Primer Roglič: Biti najboljši je adrenalin

12.8.2018 / 06:10 Komentiraj
V pomanjkanju političnih zmagovalcev me pomirja, da smo lahko ponosni vsaj na športnike. In ja, lepo je biti spet doma.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Počitnice so res ena luštna reč. Če le gre, odideš nekam, kjer je časovna razlika ravno tolikšna, da lahko imaš v času slovenskega delovnika ugasnjen telefon, saj je prav takrat tam čas za nočni počitek.

Pozneje, ko se delovnik doma konča, v miru pogledaš zgrešene klice in prispelo elektronsko pošto in v miru vse skupaj prestaviš na naslednji dan. Pritisk non-stop online povezanosti popusti. Brez časovne razlike se dokazljivo ni mogoče popolnoma odklopiti.

Tudi kak drug časnik lahko vzameš v roke, ne samo domačo, nujno, dnevno medijsko rutino, ki nam nekako omogoča, da vemo nekaj malega o dogodkih doma in po svetu. Vsaj toliko, da ne veljamo za nevedne bedake.

Rogla an der Main

Tako si človek vzame čas tudi za Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ) na primer. Enega vodilnih, če ne kar najpomembnejšega med uglednimi in verodostojnimi v široki izbiri nemških dnevnih časnikov. Dnevno ga prebere v tiskani in elektronski verziji okoli milijon bralcev. Kupila sva ga na letališču takoj po izjemnem uspehu Primoža Rogliča na gorski etapi Tour de France. 

Primož Roglič v FAZ v napovedniku športa, Primož Roglič v FAZ z ogromno sliko in polstranski prispevek o etapi [in v online verziji, op. Fp]. Z vsemi njegovimi briljantnimi poskusi, da bi se otresel zasledovalcev in v dokazal svojo nepopustljivo zdržljivost. Pa seveda z dejstvom, da je začel s smučarskimi skoki, s skorajda za življenje usodnim padcem in da je kolesarjenje njegova druga športna pot.

Nisem štela znakov ali besed, pol strani je pač pol strani. Se pa sprašujem, ali si je kdaj kateri naš politik v tujini priboril toliko medijske pozornosti kot tokrat Roglič in pred njim verjetno še nekateri drugi naši športniki, ki jih imamo za naše najboljše ambasadorje — recimo Tina Maze, Peter Prevc, evropski košarkarski prvaki in podobni zmagovalni kalibri domačega športa.

Promocija, podjetja, proračun

Trdim, da zaradi svojih dosežkov — pa tudi škandalov, kar je v resnici še dobro — noben slovenski politik doslej ni imel brezplačne priložnosti, da na polovici strani Frankfurterce (v formatu našega največjega dnevnega časnika) pove svojo zgodbo in pusti tako močno sled kot Roglič in pred njim drugi naši športni velikani. 

Mogoče se to včasih zgodi v kakšni plačljivi prilogi o Sloveniji, ki jo financirajo slovenska podjetja, kaj malega pa k tej promociji primaknejo tudi iz proračuna. V tem primeru se v časopisu morda znajde predsednik vlade, ki govori o možnostih gospodarskega sodelovanja med državama in rasti bilateralne menjave. Ali bog ne daj recimo gospodarski minister! Intervju je narejen v slovenščini, potem pa ga prevajalci pripravijo za objavo.

Si lahko predstavljate še vedno aktualnega ministra za gospodarstvo, kako ponosno in suvereno razlaga nemškemu novinarju iz gospodarske redakcije o spremembah v avtomobilski industriji, avtonomnih vozilih in prilagodljivosti slovenskih dobaviteljev na te spremembe?

Jaz ne. Tvit poslanca Levice, ki sem ga zasledila med dopustom, pove dovolj. No, vse.

Plačljive vsebine imajo povsem drugačno vrednost in predvsem drugo percepcijo bralcev. Ti namreč vedo, da gre za interesno, plačano objavo, v kateri mora biti vse super dobro, lepo zapakirano in sploh čudovito prikazano.

Še najpomembneje pa je, da v primeru plačljivih vsebin ni novinarskih vprašanj, ki bi se jih politiki radi izogibali.

Ni ovir za besede o težavah

Zaslužiti si takšno objavo zaradi svetovnega dosežka ima vrednost, ki se je lahko skupaj s Primožem Rogličem iskreno veselimo.

V takšni zgodbi ni ovir za besede o težavah, izzivih, zlomih in porazih. Še tako neprijetno novinarsko vprašanje je v resnici samo priložnost, da intervjuvanec pove, da vrhunski športnik na svoji poti do uspeha včasih bruha od utrujenosti in izčrpanosti po urah in urah treningov, in da je njegovo življenje nenormalno, saj je sestavljeno iz treninga, hrane, spanja, nevarnosti, poškodb, sesutih sanj, propadlih načrtov, odrekanja normalnosti.

Resničnost športnega sveta je daleč, daleč od naših predstav. Športnikova motivacija za zmago vedno premaga bolečino in odrekanja. Biti najboljši je čisti adrenalin. Za naslovnice v vseh ključnih jezikih sveta. Ker je šport seveda tudi posel. Velik posel.

Primož je sedaj častni občan Zagorja. Da ostanemo slovensko prizemljeni. Je pa njegova zgodba seveda le primer. Da ne bi kdo mislil, da delam krivico številnim drugim športnikom, ki jih cenim in o katerih sem tudi že kdaj kaj napisala. Gre samo za to, da me v pomanjkanju političnih zmagovalcev pomirja vsaj to, da lahko ostajamo ponosni vsaj na športnike.

In ja, lepo je biti spet doma.


Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE