“Begunci, umrite na naših mejah. Kaj nas briga.”

8.8.2018 / 06:10 2 komentarja
Več orožja pomeni več vojskovanja. Več trpljenja. In več beguncev. Ki bežijo tja, kjer vojne ni. Zaenkrat še v Evropo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pravzaprav je šokantno, kako enostavno so se Evropejci in Evropejke privadili na to, da pristanišča ne sprejemajo več ladij z begunci. In kako brez odpora so se cenjene in visoko humane Evropejke in prav tako cenjeni in visoko humani Evropejci prilagodili kršenju enega od svojih visokoletečih principov, na katerega se evropski politiki po potrebi še vedno sklicujejo: da je Evropa oz. EU skupnost, ki uresničuje najvišje standarde humanosti. Menda celo na svetu. 

Kako je mogoče, da ob kršenju osnovnih, minimalnih standardov humanosti — da ladje, ki so na morju rešile življenje beguncem, ne morejo več vpluti v tako rekoč nobeno evropsko pristanišče (z izjemo menda dveh) — Evropejci in Evropejke in evropski politiki ne bijejo plati zvona?

Humanost je samo beseda

Možnih razlag, zakaj takšnih kršitev minimalnih standardov humanega vedenja nihče ne problematizira, je gotovo več.

Eden je, da tako Evropejci in Evropejke in evropski politiki vedo, da so visoki standardi humanosti v Evropi samo besede. Da v praksi ni nihče niti za trenutek pomislil, da bi EU te standarde zares realizirala.

Zdi se, da samo Angela Merkel misli, da so visoki standardi humanosti nekaj, kar obstaja tudi v praksi. Zaradi tega ima težave ne samo v drugih državah članicah, ampak tudi doma. Kjer imajo nemški državljani in državljanke, ki tradicionalno trpijo zaradi kompleksa večvrednosti, ko gre za njihovo kulturnost in civiliziranost, resne težave s tem, da bi sprejemali migrante na tak način in v takšnem številu, kot se zdi Merklovi nujno. Nemci in Nemke vedno bolj odkrito prakticirajo držo, ki govori: “Begunci in begunke, umrite na mejah EU! Kaj nas briga!”

Življenjski standard

Kar nas pri Nemkah in Nemcih lahko potolaži, je dejstvo, da del nemških državljanov vendarle ne sprejema politike kršenja minimalnih standardov humanosti kot nekaj normalnega in to tudi javno pokaže. Za razliko od drugih držav, kjer so državljani in državljanke tiho. In skrbijo raje zase. Za svoje koristi. Za kvaliteto lastnega preživetja. Ki jo delitev dobrin z begunci — pa čeprav gre v evropskih razmerah in razmerah posameznih držav za minimalno delitev —, v njihovih očeh resno ogroža.

Pomemben del Evropejcev in Evropejk je proti sprejemanju beguncev, ker menijo, da bi to poslabšalo njihove pogoje preživetja. Prepričani so, da s takšno politiko ohranjajo svoj življenjski standard.

Denar je

To je seveda laž. Evropejci in Evropejke, ki so molče in brez problematiziranja sprejeli zapiranje evropskih pristanišč za ladje z begunci, ne razumejo, da sami ne bodo imeli niti evra več, če EU ne bo sprejemala beguncev. Kot ne bodo imeli niti evra manj, če jih bo.

Se je zato, ker evropska pristanišča ne sprejemajo ladij z begunci, enemu samemu Evropejcu oz. Evropejki dvignil življenjski standard? Ne. Se ni. In se ne bo. Preprosto zato ne, ker te dve reči nista povezani.

Ali če povem drugače: države imajo denar za to, da zvišujejo delež proračuna, ki ga namenjajo stroškom članstva v NATU. Kar pomeni oboroževanje. Nimajo pa denarja za to, da bi sprejele nekaj beguncev. Ki vsi skupaj ne stanejo toliko, za kolikor mora recimo Nemčija povečati svoja sredstva za Nato.

Kar pomeni, da denar je. Vprašanje je samo, za kaj ga porabimo. V konkretnem primeru se dilema glasi: ali ga porabiti za humano pomoč beguncem ali pa za nehumano kupovanje orožja.

Pri tem se je treba zavedati, da kupovanje orožja ni samo sebi namen. Več orožja pomeni tudi več vojskovanja. Več vojn. Več človeškega trpljenja. In več beguncev. Ki pred vojno bežijo tja, kjer vojne ni. Zaenkrat še v Evropo.

Zakaj bi bilo danes drugače?

Evropa je poleg drugih razvitih držav — na čelu z ZDA — lokacija, ki jo zanima samo profit. Vojne povečujejo zaslužke orožarske industrije. Zato oboroževanja ne smemo omejevati. Ali preprečiti. Omejevati in preprečiti je treba prihod beguncev na Zahod.

To bi lahko pomenilo, da bi kapitalski centri, vključno z orožarsko industrijo, vendarle morali plačati nekaj več davkov svojim državam. To bi v praksi pomenilo, da bi morali deliti svoje profite. Česar se preverjeno na vse mogoče načine izogibajo. 

In zato takoj, ko kdorkoli in kjerkoli zaradi česarkoli zahteva delitev profitov, nastopi panika. In je treba takoj sprejemati politične rešitve, ki to preprečijo. Če zato umirajo konkretni ljudje, nič hudega. Konkretni ljudje so celotno zgodovino kapitalizma vedno in povsod pač umirali za profite kapitala.

Zakaj bi bilo danes drugače?

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE