“Slovenski holokavst” ali kako manipulira zborovodja Mopedšova za republiko

29.8.2018 / 06:08 Komentiraj
Sprava jih ne zanima. Ekvidistanca ne zadošča. Zahtevajo moralno zmago nad antifašizmom. In poraženci bodo zmagovalci.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ne vem, ali sem edini, ampak zborovanja in modrovanja Zbora za republiko mene pogosto spominjajo na tista dva namrgodena starčka na balkonu Muppet Showa — s to razliko, seveda, da ima Zbor za republiko večji balkon in manj smisla za humor.

Takšen je bil tudi prvi vtis glede njihove nedavne tiskovne konference. “Opažam mobilizacijo, obujanje revolucionarnih socialističnih tradicij in sovraštva do kapitalizma ter sovraštva do Cerkve,” je potožil prvi možakar.

“Nova vlada bo delovala pod taktirko jugonostalgične levice,” je jezno zabrusil drugi in dodal, da za notranje sovražnike veljajo vsi, “ki ne sprejemajo postkomunistične razlage polpretekle zgodovine”.

“Pojavljajo se zahteve po uvedbi cenzure tistih, ki problematizirajo mitologijo o času 2. svetovne vojne in po njej,” se je razkuril tretji.

Sprava in stava

“Gre za odkrite ali prikrite težnje po zanikanju slovenskega holokavsta,” je mrko zaključil zadnji možakar, ki ni pozabil dodati, da je “v nekaterih demokratičnih državah zanikanje holokavsta celo kaznivo”.

Pestro vsekakor, čeprav, kot sem omenil, ne preveč smešno. Pravzaprav ne zelo Muppet show.

Rokohitrsko manipuliranje z dejstvi in zgodovino bolj spominja na možakarje, ki na ulicah z bliskovito hitrostjo premikajo kroglico med tremi škatlicami in mimoidoče vabijo, naj uganejo, kje se skriva. Pri tem opravilu jim pomaga navidez nepovezan pajdaš, urejen in uglajen gospod v obleki in s kravato, ki občinstvo z zaigrano nepristranskostjo prepričuje o poštenosti in kredibilnosti cele rabote in jih vabi k spravi.

Pardon, k stavi.

Kaj sploh hočejo?

A šalo na stran: postavlja se vprašanje, kaj so udeleženci s tiskovno konferenco dejansko želeli doseči. Namen gotovo ni bil, da bi slovenska javnost izvedela, da so se v povojnem obdobju zgodili zločini nad neoboroženimi ljudmi. To je splošno sprejeta resnica, ki je nihče ne zanika.

Gotovo ni bila njihov cilj tudi želja po politični obsodbi. Povojni dogodki so bili obsojeni. Z vseh strani, morda z izjemo nekaterih ideoloških vročekrvnežev, za katere bi bilo res bolje, da so tiho.

Takšna obsodba je tudi edino sprejemljiva in spodobna. Vsakršen poizkus opravičevanja povojnih pobojev je voda na mlin tistih, ki želijo te tragične dogodke izkoristiti za to, da bi obrnili zgodovino na glavo.

Tudi ne gre za željo po spoštljivem spominu na žrtve. Tudi temu nihče ne oporeka.

Niti moralna ekvidistanca

Še najmanj, vsem naporom urejenega in uglajenega gospoda navkljub, pa gre za iskreno željo po spravi. Do nje je dejansko prišlo že pred 28 leti po zaslugi takratnega predsednika in nadškofa. Če želite, je bila lani zabetonirana tudi po zaslugi sedanjega predsednika.

A ta sprava ne zanima članov Zbora za republiko, še manj pa njihovega zborovodjo. Celo moralna ekvidistanca do antifašizma in kolaboracije, ki jo v svoji spomeniški inačici implicira spravni proces, ne zadovoljuje njihovih ambicij glede reinterpretacije zgodovine.

Za kaj torej gre?

Najprej gre za poskus diskreditacije in odrekanja legitimnosti politični konkurenci, na podlagi za lase privlečenih obtožb in domišljijskih povezav njihovih političnih nasprotnikov z vsem mogočim, vključno s povojnimi dogodki.

O Marjanu Šarcu, Alenki Bratušek, Miru Cerarju, Dejanu Židanu, Karlu Erjavcu in Luki Mescu si lahko mislite, kar hočete, ampak trditve, da so ti ljudje kakorkoli povezani ali nosijo odgovornost za povojne poboje, so dejansko preveč bebaste, da bi si zaslužile resen odgovor.

A živimo v čudnih časih in bebave laži imajo vedno daljše noge. Kot so v uvodu — brez trohice ironije — poudarili udeleženci tiskovne konference, se “politično okolje spreminja v plodna tla za bohotenje ideološke nestrpnosti“.

Prekvalifikacija poražencev v zmagovalce

Drugi in po mojem glavni cilj sklicevanja na povojne dogodke pa je poskus prekvalifikacije zgodovinskih poražencev v zmagovalce. Šele v tej luči je mogoče razumeti indiferentnost do spravnega procesa. Ne zanimajo jih odpustki in relativizacija odgovornosti, pričakujejo in zahtevajo moralno zmago nad antifašizmom.

Povojni poboji, ki so pri nas — tako kot v nekaterih drugih državah — žal prevladali nad sodnimi procesi kot edino ustrezno obliko sankcioniranja kolaboracije z nacisti in zločinov nad lastnim narodom, se v diskurzu in logiki ZZR in njihovih somišljenikov spremenijo v trenutek očiščenja odgovornosti za sodelovanje v zločinskem podvigu, ki je v Evropi povzročil smrt dvajsetih milijonov ljudi. Med njimi je bilo tudi šest milijonov Judov, ki so umrli kot žrtve holokavsta.

“Slovenski holokavst”

Izjava predsednika Zbora za republiko, ki je povojne dogodke, torej poboje ljudi, ki so podpirali rablje iz koncentracijskih taborišč ali sodelovali z njimi, imenoval “slovenski holokavst”, je milo rečeno nespodobna in žaljiva do žrtev nacističnih zločinov. Da v tem kontekstu omenja še kaznivost zanikanja holokavsta v nekaterih državah, pa je sploh cinizem brez primere.

Ne spomnim se, da bi se gospod predsednik na to temo oglasil, ko je vidni član zbora, ki mu predseduje, pred časom javno omalovaževal in zanikal holokavst.

Manipulacija z zgodovinskimi dejstvi je predvsem odskočna deska za poskus politične prevlade v sedanjosti in preureditev prihodnosti po navdihu idej, ki so Evropi enkrat že povzročile toliko gorja.

Pod vse bolj prozorno krinko antikomunističnega vrišča in boja proti fantomskim sovražnikom in totalitarnim režimom, ki jih več ni, se vse bolj jasno izkazujejo prave ambicije revizije zgodovinskih resnic. Gre za spodkopavanje civilizacijskih pridobitev evropske družbe, temelječe na liberalni demokraciji, humanizmu, solidarnosti, človekovih pravicah, socialni pravičnosti, demokratični vladavini prava in predvsem na antifašizmu. Družbe torej, ki jo je demokratična Evropa vzpostavila po drugi svetovni vojni zato, da ideje in sile, ki so bile v tej vojni poražene, nikoli več ne pridejo na oblast. Nikoli več.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji v torek, 28. avgusta 2018, in na spletni strani Večera v ponedeljek, 27. avgusta 2018, pod naslovom Muppet show. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

Stara sitneža z balkona: Statler in Waldorf iz Muppet Showa (od leta 1975).

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE