Predsednik Pahor pasivno prispeva k razraščanju rasizma

3.9.2018 / 06:08 1 komentar
V zvezi s hujskaško naslovnico Demokracije je kot “nemoralna avtoriteta” ali “moralna neavtoriteta” prekašal samega sebe
NAROČI SE PRIJAVI SE

Verjetno sem zadnji človek, ki bi še gojil pričakovanja, da bo predsednik Pahor obsodil sovražno in nestrpno govorico proti beguncem in v tem kontekstu zadnjo naslovnico Demokracije, ki z grobimi vizualijami namiguje na “kulturo posilstev”, ki po zaslugi migrantov preti Sloveniji in še zlasti slovenskim ženskam — kar je samo vrh ledene gore in za ustvarjalce vsakodnevnega hujskaštva popolnoma normalna stvar.

O Pahorjevi premišljeni nevtralnosti sem že večkrat pisal, najbolj zgoščeno v analizi z naslovom Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu. V tekstu sem pokazal, da je bil predsednik, ko se je bil ob eskalaciji sovražnega govora le prisiljen izreči, primarno zainteresiran za pravico do drugačnega mnenja in svobodo izražanja, šele mimogrede pa pripravljen ob najhujših ekscesih nameniti kakšno besedo o potrebi po dialogu, strpnosti in kar je še podobnih zanj nenevarnih imaginarnih floskul.

Poseg v svobodo tiska in govora

V prispevku v petkovem Dnevniku TVS pa me je Borut Pahor vendarle vrgel iz tira. V zvezi z odkritimi rasističnimi namigi na omenjeni naslovnici je prekašal samega sebe: po vseh kriterijih ksenofobno, strah in sovraštvo vzbujajočo manipulacijo je mimogrede odpravil tako, da se je vzdržal komentarja, češ, to bi bilo “poseganje v svobodo tiska in govora”.

Argument je torej analogen zgornjemu: kadarkoli kdo od vas pričakuje, da se opredelite do sovražnega govora, lahko uporabite ta čudežni recept, da se vzdržite komentarja. Ker vam je svoboda tiska in govora ljubša izbira. Ker v to ne želite posegati.

Ali povedano drugače: Pahor je razkril, da zaradi tako razumljenega in opisanega načela od njega ne moremo pričakovati, da bo kdajkoli obsojal medijsko razpihovanje sovraštva.

Če vzamemo sintagmo “poseganje v svobodo tiska in govora” čisto dobesedno, to pomeni še nekaj: da ne bo komentiral niti nemedijskih dejanj rasizma, netolerance in sovražnega govora — čeprav je danes večina takih, ki so medijsko posredovana in fabricirana.

Na kratko: ker bi to bilo možno razumeti kot poseg v določene pravice in svoboščine, od predsednika ne pričakujmo obsodb.

Pahorjev pasivni prispevek k razraščanju sovraštva

Takšno stališče je za človeka na predsedniški funkciji popolnoma nevzdržno — četudi se je že prej bizarno razglasil za “nemoralno neavtoriteto”. To je škandal brez primere in dokaz, da prvi državnik pasivno prispeva k razraščanju sovražnega in sovraštvenega govora.

K temu naj dodam še to, da je Pahor v nasprotju s samim sabo. Pred obtožbami, da v zvezi z določenimi zadevami nič ne reče, je Pahor že v preteklosti navajal izrazito izmišljen izgovor, češ, doslej sem se že večkrat oglasil. Kar bi potem bil poseg, ki ga po njegovi najnovejši izjavi ne bi smelo biti.

No, morda pa tega nasprotja res ni. Vsa Pahorjeva dosedanja javljanja so bila zelo podobna drugemu stavku iz njegove tokratne izjave: “Njegova stališča o nujnosti medsebojnega spoštovanja pa so splošno znana”.

Zmagovalna floskula

Stavek zveni kot nova zmagovita floskula na tekmovanju v abstraktnosti in izpraznjenosti izražanja ali v izogibanju konkretni opredelitvi. V njem namreč ni nobene povezave s tem, kar bi moral obsoditi. Pahor ni rekel niti tega, da je omenjena naslovnica primer takšnega medsebojnega nespoštovanja.

Zato bi na tem mestu lahko stal katerikoli stavek. Tudi tak: “Njegova stališča o nujnosti uvedbe letalske obrambe pred točo pa so splošno znana”.

Radio Erevan

V tej tragikomediji Pahorjeve (ne)odzivnosti na razraščanje ksenofobije v državi človek nehote pomisli, da so njegovi odgovori resnično strukturirani kot šala. 

Spomnimo se recimo na njihovo strukturo v nizu vicev o radiu Erevan, kjer komični učinek vedno znova vznikne med vprašanjem A in nemogočim odgovorom B, ki se vedno začenja z: “Načeloma da, vendar …”.

Naj navedem primer.

Pahorjev odgovor na vprašanje novinarke Eugenije Carl v citiranem prispevku je z nekaj pesniške svobode približno tak:

“Ali drži, da kot predsednik Republike obsojate razraščanje sovražnega govora do beguncev?”

“Načeloma da, vendar …”

“To ni sovražni govor do beguncev, temveč do migrantov.”

“Po mojem je napak govoriti o sovražnem govoru, ker moramo zaščititi pravico do svobode tiska in govora.”

“Medijske naslovnice o migrantski kulturi posilstev res niso prijetne, vendar ne bom tvegal, da bi bil narobe razumljen.”

“Seveda se pa zavzemam za medsebojno spoštovanje.”

Na žalost to ni niti malo smešno. Lahko pa upamo, da nam bodo vici pomagali preživeti tega predsednika — tako kot so v Sovjetski zvezi ljudem pomagali preživeti režim.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v petek, 31. avgusta 2018, pod naslovom Pahor na radiu Erevan: brez komentarja naslovnice Demokracije. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE