Akrapovič, Boscarol mislita, da je to, kar so ustvarili delavci, njuno.

6.9.2018 / 06:08 24 komentarjev
Kdo proizvaja produkte, ki jima prinašajo denar? Sama? Ne. Proizvedli so jih drugi. Delavci. Ki veljajo za strošek.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Koliko prostora obstaja za socialnejšo družbo, so pokazale reakcije na napoved nove vlade glede davkov. Najbolj reakciji Akrapoviča in Boscarola. Ki sta napovedala izplačilo dosedanjih dobičkov in njihov umik iz Slovenije. V okolje, ki je podjetnikom davčno prijaznejše. 

Akrapovičeva in Boscarolova reakcija sta že bili deležni različnih komentarjev. Predvsem o tem, za kakšni osebi gre.

Vendar je treba njuno reakcijo videti še kot nekaj drugega: namreč kot ilustracijo in materializacijo protidružbene logike privatne lastnine. Neglede na to, v čigavih rokah je.

Privatna lastnina namreč po svoji logiki deluje protidružbeno. Ali še bolj jasno: če hočemo, da privatna lastnina funkcionira optimalno, potem bo funkcionirala tako, da bo uničevala socialno. Nujno. Neizogibno.

Zaslužek in dobiček

Naj ilustriram.

Akrapovič in Boscarol menita, da imata pravico in dolžnost pobrati svoj kapital. In ga iz Slovenije prenesti v za podjetnike bolj stimulativna okolja. Ob tem pa se ne vprašata, ali gre res za njun osebni denar. Ne vprašata se, odkod imata svoj denar.

Odgovor je jasen: od prodaje produktov. In kdo je proizvedel produkte, ki so jima prinesli denar, ki ga nameravata umakniti iz Slovenije? Sta jih proizvedla sama?

Ne. Proizvedli so jih drugi.

Sledi vprašanje: kako to, da se niti Akrapoviču niti Boscarolu ne zdi čudno, da je njuno nekaj, kar so ustvarili drugi?

Ne zdi se jima čudno zato, ker sta formalna lastnika ekonomskih enot, ki prinašajo zaslužek. Ker je na Zahodu uveljavljena logika, da se v rokah formalnega lastnika združijo tudi vse druge lastninske pravice, se jima zdi, da zaslužek in dobiček, ki ga nista ustvarila sama, pripada njima.

Neprostovoljna odločitev

Enako se zdi tudi vsem ostalim lastnikom kateregakoli podjetja v Sloveniji. Ves denar, ki v podjetju nastane, je last lastnika. Čeprav ta k njegovemu nastanku ni prispeval (skoraj) nič. Hkrati pa tako rekoč nič od ustvarjenega zaslužka ne pripada tistim, ki so ga ustvarili. Njim pripada samo toliko zaslužka, kolikor se lastnik odloči, da jim ga pripada. 

Ta odločitev lastnika pa ni prostovoljna. Ampak je posledica delovanja mnogih dejavnikov. Eden od ključnih je konkurenčnost.

Vsako podjetje mora biti konkurenčno, da preživi. Torej mora proizvajati kvalitetnejše in cenejše od drugih podjetij. Če želi ta cilj doseči, mora tiste, ki dejansko proizvajajo, plačati čim manj. Ti, ki produkte in zaslužek podjetja ustvarjajo, veljajo za strošek. Strošek, ki ga je treba minimalizirati. Tako kot vse druge stroške. Kajti samo tako bo podjetje lahko preživelo. Le tako bo konkurenčno. Le tako bo lahko delalo naprej.

In tako kot so po logiki delovanja privatne lastnine v tržni ekonomiji plače delavcev strošek, je strošek tudi vsaka poraba denarja, ki gre kamorkoli drugam razen v proizvodnjo. Med drugim tudi poraba denarja za davke. In to je tisto, kar hočeta povedati Akrapovič in Boscarol: višji davki pomenijo grožnjo uspešnemu delovanju njunih podjetij. Zato morata oditi.

Z vsemi sredstvi

Če pustimo ob strani vprašanje, zakaj osebna poraba lastnikov podjetij ne velja za strošek, ki bi ogrožal podjetje, je treba priznati, da je osnovna logika zgoraj opisane argumentacije točna. Seveda z zornega kota lastnika podjetja. Ki brani svoje podjetje. In njegove zaslužke. Pred tem, da bi šli iz podjetja. K zaposlenim. K državi. Kamorkoli drugam. Ker če gredo iz podjetja, bodo ogrozili njegov obstoj.

Če torej lastnik ravna odgovorno, mora odtok denarja iz podjetja preprečiti. Z vsemi sredstvi. Tudi tako, da podjetje preseli v državo, kjer so davki nižji. Kjer mu torej država garantira, da bo odtok denarja iz podjetja manjši kot v drugi državi.

To napovedujeta Akrapovič in Boscarol. Z njunega mikro zornega kota je ta logika smiselna. Nujna. In odgovorna. Je pa nesmiselna, egoistična in neodgovorna z zornega kota družbe. Ki zato, da lahko ustvari socialno državo, potrebuje del zaslužka podjetij. Ki ga lastniki vidijo kot svoj denar. Ki pa seveda ni njihov. Saj ga niso sami ustvarili. A ker jim formalno pripada, ga lahko državi odtegujejo. Lahko ga stlačijo v svoje žepe. In ga prenesejo tja, kjer jim poslovno okolje bolj ustreza.

Elementi samouničenja

Če država poskuša takšno ravnanje lastnikov preprečiti, se ji ti uprejo. Če poskuša del njihovega zaslužka preliti v skupno dobrobit, se temu uprejo. Če skuša nad tem denarjem ustvariti kontrolo, se tudi temu uprejo. Vedno z istim argumentom: to ogroža optimalno poslovanje podjetij.

Zato je socialni antropolog Lewis Henry Morgan družbam, ki delujejo po logiki privatne lastnine, napovedal propad. Takole pravi:

“Če bi razvoj lastnine pomenil cilj in konec tega procesa (zgodovine, op. avt.), bi nujno sledil razpad družbe; kajti takšen razvoj vsebuje elemente samouničenja.” — (Starodavna družba, 1877)

Kako osvežujoče in ohrabrujoče bi bilo, če bi tudi današnji privatni lastniki — tudi Akrapovič in Boscarol — premogli razumevanje, ki ga je kot privatni lastnik zmogel že Morgan v 19. stoletju.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE