Lepe duše z lažno strpnostjo pomagajo nestrpnim

13.9.2018 / 06:10 2 komentarja
Jezik nestrpnosti se je normaliziral in uporablja vedno bolj neverjetne senzacionalistične in druge diskurzivne taktike.
NAROČI SE PRIJAVI SE

“Pustite nas pri miru! Kakšne parade ponosa neki, od kod ste ga vzeli, vašega ponosa na kaj, na svojo umazano degeneriranost? Ne utrujajte okolice, počnite to za štirimi stenami, mi želimo živeti v normalni družbi!”

Zadnji pogovor z mag. Bernardom Brščičem, v katerem mrgoli sovraštvenega in sovražnega govora do LGBT skupnosti, simpatij do rasizma, kolonializma in pričakovane ksenofobije do islama in beguncev, so na strani Janševe Nova24TV naslovili s ([Video] Bernard Brščič v oddaji Dialog:) “Prosim, prosim, pe*ri, pustite nas, naše otroke in pse na miru, ker vam nismo nič naredili.”

V enem samem insinuacijskem zamahu so torej istospolno usmerjeni stigmatizirani kot preganjalci ljudi, otrok in živali in označeni za posiljevalce, pedofile in sodomite.

Priprošnja

Naslovna miselna figura “pustite me pri miru”, nekakšna priprošnja LGBT skupnosti, me je spomnila na moj zapis iz leta 2005 z naslovom “Pustiti pri miru” kot temelj strpnosti. V njem analiziram skoraj identične besede dr. Ivana Štuheca. 

Štuhečevo in Brščičevo občutenje LGBT skupnosti je enako: ko “jih” zagledata, si želita, da bi ju pustili pri miru.

Apel “pustite me pri miru” je videti kot obramba pred očitkom nestrpnosti in poskus normalizacije homofobije z izražanjem občutka ogroženosti. Recimo parada ponosa kot deklaratorna javna manifestacija velja za grožnjo in nadlegovanje.

Obenem pa apel pomirja in opravičuje tistega, ki apelira, češ, saj ne morem biti homofob, saj “jih” pustim pri miru, dokler to počnejo za štirimi stenami.

Normalizacija jezika nestrpnosti

V teh trinajstih letih med Štuhečevimi in Brščičevimi izjavami pa je vendarle diskurzivna razlika.

Po eni strani se zdi, da smo na ravni kolektivne zavesti o pravicah LGBT skupnosti, pravni zaščiti in priznavanju istospolnih razmerij precej napredovali. Po drugi pa se je medijsko podprta homofobija v tem času opogumila do neslutenih dimenzij — in nič ne kaže, da se ne bi še bolj.

Oba napredka sta v evidentnem nesoglasju. Pa ne samo to! Jezik nestrpnosti vseh vrst s pomočjo plejade desnih medijev leti v nebo s takšno hitrostjo, da se vsak dan zdi, da ne more več napredovati, ker je dosegel plafon — pa vendar smo vedno znova presenečeni nad njegovo še večjo in pe bolj rušilno močjo.

Jezik nestrpnosti se je normaliziral že v medijskih naslovih in uporablja vedno bolj neverjetne senzacionalistične in druge diskurzivne taktike. Pri tem smo pretežno nemočni. Mnogi verjamejo, da nam ne preostane drugega, kot da gledamo proč in poslušamo šibke argumente o tem, da z govorjenjem o tem delamo protagonistom promocijo, da naming and shaming ne pomagata, da javna razprava in opozarjanje ne pomagata, da je izrekanje proti samo utrjevanje lastne zgrešene moralistične pozicije z zgražanjem, pa da se nima smisla ponavljati, ker to že tako ali tako vemo …

Po eni strani se zdi, da smo na ravni kolektivne zavesti o pravicah LGBT skupnosti, pravni zaščiti in priznavanju istospolnih razmerij precej napredovali. Po drugi pa se je medijsko podprta homofobija v tem času opogumila do neslutenih dimenzij — in nič ne kaže, da se ne bi še bolj.

Opešana kritika

Ja, tudi to je del problema. Civilnodružbena kritika je skozi leta opešala. Intelektualci, levičarji in zagovorniki človekovih pravic so obmolknili in resignirano ugotavljajo, da takšne bitke nimajo več smisla. Teoretiki razpravljajo o škodljivosti antihomofobnih in protidesnih strategij in sproti racionalizirajo svojo pasivnost. V gestah ogorčenja in upora prosto po njim ljubemu Heglu vidijo sprevrženo lepodušništvo, v sami sebi zataknjeno moralno zavest, ki bi rada nekaj naredila, ampak raje ne bo. Ker živi v strahu, da bi se z delovanjem umazala. Zato je raje anemična.

Kdo je v resnici lepa duša? Kdo v resnici s svojo lažno strpnostjo nehote pomaga nestrpnim?

Razraščanja politično in medijsko dirigiranega sovraštva ravno zaradi tega ne bi smeli pustiti pri miru. Res ne. Še manj pa razumeti kot tolerantno dejanje v duhu pravice do svobode izražanja.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v torek, 11. septembra 2018, pod naslovom Pustiti pri miru: o navidezni strpnosti nestrpnih in nestrpnosti strpnih. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE