Šiško je dokaz defektnosti političnega sistema brez neposredne demokracije

12.9.2018 / 06:10 2 komentarja
Mali človek se je utelesil kot štajerska straža. Da pove, kaj misli. Vzame stvari v svoje roke. In naredi, kar je prav.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Šiška je treba brati kot simptom. Torej kot mesto, na katerem pride na dan zatrta resnica. Resnica slovenskega političnega sistema. Slovenske postsocialistične demokracije. Ki ni prava demokracija, kot dokazuje Šiško s svojo stražo. Ali vsaj ne Demokracija z veliko začetnico. 

Ne gre za to, da v sistemu slovenske postsocialistične demokracije ne bi bilo demokracije sploh. Tako kot v vseh demokratičnih sistemih je tudi v našem prisoten vsaj en tip demokracije. Parlamentarna demokracija. Ki pa je Šiško ne razume kot pravo demokracijo.

Odtod tudi njegova izjava, da je bila njegova akcija mišljena kot dokaz, v kakšnem sistemu živimo. Po njegovem v zgrešenem. Ker o življenju ljudi odločajo “drugi”. Parlament. Politične stranke. Elita. Ki “malega človeka” nič ne vpraša. Ga ne posluša. Ne upošteva.

Zato je ta mali človek prišel na plano v podobi Šiška. Da pove, kaj misli. Da vzame stvari v svoje roke. Da naredi, kar je prav.

Katera logika

O tej logiki je treba razmisliti. Resno. In jo vzeti resno. Pa ne samo zaradi Šiška. Ki s četo oboroženih mož in razglašanjem samostojne štajerske dežele v slovenski prostor uvaja delovanje, ki bi nas moralo skrbeti.

O tej logiki je treba razmisliti zato, ker Šiškov eksces ni edino, kar dokazuje, da je slovenski politični sistem pomanjkljiv. Tudi druge stvari to dokazujejo. Recimo delavci Luke Koper. Ali delavci, ki stavkajo. Navsezadnje tudi intervjuji, ki sem jih opravila v slovenski postsocialistični družbi.

To vse dokazuje, da je slovenski postsocialistični politični sistem resno defekten. In temu defektu se reče odsotnost neposredne demokracije. Neposredna demokracija je bila ob začetku postsocializma ožigosana kot “preostanek socializma”. In zato kriminalizirana. Izbrisana. Potisnjena. Odrinjena.

Šiško dokazuje, da je slovenski politični sistem resno defekten. In temu defektu se reče odsotnost neposredne demokracije. Neposredna demokracija je bila ob začetku postsocializma ožigosana kot “preostanek socializma”. In zato kriminalizirana. Izbrisana. Potisnjena. Odrinjena.

“Ta politični sistem je zanič.”

In to se zdaj vrača. Vrača se kot nezadovoljstvo s formalnim političnim sistemom. Vrača se kot volilna abstinenca. Vrača se kot ignoriranje formalnega političnega sistema. Ignoriranje procedur, ki jih predpisuje. Vrača se kot korupcija. Vrača se kot Šiško. In njegova straža.

In vse to govori: “Ta politični sistem je zanič. Vzeli bomo stvari v svoje roke. In ustvarili politični sistem, ki bo upošteval človeka.”

Pri vsem skupaj pa ni najbolj zaskrbljujoče to, kar govori Šiško. Marsikatera njegova kritika je točna. Bistveno bolj zaskrbljujoče je to, kako deluje formalni politični sistem.

Prvič, ta sistem očitno ni zmožen ustaviti Šiška. Če bi ga bil, človek ne bil že na prostosti.  In drugič — kar je še bolj zaskrbljujoče —, formalni politični sistem ni zmožen slišati kritik na svoj račun. Predvsem pa se ni sposoben korigirati. In dokler tega ne bo zmožen, bo sam produciral ekscese tipa Šiško. In jih potem niti ne bo znal pravno sprocesirati.

Ekscesi niso individualna čudaštva

Povedano tudi pomeni, da ekscesov tipa Šiško ni mogoče obravnavati kot individualna čudaštva. Razumeti jih je treba kot mesto resnice političnega sistema. Takšni ekscesi materializirajo manko političnega sistema. In ko se to zgodi, se ne moremo delati, kot da se ni nič zgodilo. In manko potisniti. Pravilna reakcija je ravno nasprotna. Treba je razmisliti, kaj nam eksces govori. Kaj pravzaprav materializira. 

Šiško je namreč personifikacija nezadovoljstva zaradi izbrisa neposredne demokracije iz slovenskega političnega sistema. Tiste neposredne demokracije, ki je bila več kot tisoč let značilnost slovenske družbe. Ki je skozi čas postala del zgodovinsko vzpostavljene slovenske kulturne tirnice. In ki je zato opredeljujoča tudi za slovensko postsocialistično družbo.

Šiško je personifikacija nezadovoljstva zaradi izbrisa neposredne demokracije iz slovenskega političnega sistema. Tiste neposredne demokracije, ki je bila več kot tisoč let značilnost slovenske družbe.

Mimo formalnega političnega sistema

Izbris neposredne demokracije iz slovenske postsocialistične družbe je ustvaril situacijo, ko se mora ta demokracija udejanjati mimo formalnega političnega sistema.

In točno to se dogaja. In točno zato se formalni politični sistem čuti ogroženega. Zaradi ekscesov, ki so njegova kritika. Zaradi ekscesov, ki si jih delujoč politični sistem ne bi smel privoščiti. 

Zato je iluzorno pričakovati, da je mogoče Šiška in njegovo stražo ter ustanavljanje neodvisne štajerske pokrajine (in drugih, ki morda že obstajajo) ustaviti z individualno represijo.

Ustaviti jih je mogoče samo z reformo slovenskega političnega sistema. Ki mora vključiti neposredno demokracijo. In s tem omogočiti ljudem, ki želijo neposredno odločati o rečeh, ki jih zadevajo, da to počnejo. V okviru formalnega političnega sistema.

Privilegiji elit

Seveda pa takšna reforma zadene ob interese in privilegije slovenske politične elite. Če ta ne bo pripravljena omejiti svojih interesov in privilegijev, bo to reformo preprečila. In bo zato neposredno odgovorna za proizvajanje novih Šiškov. Kot je odgovorna že za to, da se je Šiško s svojo stražo sploh pojavil. Tako kot je bila nemška elita odgovorna za nastanek Hitlerja.

To seveda ne pomeni, da se represivni aparat države zoper Šiška ne sme sprožiti. Mora se. Takoj. In to maksimalno učinkovito.  Ne smemo pa se slepiti, da bo to ustavilo Šiška. Kot tudi ne bo preprečilo drugih podobnih ali še hujših ekscesov.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE