Leto kastriranega albino panterja: Kako si Janša in Šiško podajata simbol

7.9.2018 / 06:08 Komentiraj
Opora za samoiluzorno prepričanje, da sta zaradi zgodovinskih okoliščin na misiji. Poklicana, da nas in državo odrešita.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zadnje dni, ko je tako imenovana štajerska varda, zanimiva tudi za tujino, postala glavni slovenski izvozni artikel, se je v ospredje prebil tudi beli panter, simbol Šiškovih paravojaških sil. Pojavlja se na njihovi zastavi ter kot našitek na kapah in majicah.

Simbol panterja pa se pojavlja tudi pri prvaku SDS.

Andrej Šiško je v eni od svojih hervardskih izpeljav slovenske zgodovine črnega karantanskega panterja očitno predelal v belega. Toda belega panterja vidi tudi Janez Janša.

Glede na to, da se Janša želi distancirati od početja oboroženih postrojev v “štajerskih gošah”, kot temu posmehljivo pravijo mediji, bi nas moralo vsaj malo zanimati, zakaj ga s Šiškom druži ravno beli panter.

Karantanski bav-bav

Najprej k zgodovinskim dejstvom. Karantanski panter je po vsem sodeč izmišljotina. Zgodovinar Andrej Pleterski, sicer trojni doktor znanosti, je leta 2016 za Delo koncizno zapisal:

“Tu je treba opozoriti na štirinožni lik, ki ga njegovi promotorji razglašajo za karantanskega panterja. Bil naj bi grb slovenske kneževine Karantanije, ki se je nekoč razprostirala na ozemlju vzhodnih Alp. Trditev stoji na majavih nogah in se razblini že ob osnovnem dejstvu, da kneževina Karantanija ni imela protokolarnih simbolov, kot so dandanes grb, himna in zastava. Z oznako ‘karantanski’ je torej tako kot z bav-bavom, ki je znotraj votel, okoli ga pa nič ni.”

Zgodovinska dejstva ne pomagajo. Heraldična fantazmagoričnost še naprej buri domišljijo prenapetežev. Črni panter je obvezni simbol slovenskih nacionalistov vseh vetrov. Zadnja leta smo ga na zastavah videvali tudi ob dnevu državnosti — odvisno od organizacijske vneme plejade desničarskih gibanj pri nas.

Črni panter na suknjiču

Janša je svoje navdušenje nad črnim karantanskim panterjem večkrat izpričal. Tudi z značko na suknjiču v času slovenskega predsedovanja Evropski uniji leta 2008.

Takrat so njegov modni državniški dodatek opazili novinarji RTV Slovenija. Na njihovo vprašanje, ali je lahko takšno gesto mogoče razumeti kot izzivanje v odnosu do Avstrije, so iz Janševega urada prejeli naslednje pojasnilo:

“Karantanski panter [je] simbol Karantanije in ima pomembno mesto v slovenski zgodovini. Črni panter je bil sprva grb vojvodine Koroške in obmejne Karantanske krajine[,] iz katere je pozneje nastala vojvodina Štajerska, obe vojvodini pa sta izhajali iz prvotne Karantanije.”

“Karantanski panter v zgodovini velja tudi za zaščitnika samostojnosti Slovencev, so dodali — in zaključili, da ima črni panter zaradi svojega zgodovinskega pomena v karantanskem grbu posebno mesto tudi med grbi evropskih dežel.”

Zaradi imaginarnega simbola, s katerim se je želel tedanji predsednik vlade pobahati pred širno Evropo, bi potencialno lahko prišlo do medsosedskega konflikta – vsaj po eni novinarski interpretaciji.

Toda razlaga Janševega urada za komuniciranju je pomenljiva: verodostojnost obstoja črnega panterja v karantanskem grbu preprosto predpostavlja kot dejstvo in ga celo uvršča v širšo heraldično vrsto z drugimi.

Beli panter iz Noriškega kraljestva

A vrnimo se k belemu panterju.

Janša in Šiško sta si dolga leta delila črnega, zdaj pa še belega. Prvi ga je izbral Janša. V zgodovinskem romanu iz leta 2014 z naslovom Noriško kraljestvo, Beli panter (1. del), ki ga je v veliki meri napisal v zaporu na Dobu po obsodbi v aferi Patria, oba panterja pravljično uvede z besedami:

“V svetem gaju živita dva močna, hitra panterja. Sta iz istega legla in enako velika, močna, hitra. Loči ju le barva kože. Prvi je bel kot sneg, drugi je črn kot noč.”

Kasneje je svojega pobeljenega panterja še bolj izpostavil v naslovu angleškega prevoda svojega romana: White Panther: The Kingdom of Noric (Book One). Kot sam pravi, niti germanskim niti panslovanskim teorijam ni bilo v interesu, da bi se Slovenci ukvarjali z raziskovanjem svojih staroselskih korenin. Po njegovih besedah različni viri — imena rek, naselij, bajeslovni junaki, kmečko orodje, arheološke izkopanine … —, v zadnjem času pa tudi genetske raziskave kažejo na to, da Slovenci nismo prišli naenkrat na to ozemlju izza Karpatov, ampak naše korenine segajo tudi v čas Noriškega kraljestva.

Knjiga kot “pripoved o življenju v časih, ko so zvečer po domovih še gorele oljenke, potovalo se je peš, z vozovi in na konjskih hrbtih” — če citiram predstavitev knjige na Biblosu —, zato lahko o tem, zakaj je panter spremenil barvo in se prebil v naslov, samo ugibamo.

Šiškova heraldična moda

Rdečega panterja ima v svojem grbu tudi specialna enota policije, eden od pomembnejših državnih organov, in to verjetno že od leta 1991. Na drugi strani je Šiško po razkritih posnetkih oborožene “štajerske varde” te dni, sicer na veliko veselje nekaterih senzacij željnih medijev, pojasnjeval tudi svoje heraldične odločitve:

“Z ustanovitvijo štajerske varde smo naredili Triglav panterjev, starodavnega slovenskega bojnega znaka. Panter slovenske varde je bel, črnega nosijo slovenski vojaki, rdečega pa imajo na pokrivalih pripadniki [specialne enote] slovenske policije. Tragično bi bilo, da bi se pripadniki belih, črnih in rdečih panterjev bojevali med seboj, namesto da bi skupaj ščitili slovenski narod in njihove interese,” zamaskiranim moškim pridiga nekdanji predsedniški kandidat in dodaja: “Časi, ko so bili Slovenci v eni vojni v sedmih različnih vojskah, se nikoli več ne smejo vrniti. Danes je čas za zedinjenje — trije panterji za Slovenijo.”

Belega panterja smo lahko videli na “bojnih” oblačilih njegove paravojske, bolj casual majicah in na zastavah. Mimogrede, Šiško je na svoji famozni rdeči kapi še vedno ohranil tudi črnega.

Naključje?

Iz dejstva, da sta oba protagonista slovenske desnice izkazala zanimanje za simbol karantanskega panterja in na koncu končala pri belem, ne bi vlekel velikih in drznih zaključkov. Še manj pa konspirativnih.

Nesporno pa njuna pripadnost fantazmatiki “velikoslovenstva” ni naključna. Očitno korenini v sorodnosti grandioznih idej o lastnem narodu kot rezultatu projekcij individualnih psihičnih vsebin v zunanjost.

Obenem pa služi tudi kot opora pri utrjevanju samoiluzornih prepričanj, da sta zaradi zgodovinskih okoliščin na posebni misiji. Da sta poklicana, da nas in državo odrešita, svoje pristaše pa držita v zanju politično uspešni veri, da smo Slovenci velik in pomemben narodk s častitljivo zgodovino.

Ali povedano drugače: “štajerska varda” je samo variacija in derivat romantičnih idej o Noriškem kraljestvu kot izvornem identitetnem substratu slovenstva. Za Šiškove pripadnike “varde” bi moral Janšev roman postati obvezno čtivo.

Plačani igralec stricev

V luči takšne psihološke dinamike je še posebej pomenljivo, kako reagirata eden na drugega. Če odmislimo možne povezave med Šiškovo “vardo” in Društvom Moris — še posebej Društvom Moris Kočevska Reka, ki ga vodi Janšev sozapornik, brigadir Tone Krkovič, in dejstvom, da je bil Šiško opažen na sredinem protestnem shodu proti begunskemu centru v Metliki, poligonu Janševega in Šiškovega združevanja moči, je predsednik SDS svojega konkurenta v oboževanju panterja v zadnjih letih komentiral izjemno redko — in obratno.

Ko pa je zadnje dni postalo jasno, da utegnejo domači mediji Šiškove “postroje” povezati s porastom desnega nacionalizma in s tem tudi z njim [in še zlasti po včerajšnji informaciji policije, da je med osumljenimi tudi član SDM, podmladka SDS, op. Fp] je Janša pohitel z neverjetnim distanciranjem.

Kot zmagovalcu zadnjih volitev se mu ni zdelo vredno opozoriti na delo organov pregona ali opozoriti na spornost, nevarnost ali nezakonitost Šiškovih paravojaških enot. Kar je zelo pomenljivo.

Trik globoke države?

Ne, gozdna epifanija Šiškovih borcev za štajersko mejo je “že večkrat ponovljen trik globoke države. Sodelujejo vsi kot pri IranNLBgate, od predsednika republike do mainstream medijev.”

Ali povedano drugače: Šiško je plačan igralec, za njim stoji levica, najbrž od Kučana naprej, ki spretno odvrača pozornost od pravih problemov. Šiškovi se plazijo po “štajerskih gošah” tako rekoč lazijo po nareku Šarca, ker želijo odvrniti javno pozornost od napak v koalicijski pogodbi, kar pomeni, da s“telovadci” — kot namigne sam Janša — samo odvračajo pozornost od dogajanja ob konstituiranju nove vlade.

Skratka, vse skupaj je skrbno zaigran, insceniran in časovno dobro tempiran komplot. Zato najbrž tudi simbol belega panterja služi istemu cilju.

Kot je bilo že večkrat razloženo: ni ga čez slovenski konspiracizem. Z njim lahko dokazano dobiš volitve. To že vemo. Ni nam pa še povsem prezentno, kakšno vlogo igrajo in kolikšno psihološko moč imajo pri tem simboli.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v četrtek, 6. septembra 2018, pod naslovom Čas belega panterja: ko Janša in Šiško sanjata iste simbole. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE