Medijski umor Svetlane Slapšak (2.): Frontalni napad na intelektualno sfero

8.8.2018 / 06:08 3 komentarji
Janez Janša se bo zapisal v zgodovino z Roško, Depalo vasjo, Urško Bačovnik, Patrio, Dobom, presstitutkami in Novo24TV.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nadaljevanje včerajšnje kolumne z naslovom Medijski umor Svetlane Slapšak (1.): Janšev imperij zla vrača udarec.


Kar zadeva inkriminirani tekst Svetlane Slapšak — namreč tistega o slovenskih medijih —, se strinjam z njenim splošnim opisom stanja stvari v slovenskih medijih, ne pa tudi v podrobnostih.

“Medijski imperij zla” je publicistično bravurozna metafora, vendar ne mislim, da je Janez Janša (sam) kriv za degradacijo in dekultivacijo medijev. Ta seveda ni od včeraj.

Dejstvo je, da si “širitve demokracije” in “uravnoteženosti” kot argumentov slona v trgovini s porcelanom ni izmislil Janez Janša, ampak Danilo Slivnik in tisti, ki se jim je ljubilo od 1991 do 1996 delati in izdajati Slovenca — in takrat je bil Janša še kolikor-toliko priden in dostojen.

Kriv je kvečjemu za degenerirano novinarstvo, kot ga gojita zlasti Nova24TV in Demokracija.

“Širitev demokracije”, “uravnoteženost”

Svetlana Slapšak pravi med drugim takole:

“Janša [je] začel dejavno posegati v medijski prostor, češ da potrebujemo več medijev in da morajo biti ’uravnoteženi’, kar je utemeljeval s širitvijo demokracije in svobode mišljenja. […] Stvar je potekala nekako tako: napadi na novinarje, odpuščanja, kjer je bilo mogoče, mobing, kjer odpuščanje ni bilo mogoče, rušenje ugleda in statusa izbrane žrtve, [žrtvine] družine in vsega, kar je bilo napoti. Družbene in kulturne posledice tega večletnega zastraševanja in tiraniziranja novinarjev so bile padec profesionalnosti, prekarni status najbolj kakovostnih, strah in negotovost večine. Po drugi strani je Janša manipuliral z državno in zasebno lastnino, uničeval velike delodajalce, da bi s tem plačal dva- in trikratne posrednike, ki so nato za protiuslugo uničevali medije. K temu je kadrovsko onesnažil državno televizijo in nenehno zahteval še več in več ‘uravnoteženosti’.”

Svetlana je pozabila na Slivnika

Dejstvo je tudi, da so prenekateri medijski menedžerji sledili Slivnikovemu prepričanju in zgledu Slovenca. Medijsko desničarstvo je bilo sprva razumljeno kot tržna niša. Še danes je v precejšnji meri tako. Današnji vzpon etabliranega, ne več sporadičnega in tako rekoč eksperimentalnega medijskega desničarstva je v enaki meri posledica ekonomskega kot ideološkega desničarstva.

Medijsko desničarstvo ni samo to, da ponosno in načelno za odrešitev sveta distribuiraš svoje antikomunistične ali kriptofašistoidne ali magari samo neoliberalne, konservativne predpostavke in rdeče tabletke za konvertiranje indoktriniranih levičarjev in drugih koristnih idiotov.

Desničarstvo je zanimivo in privlačno tudi kot tabloidnost in senzacionalizem, kot prevzemanje mentalitete nižjih slojev konzumentov Facebooka in Twiterja, kot neprofesionalizem brez obvez do siceršnjih novinarskih standardov, na čelu s fake news in aroganco, žaljenjem, moraliziranjem.

Ljubko hiperbolična in cinična metafora

“Medijski imperij zla”, o katerem govori Svetlana, ne da ne obstaja. Seveda obstaja. Tudi če nam ni všeč metafora. Meni sicer je, ker je tako ljubko hiperbolična in cinična.

In res je tudi, da je ta imperij ustvaril Janša. Ne lastnoročno, toda njegove zasluge so bistvene. Janša se bo zapisal v zgodovino z Roško, Depalo vasjo, Urško Bačovnik, Patrio, Dobom, presstitutkami in Novo24TV.

Kakorkoli, Svetlanin Janšev “medijski imperij zla” je v bistvu omejen na dva marginalna in subinteligentna medija, katerih družbeno prezenco in relevantnost umetno vzdržujejo pri življenju sami SDS-ovci in desničarski fanatiki na družbenih omrežjih. Seveda pa pri tem nehote in zgroženo pomagajo tudi dobromisleči — z nama vred s Svetlano —, ki se jim gnusi to provokatorsko smetje.

Honorarci, prekarnost, podplačanost, mobing, poklicna in eksistenčna negotovost, odpuščanja, padanje profesionalnih standardov — z vsem tem pa Janša nima blage veze. Ne rečem, da za to nima zaslug tudi kak njegov privrženec, a to pač ne more biti predmet pametnih očitarjev.

Česa danes ne moreš objaviti, ne da bi …

Še bi lahko na to temo polemiziral s Svetlano Slapšak — in mogoče tudi bom.

A zdaj ne gre za to.

Gre za to, da človek očitno ne more več objaviti ostrega, odkritega, nepopustljivega, jeznega, zaradi mene celo pretiranega teksta, ne da bi se mu desničarski piškotkarji maščevali z najprimitivnejšim in nepreverjenim fake news blatenjem.

Gre za to, da človek ne more objaviti teksta, ki morda res celo izhaja iz napačnih predpostavk — ali vsaj takih, o katerih bi se dalo diskutirati —, ne da bi pri tem namesto polemike, kot se spodobi, fasal nacionalističnih žaljivk, ki si jih ne bi zaslužil niti zadnji pritepenec, ki je prišel sèm delat zgago.

Totalni frontalni napad na intelektualce

Gre pa tudi za to, da smo v Sloveniji priča totalnemu frontalnemu napadu na intelektualno sfero, ki količkaj diši po levičarskih vrednotah.

Res je seveda, da si prenekateri levi intelektualni umotvor — političen ali ne — ne zasluži pretirane pozornosti.

Toda problem je v tem, da desnica z degradiranjem kultiviranosti, izobrazbe, polemičnosti in drugačnosti poskuša vse to nadomestiti z instantnim, ošabnim, ciničnim, v najboljšem primeru praznim intelektualiziranjem edino zveličavnega tipa.

Razsvetljenstvo in razum

Si upam? Voilà: ali je dandanes sploh mogoče biti desničarski intelektualec? Seveda ne. Ne v pravem, tradicionalnem pomenu te besede.

No, seveda je mogoče. Ker kaj pa so drugega Žiga Turk, Boštjan M. Zupančič, Boštjan M. Turk, Bernard Brščič, Jože Biščak, Mitja Iršič itd. — če naštejem samo nekatere — če ne desničarski intelektualci (po vrsti od blažjih oblik k bolj drastičnim primerkom).

Kakorkoli, minili so časi spodobnih in sprejemljivih konservativnih mislecev, razumnikov, ki jih je gor držal katolicizem. Ker kaj delajo njihovi današnji nadomestki — ne dediči! —, se pravi neoliberalci, libertarci? Nič takega. Provocirajo. Talajo rdeče pilule. Svoj kvazikrščanski background kriptokažejo samo še kot fasado za interpeliranje levičarjev in laične države, v resnici pa so brez vsake humanistične, da ne rečem duhovne podstati.

In odkod bi jo imeli, ko pa v nehotni in nenačelni, a dobrodošli koaliciji z alt-right, Dark Enlightenmentom in Novimi reakcionarji demontirajo celo razsvetljenstvo in razum kot temelja vsega, kar je v zahodni civilizaciji v zadnjih 250 letih vrednega še preživelo.


Konec.

[Fotografija: Andrej Petelinšek]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE