Davčni strahovi

2.9.2018 / 06:10 2 komentarja
Zgodilo se ni še nič. Obstaja koalicijska pogodba kot seznam načrtov. Nič še ni razdelano, kaj šele vloženo v obravnavo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vlada je še pred potrditvijo v parlamentu poskrbela za precej vznemirjenja. Strahovi, ki se širijo v javnosti, so posledica spina proti Levici, v nekaterih primerih pa gre za razumljivo negotovost. Kot vsakič, ko javnost ne ve, kaj lahko od nove vlade pričakuje.

Vsaj glede davkov je strah podjetij morda upravičen. Ob napovedi ugodnejše davčne obravnave tehnoloških podjetij je vlada napovedala, da bo spodnjo mejo davka na dobiček iz dejavnosti (DDPO) postavila na 5% in da bo osebne prihodke iz kapitala in rent vključila v osnovo za odmero dohodnine.

Kar zadeva minimalno stopnjo davka od dobička, je napovedana poteza upravičena. Številna velika podjetja namreč ne plačujejo nič ali zelo malo davka na dobiček zaradi uveljavljanja investicijskih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj.

Slovenija ima z 19% že danes četrto najnižjo statutorno stopnjo davka na dobiček podjetij v EU, medtem ko efektivna stopnja zaradi uveljavljanja navedenih olajšav običajno znaša zgolj med 11,5% in 13%. Tuja in nekatera največja slovenska podjetja pa imajo ničelno efektivno davčno stopnjo ali pod 5%. Smiselno je, da vsa podjetja, ki poslujejo v Sloveniji, plačujejo vsaj nekaj davka na dobiček, ki ga tukaj ustvarjajo — sicer smo na ravni davčne oaze.

Stopnja 5% se mi zdi celo prenizka. Bolj smiselna minimalna stopnja bi bila med 8% in 10%. Po izračunih, ki sva jih naredila s kolegom Binetom Kordežem, bi z minimalno 10-% stopnjo davka na dobiček v proračun dodatno dobili 110 milijonov evrov, z 8-% pa dobrih 90.

DDPO

Bolj problematična je napoved ukinitve cedularne obdavčitve prihodkov od kapitala in rent — kar napoved, da bo nova vlada te prihodke posameznikov vključila v osnovo za odmero dohodnine, efektivno pomeni.

Ti prihodki so danes obdavčeni cedularno, torej z enotno stopnjo v višini 25% — neglede na njihovo višino in neglede na višino dohodka posameznikov.

Pri rentah ali naložbah v tuje vrednostne papirje bi bilo tak ukrep še mogoče nekako argumentirati s progresivno obdavčitvijo kapitalskih dohodkov posameznikov, ne pa tudi pri dividendah od domačih podjetij.

Sploh pa to ne bi bilo mogoče pri podjetnikih, ki dosežene dobičke zadržujejo v podjetju in jih namenjajo za razvoj ali rezervo. Na te dobičke so njihova podjetja že plačala davek na dobiček (DDPO), ob izplačilu teh dobičkov pa bi posamezniki morali plačati še polno stopnjo dohodnine. Kar pomeni dvojno obdavčitev.

Nespametna napoved

V hipotetičnem primeru nekega podjetja, ki ne uveljavlja nobenih olajšav in torej plača 19% davka na dobiček, in z njim posameznika, ki si izplača del dobička kot dividendo in torej spada v najvišji dohodninski razred (s 50-% stopnjo), bi bila ta dividenda efektivno obdavčena s skoraj 60% (59,5%).

Po sedanji ureditvi je najvišja stopnja teoretično nekoliko pod 40%, kar je še sprejemljivo glede na obdavčitev drugih prihodkov.

Napoved takšnega ukrepa je nespametna, saj je ne stimulira vlaganj podjetnikov v lastna podjetja ali posameznikov v delnice ali druge vrednostne papirje z namenom varčevanja. Napoved vlade je nespametna tudi s piarovskega stališča. Javni protesti znanih podjetnikov se v tem smislu zdijo upravičeni.

Politična ofenziva

Te javne proteste pa lahko razumemo tudi kot politično ofenzivo oz. PR strategijo podjetnikov in njihovih stanovskih združenj.

Ker imata Akrapovič in Boscarol pri nas velik ugled v javnosti, je njuna napoved izplačila dosedanjih dobičkov in umika iz Slovenije dosegla velik učinek na javno mnenje. Nova vlada bo pri pripravi davčnih ukrepov morala popustiti temu pritisku in vsaj pri dividendah obdržati dosedanjo ureditev s cedularno obdavčitvijo.

No, zaenkrat se ni zgodilo še nič. Obstaja samo koalicijska pogodba kot seznam načrtov koalicijskih strank. Noben predlog ukrepov še ni bil razdelan, kaj šele vložen v parlamentarno obravnavo. Po javnem napenjanju mišic podjetnikov in stanovskih združenj bo na koncu ureditev morala ostati podobna sedanji, ki je preizkušena in primerna.

No, zaenkrat se ni zgodilo še nič. Obstaja samo koalicijska pogodba kot seznam načrtov koalicijskih strank. Noben predlog ukrepov še ni bil razdelan, kaj šele vložen v parlamentarno obravnavo. Po javnem napenjanju mišic podjetnikov in stanovskih združenj bo na koncu ureditev morala ostati podobna sedanji, ki je preizkušena in primerna.​

Sponzorstvo in donacije

Me pa pri napovedanih davčnih ukrepih v koalicijski pogodbi moti, da načrtuje uvedbo davčne olajšave za sponzorstvo in donacije samo za fizične osebe — v višini do 5% dohodninske osnove posameznikov —, ne pa tudi za podjetja.

Toda prav pri podjetjih je problem nestimulativne ureditve sponzorstva in donatorstva največji.

Slovenska zakonodaja je na tem področju precej restriktivna. Po zakonu o davku od dohodka pravnih oseb (ZDDPO59. člen) lahko zavezanec (podjetje) “uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za znesek izplačil v denarju in v naravi za humanitarne, invalidske, socialno varstvene, dobrodelne, znanstvene, vzgojnoizobraževalne, zdravstvene, športne, kulturne, ekološke, religiozne in splošno koristne namene […] do 0,3% obdavčenega prihodka davčnega obdobja zavezanca, vendar največ do višine davčne osnove davčnega obdobja”.

Podjetje lahko kot olajšavo uveljavlja dodatni 0,2% prihodka za donacije NVO, ki so v javnem interesu (večinoma društva, ki se ukvarjajo s humanitarnimi dejavnostmi).

To pomeni, da si lahko podjetje, ki ima recimo milijon evrov prihodkov, s takšno donacijo zniža osnovo za obračun DDPO za 3.000€, nato pa še za dodatnih 2.000€. Podjetje si z donacijo v višini 5.000€ zniža plačilo davka od dobička v višini 19% od 5.000€, torej za 950€. Podjetje torej donira 5.000€ za to, da plača za 950€ manj davka.

Spodbujevalni učinek teh trenutnih olajšav za podporo NVO je vprašljiv, skupni znesek donacij pa nizek.

3 + 10 | 2 + 5

S kolegom Anžetom Vohom Bošticem sva v ta namen preigrala nekaj variant bolj stimulativnih ureditev donatorstva pri nas.

Za davčno obravnavo donacij bi bil denimo primeren splošen model “3 + 10”. To pomeni, da bi podjetja za znižanje davčne osnove lahko uveljavljala donacije do višine 3% letnih prihodkov (danes samo 0,3%), dodatno pa bi lahko 10% odmerjenega DDPO namesto v proračun namenila za donacije NVO — kar je podoben sistem kot pri fizičnih zavezancih, ki lahko 0,5% dohodnine namesto v državni proračun nakažejo izbranim NVO v javnem interesu.

Za nevladne organizacije v javnem interesu pa sva predlagala dodatno olajšavo “2 + 5”. Podjetja bi si lahko znižala davčno osnovo za dodatna 2% prihodkov in dodatnih 5% DDPO namenila neposredno izbranim NVO v javnem interesu. Posamezno podjetje bi torej lahko namenilo donacije NVO v skupni višini 5% letnih prihodkov, ki bi se uveljavljale kot zmanjšanje davčne osnove, nato pa bi lahko neposredno namenila še 15% DDPO izbranim NVO.

Upamo lahko, da bo nova vlada temu problemu namenila več pozornosti — predvsem pa več kot ukinitvi cedularne obdavčitve prihodkov od kapitala.


OpombaTekst je bil objavljen v soboto, 1. septembra 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Davčni strahovi pred novo vlado. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE