, meni pa se je zdelo, da slišim eno samo besedo: “Domovina, domovina, domovina …” 

“Lepa naša domovina … čast in blagor naše domovine … vse za domovino … kri do zadnje kaplje za domovino … na boj za domovino …” 

Ko je nehal in je bil truden, sem vprašal soseda: 

“Kdo je ta spoštljivi in debeli gospod?”

Sosed se je zasmejal in je odgovoril:

“Troje hiš ima v mestu in tudi zunaj mesta lep kos domovine; sinovi pa so mu preskrbljeni tako varno, da ne bodo marširali!”

“Pa je rekel: vse za domovino!”

“Saj ni mislil svojega bogastva!”

“Pa je rekel: kri za domovino!”

“Saj ni mislil svoje krvi! …”

* * *

Pojdem in povprašam tiste, ki so marširali skozi blato; tiste, ki so nosili tornistre, ter njih spremljevalce: 

“Kje je vaša domovina?”

Pa bodo odgovorili povrsti:

“Lani je nemška zemlja pila mojo kri, terjala moj davek; letos pije in tirja avstrijska zemlja; čez leto dni morda bom služil Ameriki. Moja pot gre tja, kamor ukazujejo tisti, ki imajo domovino in oblast. Od fabrike do fabrike, iz rudnika v rudnik, s polja v mesto, od dežele do dežele; in nikoli ne vprašajo: kje je tvoja domovina? Vprašajo le: koliko je še vredno tvoje delo, koliko je še v tvojih žilah krvi? In kadar ni več krvi, ukažejo: pojdi! Pojdi in išči si domovine, poišči si jo kraj ceste, v jarku! Ali kadar se jim zahoče, mi obesijo tornister na hrbet in velevajo: Hiti, umri za našo domovino! Zakaj njih je domovina in njih je oblast! Jaz sejem in žanjem, branim hišo in polje; ali ne setev ni moja in ne žetev, ne hiša, ne polje. Ti si vprašal, ti nam povej: kje je naša domovina?”

Tako bodo odgovorili vsi tisti, ki so marširali po blatni cesti.

Stvar je v redu, pa zapojmo:

“Lepa naša domovina …”

* * *

Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo. Kar so nam siloma vzeli, za kar so nas ogoljufali in opeharili, bomo dobili povrnjeno in poplačano s stoterimi obrestmi! Naša domovina je boj in prihodnost; ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja. Iz muke trpljenja in suženjstva neštetih milijonov bo vzrasla naša domovina: vsa ta lepa zemlja z vsem svojim neizmernim bogastvom. Tedaj bodo le še grenak in grd spomin te gosposke domovine, na suženjstvu zidane, s krvjo in solzami gnojene, sramota človeštvu, zasmeh pravici … 

Drugačno melodijo bo dobila pesem o “lepi naši domovini”!

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE