Je narobe, če so ženske manj sposobne od moških? Ali moški manj od žensk?

9.8.2018 / 06:10 Komentiraj
Enakost ni najvišja vrednota. Neenakost je opravičljiva v imenu kake druge, višje vrednote, ki jo ta neenakost omogoča.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V prejšnjem zapisu sem razpravljal o tem, da je domnevno vsesprejemajoči multikulturalistični nazor pravzaprav najbolj očitni predstavnik kulturnega paternalizma in da velik del politično korektnega diskurza o rasizmu temelji na predpostavki, da so naše, zahodne vrednote kljub vsemu — univerzalne.

Naj si dovolim izvajanje na podobno vižo še na primeru feminizma. Arbitrarnost vrednot neke (naše) družbe namreč na podoben način spregleda tudi feminizem. In sicer takrat, ko zatrjuje, da biološka razlika med moškimi in ženskami ne obstaja — vsaj ne na način, da bi v poštenem boju pripeljala do družbene neenakosti med spoloma.

Feminizmu bi lahko očitali, da prilagaja “spoznanja” o bioloških predispozicijah moških in ženskih osebkov vrste homo sapiens tako, da skozi prizmo vrednot neke povsem naključne, torej naše kulture primerjava teh dveh skupin osebkov rezultira v sodbi “enakosti”.

Sposobnosti niso prirojene

Povsem možno si je predstavljati, da so v neki kulturi — recimo v naši ali pa v neki iks-ipsilon eksotični kulturi — pripadniki enega spola (ženske ali moški) objektivno gledano družbeno bolj koristni, “učinkovitejši” in “pomembnejši”. Pač v skladu z vrednotami te družbe. Ker sposobnosti niso naravna oz. biološka, temveč družbena oz. kulturna kategorija. 

To pomeni, da je sposobnost abstraktnega mišljenja prepoznana kot “sposobnost” šele takrat, ko neka družba abstraktno mišljenje visoko vrednoti — oziroma ko visoko vrednoti rezultate, do katerih lahko pridemo šele z neko točno določeno “sposobnostjo”. Do takrat pa je to zgolj značilnost ali kvečjemu zmožnost.

Biološke razlike med spoloma postanejo biološke neenakosti takrat, ko jih ljudje kot take opredelijo — ko neko biološko lastnost prepoznajo kot družbeno relevantno kvaliteto.

Ko torej zatrjujemo, da so moški in ženske enako sposobni, pravzaprav trdimo, da je naša družba takšna, da se v njej različne biološke značilnosti spolov tako enako in brez ostanka prevedejo v sposobnosti, da lahko morebitno neenakost rezultatov pripisujemo zgolj neki nepravični pristranskosti znotraj procesa pridobivanja rezultatov, ne pa biološkim razlikam samim.

Homo sapiens

Živimo v družbi, ki je že zdavnaj odpravila potrebo po marsikateri biološki zmožnosti vrste homo sapiens — tudi po tistih, ki so pri enem spolu morda bolj prisotne kot pri drugem.

Živimo v scela umetni družbi — če ni pravzaprav vsaka družba umetna. Pričakovati, da bodo naravne razlike med spoloma predstavljale popolnoma enako koristnost znotraj te umetne hierarhije vrednot — kot bi si morda lahko predstavljali kvečjemu za predzgodovinske družbe —, se zdi v najboljšem primeru naivno, v najslabšem pa naduto.

Zanimivo je opazovati znanstvenike — recimo Stevena Pinkerja —, ko opisujejo razlike med spoloma. Načeloma je za feministično strujo že sama misel o obstoju bioloških razlik med spoloma na meji herezije. Zato bi Pinker po njihovi sodbi v peklu najbrž padel v krog seksistov in mačističnih reakcionarjev.

No, tisto, kar mi je pri Pinkerju v zvezi z našo temo najbolj zanimivo, je to, da zavedajoč se neverjetne občutljivosti tematike ob opisovanju bioloških razlik med spoloma poskuša ustvariti občutek, da ima vsak od spolov svoje “prednosti” in svoje “šibke točke”, ki v skupnem izkupičku postavljajo med sposobnosti enih in drugih enačaj. Očitno pa je, da je tak enačaj težko dosegljiv.

Smo za idilo ali za spolno enakost?

Naše vrednote — nenasilje, abstraktno razmišljanje, osebna iniciativa, tekmovalnost, “pohlepnost” ipd. — so namreč povsem naključne oz. še zdaleč niso univerzalne, naravne in nespremenljive. Zakaj bi torej morali biološke razlike med spoloma interpretirati z neprestano mislijo na to, da bo med spoloma obveljala nekakšna enakost?

Recimo, da v naši kulturi zmožnost kompleksnega abstraktnega mišljenja visoko vrednotimo in da posameznikom, ki imajo to zmožnost nadpovprečno izraženo, to omogoča zasedanje visokih mest v družbi.

In recimo, da raziskave pokažejo, da je pri reševanju nalog, s katerimi se preverja tovrstno inteligenco, moški — ali pa ženski! — del populacije boljši od nasprotnega spola. To bo pripeljalo do tega, da bo moški (ali ženski) del populacije zasedal višja mesta v družbi in da mu bo pripadlo več časti, denarja in moči.

Stvar pa je v tem, da vsi člani družbe, torej tako moški in ženske, vrednotimo kompleksno abstraktno mišljenje (ali pa neko drugo sposobnost) bolj oziroma prej kot spolno enakost. Ali drugače: Zaradi ciljev, ki jih s svojim delovanjem dosegajo, bogato nagrajujemo tiste poklice, za katere je pač potrebna določena vrsta inteligence oz. sposobnost.

S takim nagrajevanjem gradimo družbo s točno določenimi lastnostmi — recimo kompleksno, birokratsko učinkovito družbo s kompleksnimi abstraktnimi zakoni, visoko materialno blaginjo itd.

Uspeh po meri moškega

Če so moški v družbi bolj uspešni, je to mogoče zato, ker so zmožnosti, potrebne za uspeh, pri moških bolj razvite ali ker so si moški “družbeno uspešnost” pač prilagodili po svoji meri. Torej bi lahko brez kakršnega koli sramu rekli: “Ženske so manj sposobne — in to ni prav!”

Zakaj? Ker sposobnosti določa družba, ne pa biologija. In ker menda ni prav, če so vrednotenje in posledično družbeni mehanizmi nagrajevanja takšni, da bolj ustrezajo moškim biološkim danostim.

Če v duhu ženskega emancipacijskega boja zahtevamo spolno enakost možnosti, se moramo zavedati, da to prav mogoče pomeni, da se moramo kot družba najprej odreči idealu uspešnega posameznika, ki ga gojimo — ne pa denimo znanstvenim raziskavam, ki odkrivajo, da med ženskami in moškimi obstajajo razlike. Da morda moramo uspešnemu podjetniku nameniti nižjo nagrado — izraženo v časti, moči in denarju —, uspešni mediatorki znotraj neke vaške skupnosti pa višjo.

Seveda se lahko tudi vprašamo, ali bi takšna prerazporeditev pri nagrajevanju še vedno pravilno odslikavala lestvico naših vrednot. In ko rečem “naših vrednot”, mislim na celotno družbo, torej na vrednote, ki jih sprejemajo za svoje predstavniki obeh spolov. Ker smo “ujeti” v vrednostni sistem, ki ženskih zmožnosti ne vrednoti oz. ne nagrajuje sorazmerno z moškimi, bo odgovor na zgornje vprašanje prav mogoče negativen. Prav mogoče se nam zdi vrednota spolne enakosti nižja od vrednote uživanja v svetu, ki ga lahko gradi ravno ta neenakost nagrajevanja.

Naše nečimrne želje

Naj bom nekoliko bolj plastičen: recimo, da so moški bolj nagnjeni k odločitvam, ki vključujejo višjo stopnjo tveganja, in da so posamezniki s to značilnostjo v povprečju uspešnejši podjetniki.

Ali torej kot družba višje vrednotimo uspešno delovanje kapitalističnega sistema — zaradi njegovih sadov (inovacije, tehnološki napredek itd.) — in bomo zato pristali na denarno nagrajevanje dobrih podjetnikov? Ali pa kot družba preferiramo spolno občutljiv sistem denarnega nagrajevanja — torej sistem, ki bo v imenu vrednote spolne enakosti poskušal uravnotežiti denarne nagrade po spolih, čeprav bi to morda pomenilo manjše spodbude podjetnikom ali celo upočasnilo tehnološki napredek?

To pomeni, da je povsem verjetno, da neka ženska z vso iskrenostjo reče:

“Živim v družbi, kjer so moje zmožnosti mene kot ženske ovrednotene nižje in nagrajevane manj kot zmožnosti moških. A ker zmožnosti moških prispevajo k ustvarjanju posebne, meni ljube vizije sveta, sem s tem zadovoljna oz. tako vrednotenje celo podpiram.”

Sociologi in ljudje nasploh radi precenjujemo posameznikovo intimno zavezanost idealom takšne in drugačne enakosti, pravičnosti itd. Povprečen posameznik je dodobra potopljen v vizijo dobrega in vrednega, ki nima posebne povezave z visokimi ideali. Visoki ideali se pravzaprav kot po pravilu izmikajo našim intimnim interesom. Zamislimo si lahko celo to, da ne obstaja nobena — s številko: 0 — oseba, ki bi si intimno želela uresničiti vizijo spolne enakosti. Prav mogoče je namreč, da bi uresničitev te vizije od te, potencialno iskrenih aktivističnih posameznikov terjala, da se odrečejo najintimnejšim vrednotam, ki so jih vzgojili znotraj nekega drugega (torej sedanjega) vrednostnega polja.

Je sploh kak problem?

Navsezadnje pa se lahko vprašamo: je sploh kaj narobe, če so ženske manj sposobne? Je kaj narobe, če so moški manj sposobni? Mar ni bolj pomembno to, kdo je bolj sposoben uresničiti vizijo družbe, ki si jo želimo? Pa četudi se za uresničevanje te vizije biološke lastnosti enega od spolov izkažejo za manj koristne.

In še bolj navsezadnje: zakaj bi enakost preverjali samo skozi prizmo spola? Zakaj ne bi enakosti zahtevali tudi skozi prizmo inteligentnosti? Torej: enako nagrajevanje za bolj in za manj inteligentne? Ali enako nagrajevanje za rdečelasce in vse ostale? Ali enako nagrajevanje za tiste, katerih ime se začne na L ali T, in za tiste, katerih ime se začne na druge črke abecede?

Enakost ni najvišja vrednota. Neenakost je opravičljiva v imenu kake druge, višje vrednote, ki jo takšna neenakost omogoča.


Disclaimer: Zgoraj uporabljeni primeri so v glavnem vsi izmišljeni in verjetno neresnični. A zdi se, da to ne zamegli poante, ki ji za resničnost uporabljenih primerov ni veliko mar.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu mak&menuet v ponedeljek, 6. avgusta 2018, pod naslovom “Ženske so manj sposobne — in to ni prav!” ali — Kaj je narobe s tem, če so moški manj sposobni?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE