Vegetarijanec sem postal zaradi šibke volje. Ker spoznanje, oznanilo.

20.8.2018 / 06:10 3 komentarji
Ni bila odločitev. Bolj zvestoba setu idej, proti katerim si intelektualno nemočen. Nisem imel občutka, da imam izbiro.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Že tri mesece sem vegetarijanec. Sicer sem še vedno strasten ljubitelj mesa in še vedno se mi upira okus mnogih vrst zelenjave. Ja, zelenjava ni bila nikoli moja intimna izbira.

Pa vendar: I eat beans, not beings.

“Kako to?” me domači in vsi drugi, s katerimi smo do nedavnega zajemali golaž iz istega lonca, previdno in spoštljivo sprašujejo po razlogih za mojo odločitev. S plašno samozavestjo in hkrati z zavedanjem, da tako “otročjega” odgovora ne pričakujejo, odgovarjam: “Emmm … — zaradi trpljenja živali.”

Ker ponavadi pričakujejo, da jim to parolo vendarle obrazložim, dodam še z nekoliko daljši, približno tak odgovorom: “Naše dojemanje doživljanja in trpljenja živali kot drugačnega, manj vrednega od človeškega trpljenja je v bistvu globoko teološko oz. ideološko pogojeno.”

Ali bolj na kratko: “Veganstvo in vegetarijanstvo je ‘teološko’ oznanilo. Oznanilo temeljnih teološko-filozofskih premis.”

Zaupanja vredni poznavalci

Odločitev za vegetarijansko “dieto” ni bila posebno težka. Glede na to, da je obveza veganstva po treznem intelektualnem premisleku in moralno-etičnem tehtanju name pravzaprav pritiskala, sem postal vegetarijanec v bistvu bolj zaradi šibkosti volje kot pa zaradi njene moči.

Zame je bilo dovolj že to, da je vegan nekdo, ki zagotovo ve več o doživljanju in trpljenju živali in ki bolje pozna zgodovino moralnega opravičevanja uživanja mesa. Ta nekdo je (bil) zame zgodovinar Yuval Noah Harari.

Harari v knjigi Homo deus zapiše, da agrikulturna revolucija pred 12.000 leti časovno sovpada z vznikanjem človeških, antropomorfnih bogov. Z lovsko-nabiralniškim načinom življenja družbe opustijo animistično duhovnost, ki poudarja (enako) svetost vsega bivajočega in začnejo izumljati človeške bogove. Ti na najvišji ravni upravičijo moralno večvrednost človeka.

Harari utemeljuje, da je omejevanje gibanja živalim, namreč njihovo udomačevanje, potrebovalo legitimizacijo na najvišji ravni — torej na ravni podob o najvišjih entitetah, bogovih. Ali obratno: človeški bogovi so omogočili omejevanje svobode živalim.

Ta argument obrazloži splošno družbeno sprejetost uživanja mesa in njeno samoumevnost. Zahteva pa tudi, da se odrečemo — če se hočemo znanstveno nepristransko opredeliti do vprašanja trpljenja živali — najmočnejšemu argumentu mesojedcev: “Saj so samo živali.”

Odločitev in osebna oznanjevalska zgodovina

Moja odločitev za veganstvo je tudi posledica moje osebne “oznanjevalske” zgodovine.

Tisti, ki me poznate, veste, da izhajam iz krščanskih, katoliških logov. Tudi zato mi je bilo na veganskem festivalu, ki sem se ga udeležil maja letos, nekaj sumljivo znanega. Namreč duh oznanjevanja.

Če sem toliko energije, časa in volje posvetil oznanjevanju nečesa bojda čudovitega, a hkrati nečesa, česar vendarle nisem povsem razumel, ali ni stvar elementarne poštenosti in iskrenosti do sebe, do svoje osebne zgodovine, da do idej, ki so me prepričale in sem jih sprejel, pristopam s podobno vnemo, trudom in zavzetostjo?

In po drugi strani: če je bil radikalen že Jezus z za tiste čase noro zahtevo po ljubezni do vseh ljudi — in to zgolj na podlagi dejstva, da so pač ljudje —, potem je vegansko sporočilo samo nadaljevanje te njegove revolucije sočutja. Zvestoba duhu Jezusovega oznanila zahteva poslušnost do “novih” idej, ki odzvanjajo presenetljivo podobno.

Je to, da sočutje omejujemo glede na (živalsko/človeško) vrsto trpečega, sploh v duhu njega samega? Namreč sočutja?

Zanimivo, da se domnevno najnaprednejši svetovni nazor, liberalizem, lahko izkaže za nazadnjaškega. In da se domnevno preživet koncept religije oz. religioznega oznanjevanja prikazuje v novi luči — kot nekaj naprednega.

Ne-odločitev

Moja odločitev tudi ni dokončna. Prekinem jo lahko na enak način, kot sem jo sprejel. Po premisleku in z argumenti. Zato bi bil naravnost navdušen, če bi me kak omnivor prepričal in zvabil nazaj za mizo, bogato obloženo z mesom. Morda že jutri ne bom vegetarijanec. Ha!

Ali pa če ta blog nekoga spodbudi, da mi “humanitarno” postreže z dobrimi argumenti in posledično … — s kranjsko klobaso.

Morda niti ne gre za odločitev. Morda gre bolj za zvestobo tistemu setu idej, proti katerim si v danem trenutku intelektualno nemočen. Da. Osebno nisem imel občutka, da imam kaj izbire.

Bil sem deležen spoznanja, da moralno ločevanje na živali in ljudi izhaja iz potrebe po moralnem upravičenju tehnoloških novosti v nekem zgodovinskem trenutku — in da je to ločevanje v bistvu funkcionalno, ne pa čisto, sveto, božje, absolutno, univerzalno —, zato sem dolžan to spoznanje upoštevati.

Moment odločitve tako kar nekako izgine. Nadomesti ga moment spoznanja.

Nazadnjaštvo liberalizma

Problem z veganstvom je ta, da ga dojemamo kot “način življenja” znotraj liberalnega diskurza. Veganstvo je de facto religija — če z religijo označujemo nazor, prepričanje, ki velja kot najvišja, najpomembnejša vrednota.

Veganstvo je religija, za katero je liberalna paradigma o svobodi posameznika, omejeni samo s svobodo drugega posameznika, religiozna zmota.

In če je veganstvo religija, potem vegani — ki so kot po pravilu skoraj vedno tudi veganski aktivisti — niso več nadležni posamezniki, ki se gibljejo nevarno blizu kršenja moje liberalne pravice, da si sam določam svoj način življenja, temveč bolj ali manj goreči misijonarji.

Zato je neumno trditi: “Jao, ti vegani! Pa to je že cela religija!” Bolj prav bi bilo trditi takole: “Od vseh oznanjevalcev vere so vegani še najmanj vsiljivi.”

Liberalizem se v tej perspektivi kaže kot reakcionaren, saj živali izključuje iz diskurza o pravicah. Liberalizem, ki ljudem dopušča, da se sami odločajo o ubijanju ali neubijanju živali, je z vidika veganstva kot religije oz. filozofije analogen anarhični, brezpravni družbi, v kateri se ima vsak pravico sam odločiti, ali bo ubil sočloveka ali ne. Ali drugače rečeno: “Pravico ima ubiti človeka.”

V tem smislu se zdi izredno zanimivo, da se lahko domnevno najnaprednejši svetovni nazor, liberalizem, izkaže za nazadnjaškega. In kako se domnevno preživet koncept religije oz. religioznega oznanjevanja prikazuje v novi luči — kot nekaj naprednega.

Peace-making

No, kot sem že rekel: vegetarijanec sem postal zaradi šibke volje, saj se mi zdi veganstvo veliko bolj argumentativno opravičljivo kot vegetarijanstvo.

Vegetarijanstvo je pravzaprav utelešenje licemerstva — če pustimo ob strani obseg licemerstva mesojedske religije sočutja. Ne tič ne miš. Vegetarijanstvo se sklicuje na trpljenje živali, vendar zaradi brezmesne diete včasih konzumira še več jajc, več masla, več mleka, več sira — skratka, še več produktov, ki so nastali z omejevanjem živali in posledično s povzročanjem čustvenega trpljenja. 

Zato sem najverjetneje v nemilosti v obeh taborih. Nisem pod okriljem sočutne veganske peace-making skupnosti, pa tudi ne pod okriljem občestva, ki potrjuje svojo zavezanost kozmopolitski religiji bogočloveštva s prazničnim rezanjem velikonočne šunke.

No, morda se že prav kmalu pridružim obema taboroma naenkrat: z dragim hamburgerjem iz mesa, razvitega v vegan-friendly laboratorijih.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Mak & Menuet v soboto, 18. avgusta 2018, pod naslovom Moja vegetarijanska saga. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE