Brat moj! Odpri oči! Zapleši s fašizmom in rdečo anarhijo v Caracasu!

11.9.2018 / 06:08 2 komentarja
Je Laibach danes še provokativen? Je sploh še lahko provokativen? Je za Laibach sploh še smiselno biti provokativen?
NAROČI SE PRIJAVI SE

V petek zvečer so v neverjetno nabito polnih Križankah — kolikor-toliko prenovljenih in pokrpanih, a še vedno brez premične strehe — nastopili Laibachi s Filharmoničnim orkestrom iz Lvova pod taktirko Filipa Rathéja.

Repertoar je bil sprva precej čemeren: najprej priredba ali natančneje nekak remake Simfonie sacre poljskega skladatelja Andrzeja Panufnika, nakar še orkestralna verzija njihove Tako je govoril Zaratustra iz istoimenske predlanske predstave Anton Podbevšek Teatra.

Šele proti koncu so Laibachi s svojimi komadi kot komadi res začeli vedno bolj zveneti kot se zanje spodobi. Bis je bil čisti, skoraj trivialni pop z ubranim požvižgavanjem in sing-alongom: končno vsaj približno fanatični tritisočglavi publiki so ustregli z Whistleblowersi in z Life is Life.

Meni niso ustregli niti s Tanz mit Laibach niti z Across the Universe.

Ampak kam bi pa prišli, če bi Laibachi ustregli vsem?

Nekoč režim, danes cepce

V starih časih je bila skupina Laibach najbolj politično provokativen bend, kar jih je kdaj tlačilo slovenske odre in gramofone. Res je, da je šlo tedanji oblasti vse na živce. Še kaj bolj benignega (za današnje demokratične pojme) kot Laibach. Vse jo je motilo.

Tako kot danes vse moti cepca iz sosednje ulice. Le da Laibachov skorajda ne opazi — ker so etabliran kulturni, kao nepolitičen subjekt. Ne opazi nemškega imena najlepšega mesta na svetu, ker se mu Laibachi ne silijo v garažo in drvarnico. Ne opazijo strumnega korakanja, uniform, psevdoarijskih blondincev, ker ne hodi na njihove koncerte in ker ne vrtijo njihovih spotov na TV, vsaj ne tik pred poročili ali po njih. Ne opazi jelenjadi, Malevičevih križev, estetike kot en mož koreografirane množice, pa tudi ne bakel, bobnov in kosti.

In če slučajno opazi ali zasliši laibachovsko grmenje in grleno počeno petje, ne razume. WTF. Nekaj zateženega.

Skupina Laibach (v ospredju) s Filharmoničnim orkestrom iz Lvova pod taktirko Filipa Rathéja na koncertu v Križankah 7. septembra 2018 v okviru Ljubljana Festivala. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Test časa

Ali je Laibach danes še provokativen? Ali je sploh še lahko provokativen? Ali je za Laibach sploh še smiselno biti provokativen?

Tako kot je šlo v 80. letih oblasti na živce vse provokativno, je bilo tudi publiki všeč vse provokativno. Tudi marsikaj bezveznega, kar ni zdržalo testa časa.

Laibachi so zdržali test časa. Danes so pojem in blagovna znamka — četudi etablirana, obrušena, mainstream, sprejemljiva.

Laibach je sumiral vse slovenske travme — od vojskà do sužnosti, od podreditve do avtoritete, od konvertitstva do nasilja, od trpljenja do mučenja, od ideologije do religije, od uporništva do upogljivosti, od politike do domačijskosti. Danes so v bistvu še bolj aktualni, le da niso več tako opazni. Ker je to, v zvezi s čimer so nekoč provocirali, postalo normalno. Del nas. In še smo na to ponosni.

Skupina Laibach (v ospredju) s Filharmoničnim orkestrom iz Lvova pod taktirko Filipa Rathéja na koncertu v Križankah 7. septembra 2018 v okviru Ljubljana Festivala. Na platnu članica zasedbe, vokalistka Mina Špiler, ki je tokat pela v odsotnosti — na playback in kot 2D projekcija. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Kriegsphilosophie

Med najboljšimi starimi komadi Laibachov so taki, ki so do danes ne ravno ponarodeli, so pa kot da napisani za današnje čase. Mene zadnje čase fascinira Brat mojPonovimo:

“Brat moj! / Ali čutiš pogum, ki ga je dvignila zarja v borbi za lepoto sveta? / Brat moj! / Bodimo močni kot garači. / Zažgimo kres v vseh ljudeh. / Brat moj! / Mi smo kovači vere v vstajenje. / Mi smo življenja divji smeh. / V nas je glad, ki poživi, a gladnih ne izmuči. / Brat moj! / Odpri oči. Gremo k novi luči. / Brat moj! Brat moj! Brat moj! / Ali čutiš pogum, ki ga je dvignila zarja v borbi za lepoto sveta? Brat moj! / Bodimo kot garači. / Prižgimo luč v vseh ljudeh. / Mi smo kovači vere v vstajenje. / Mi smo življenja divji smeh. / V nas je glad, ki poživi, a lačnih ne izmuči. / Brat moj! Odpri oči. / Gremo k novi luči. / Brat moj! / Odpri oči. Odpri oči. Odpri oči.”

To patetično zaklinjanje se mi zdi za današnji čas primernejše kot za tiste pred 30 leti. Z ironijo ali brez.

Poglejmo si podrobneje še besedilo oz. del besedila komada Tanz mit Laibach:

“Wir alle sind besessen / Wir alle sind verflucht / Wir alle sind gekreuzigt / Wir alle sind kaputt / Von Reiztechnologie / Von Zeitökonomie / Von Qualität des Lebens / Und Kriegsphilosophie / […] / [Wir tanzen] / Mit Totalitarismus / Und mit Demokratie / Wir tanzen mit Fascismus / Und roter Anarchie”.

Če to ni kot nalašč za danes! Obsedeni, prekleti, križani, kaput — od tehnologije rajcanja, ekonomije časa, kvalitete življenja in filozofije vojne!

Skupina Laibach (v ospredju) s Filharmoničnim orkestrom iz Lvova pod taktirko Filipa Rathéja na koncertu v Križankah 7. septembra 2018 v okviru Ljubljana Festivala izvaja skladbo Whistleblowers s projekcijo video spota v ozadju. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Ljubljana–Pjongjang–Caracas

Laibachi so seveda vzvišeni nad sprotnimi političnimi razprtijami in konflikti. Tudi preteklimi. To je del njihove dvoumnosti. Desničarji zagotovo niso njihovi fani, čeprav bi znali razumeti in ceniti njihove komade kot recimo Smrt za smrt, v katerih nazorno opisujejo zločine, ki bi jih nad nedolžnim prebivalstvom ali vojnimi ujetniki lahko bili zagrešili pripadniki partizanskih enot ali povojnega komunističnega režima. Ampak raje ne tvegajo, ker bi se morda opekli ob laibachovski ironiji.

Laibachova najnovejša potegavščina je bilo gostovanje v Pjongjangu. Takrat so jih slovenski mediji sesuvali, da je njihov nastop izpadel kot neopravičljiv akt politične kolaboracije s režimom Kim Jong-una in ultimativni dokaz, da sta si Slovenija in Severna Koreja ideološko podobni. Nikomur pa ni prišlo na misel, da so šli v bistvu in v resnici nastopat kot ambasadorji demokracije.

Danes bi bila najboljša oz. najhujša provokacija, če bi Laibach gostoval v Caracasu. Paralele med Slovenijo in Venezuelo so še veliko bolj škandalozne kot tiste s Severno Korejo. Za nekatere.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE