Nadrealizem: Sinička Mici je odfrlela direkt na Toško Čelo

16.8.2018 / 06:08 Komentiraj
Obrnila se je z zadkom proti glistinemu repku, malo pomešala z ritko in navihano gledala. “Vidiš, teta, ful me ima rad!”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pot me je spet zanesla v knjižnico. Še vedno me impresionira ruska literatura, toda tokrat sem si zaželela spoznati pisatelja novejše generacije. V roke mi je zašla knjiga Življenje žuželk pisatelja Viktorja Olegoviča Pelevina. Na platnicah piše, da je postsocialistični nadrealist. Uspelo mi ga je poguglati, izgleda kar pogumen dečko, samo dve leti je starejši od mene. To se mi je zdelo še bolj spodbudno.

Njegova knjiga je polna čudovitih prigod žuželk. Nastopajo komarji, govnači, metulji, mravlje.

Najbolj me je pritegnila beseda nadrealizem. To je zvrst, ki jo tudi sama ljubim in se štejem za nadrealistko.

Dolgo sem iskala to čarobno besedo nadrealizem. Z njo bi z lahkoto označila svojo knjigo Jebopisi. Čisto zadnja zgodba na koncu knjige se ukvarja s ptiči in glistami. Je hudo nadrealistična. Za realnejše gledanje jo prilagam tudi v kolumno, da boste lahko sami presodili, ali pašem v nadrealizem ali ne.

Čiv, čiv, čiv …

Gledam jo, nabrito skaklja drobna sinička z rožnega korita na korito, na vrhu moje vrtne ograje. Kljuva v zemljico, nekaj išče in nežno zažvrgoli: čiv, pa spet skokec. Naposled skoči na vrt, čiv. Še vedno kljuva. Kaj neki išče? Njen oček, črn kot oniks, bistro poškili vame, najprej desni, potem levi. Otrpne, zemlja je več ne zanima. Odloči se in skoči na mizo, čiv. Pristopica k robu, čiv. Mirno ji približam prst. Ogleda si ga in čisto tiho skoči nanj. Nogice so tako lahne in nežne. S krempeljci me sploh ne praska. Pokljuva v presredek med palcem in kazalcem. Au, to malo zaboli. Zasmejem se ji, čisto tiho: tiček, jo skušam oponašati. Obrne se, zdaj sta na vrsti kazalec in sredinec. Au, še vedno ničesar ne najde. Sledi ajdovega šarklja, ki sem ga prej pomalicala, so verjetno že davno obrisane. Potem še en užaljeni čiv in skoči na moje stegno v kavbojkah. Spet zvedav pogled oniksa v moje oči, čiv. Nastavim prst, tiček se odloči še za eno igrico. Najprej na mizo, potem pa na prst. Tiček, ti si tako zvedav in prijazen, zaslužiš si kakšno ime. Veš kaj, Mici te bom klicala.

“Mici,” skušam oponašati njen čivkec, da bi jo navadila komuniciranja. Kako pa veš, da je ženska? Saj, trebušček ima ravno prav okrogel in bajskast, nedvomno je samička.

“Mici,” trmasto ponovim.

“Joj si dolgočasna s tem tvojim čivkanjem mici-mici,” si verjetno misli.

“Veš kaj, šarklja itak nimaš več in mene zanimajo zdaj čisto druge reči: naprimer tale drobcen repček, ki mi tako nesramno namiguje iz zemljice.”

Droben skokec do njega in kavs v repček: “Au, Mici, to boli! Ne kavsaj ga v repček, tega ne mara.”

“Kaj ne mara, ne mara, pa še kako mara. Glej!” Hecno se je obrnila z zadkom proti glistinemu repku, malo kakor pomešala in navihano gledala. Še en miks z ritko in pravi: “Vau, vidiš, teta, kako me ima rad.”

Res je izgledalo, kot da imata z glisto nek odnos. Čez nekaj časa se je obrnila še enkrat in ga znova kavsnila. Obrnila se je samozavestno, zamiksala in rekla: “Glej, teta, to je Gerhard, moj ljubček. Ne bom ga potegnila ven iz zemlje, ker rad prebiva notri in še raje se ljubi z mano.”

Pa smo spet miksali. Svoje iskrive onikse je malo zapirala in odpirala. Izgledalo je kot, da res uživa. Odpravila sem se not, ona pa je odletela.

Tercialka koklja uniči vrtni pornič

Naslednje jutro zagledam na istem mestu na ograji debelo sivorjavo kosovko. Zabodeno me gleda, v njenem dimasto črnem očesu ni zaznati nobenega nagajanja, samo strogo pazi na vrt. V zemlji opazim tri velike luknje, ki so nedvomno posledica njenega kavsanja. Očitno je ujela in izvlekla Gerharda. Sinica pa je vzela pot pod noge in se preselila verjetno na drug vrt. Prevarantka! Poiskala si je novega ljubimca. Tercialka koklja je uničila vrtni pornič. Potiho upam, da se je rdeči kolobarniček le skril kam v globino.

Mici sem nastavila orehe in spet je prišla. Utrujena in zmečkana po krilih, verjetno zaradi iskanja svojega ljubega Gerharda in zraven morda še od nesramnega varanja. Packa, nič preveč mi ni podobna. Te dni ni bilo dežja in v suhi zemljici se revež Gerhard res ni imel kje skrivati.

“Razburljivo je bilo v sušnih dneh, samo, kaj čem, teta? Pogrešam ga. Si ga ti kaj opazila lately?”

Opa, smrklja, zdaj bo začela pa še z angleškimi. Res moderna sinica.

“Ne, nisem, sorry. Kje si bila pa ti?”

“Ah, brezveze, teta, to ni za tvoja ušesa. Ptičji svet je bogat z raznimi zahtevami, o teh še slišat nočeš, verjemi.”

“Ja, pa bi rada slišala, vse povej.”

“Detel hoče od zadaj, taščica od spredaj, o čefurju vrabcu pa raje ne govorim. Vzame si vse, kar doseže, samo najboljši feeling ima Gerhard. Tako nežen in tako natančen, boljši od vseh. Ah, kar zaljubila sem se takrat. Veš kako pridere k meni, možak rdeči, s pravim feelingom in za zmeraj. Ne boj se, ostala sem njegova. No, točno v tem trenutku, ne morem reči, da sem bila vse trenutke njegova. Sem precej divjala, nič mi ni bilo odveč, ničesar mi ni bilo žal. Vse sem vzela.”

“Oh, ti Mici, afna afnasta. Si se res vsem dala?”

“Sem, ja, ampak niso vsi hoteli, tako da sem imela malo pavze vmes. Dovolj, da si naberem energijo. No, zdaj sem tu. Kje pa je Gerhard s svojimi ljubimi usteci rdečimi, tako mehkimi, tako živahnimi? Takoj me prevrne in začara. Res, teta, rada ga imam. Za njega ne bi mogla isto reči.”

“Že dolgo ga ni na mojem vrtu. Sklepam, da zaradi dežja, ki ga tudi ni.”

“Joj, teta, morda veš, kdaj bo deževalo?”


“Ja, napovedano je za danes popoldne. Če si za, pridi nazaj okrog štirih. Dež bi ga že znal izvabiti.”

“Misliš, teta? Kako pa ti to veš?”

“Oh, daj no, ne imej me za tako neumno. Točno vem, kako se obnaša. Spremljam ga že nekaj mesecev in vem da, ko pade dež pride iz zemlje in včasih riskira tudi osušitev.”

“Oh, teta, brez skrbi, jaz ga ne bom osušila, samo skladna ljubimca bova. Okej, čao, priletim popoldne.”

“Opa, počakaj, mona. Kam pa letiš spet? Kaj pa misliš početi? Se greš spet gonit?”

“Oh, teta, grdo govoriš. Uradno grem na sestanek v gozd. Kobilarji so me klicali. Niso daleč, na Toškem Čelu prebivajo in tako lepo pojejo.”

“Oh, daj no, zdaj ti je pa tudi petje kobilarja dovolj.”

“Ja, ne vem, kaj čem. Na to sem pač občutljiva. Vabijo me, da se vključim v njihov zbor.”

“Oh Mici, pazi, uničili te bodo. Pa ti sploh znaš tako pet?”

Zavila je z oniksi proti nebu in vzdihnila: “Teta, ti pa res nič ne veš o meni. Pojem kot slavček, s kobilarji mi res nič ne manjka in ničesar ni preveč. Čuvajo me, pazijo me, lepe stvari mi delajo. Ti ne veš kako čivkam! Priznam, da sem včasih malo umazana, ampak ni problema, saj se spucam.”

“Jah, če je pa tako … Okej, se vidiva popoldan.”

Mici je odfrlela in odčivkala malo višje od mojega vrta, direktno na Toško Čelo. Ni bilo daleč, tudi sama vem, kje se potikajo nevidni ptiči kobilarji, z rumeno črto na prsih. Skrivajo se, kot da so Židi.

Gerhard je kmalu prikukal

In res je ob štirih prišla nazaj, vsa ofucana in prašna in polna iglic. 

“O, ljubi bog, kaj so pa počeli s tabo?”


“Nič, teta, same lušne stvari.” In takoj je skočila na vrt v zemljo. Kljuvala in kljuvala in Gerhard je kmalu prikukal.

“Vidiš, teta, čakal me je.” Brž se je nastavila z zadkom in migala. Prav perverzno. 

A Gerhard jo je kmalu odrinil: “Fuj, fej, kako si umazana. Med usta sem ujel še periček od kobilarja, če se ne motim, ti imajo zelo značilen okus,” je pljuval, kot da bi mu med nežna usteca res zašlo pero.

Mici je odskočila in si s kljunčkom podrgnila po peresih, da bi pobrala še kakšne skrite ostanke prepovedane ljubezni.

“Ne vem, teta, a misliš, da bom dobra?”

Nisem nič pripomnila, še meni se je malce zagnusila. Ti pokvarjenka! Je res tako brez sramu ali je to pri ptičih navada? Sploh mi pa ne bo govorila o tem, da je Gerhard okusil sledi Kobilarja.

Pa mu rečem: “Gerhard, zakaj se delaš, da okušaš Kobilarjevo perje? Kolikor vem, gliste tega ne čutite. Razjasni mi to skrivnost.”

“Ja, teta takole je. Prav imaš, ne čutim okusa, niti vonja, zame je pomembna samo tekstura.”

“Tekstura! Kaj ti rineš samo v material, ki je ugoden za tvoje bivanje?”

“Bo že držalo. Mehka zemljina tekstura, še posebej, če je mokra, mi najbolj paše od vsega. Za njo ne rabim ne vonja ne okusa. Ampak pri Mici sta se mi zbudila. Zavohal sem jo, ni mi preveč dišala. Tudi peresca so me zmotila pri izbranem užitku.”

Mici se je zbrala in mu ponovno skočila na repček. Črvič pa se je zagrizel in zavrtal pregloboko, prenesramno.

“Au, au … To je preveč! No, Geri. Kaj ti je!? Umiri se, če hočeš še.”

Nastavila je nazaj in Geri je znova napadel.

“Au, no … Zdaj pa nehaj. Dovolj je!”

Obrnila se je, pokljuvala v zemljo in izvlekla glisto. Medtem ko jo je goltala, se je skoraj zadušila, toda nazadnje ji je vendarle uspelo

Prekleta pterozaverka. Vedela sem, da bo tako na koncu.

Smola. Vrt je spet zasameval.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE