Če Možina ne bi bil desničar, bi se ga RTV že zdavnaj znebila brez Turnška.

6.8.2018 / 06:10 1 komentar
Jože Možina je dokaz, da se novinarjem izplača biti tudi desničar. Tudi v mediju, ki velja za eno od levičarskih legel.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ste že slišali tisti obenem levičarski in desničarski vic: v čem je razlika med mano in Turnškom? Ni je. Oba bi ukinila Pričevalce od Možine.

Neslano šalo na stran. Res je, da sem pred letom in pol — ko nekega dne okrog polnoči nisem imel pametnejšega dela in sem pol ure gledal Pričevalce, ki so sicer trajali skoraj tri ure (od 11. zvečer do 2. ponoči) —, napisal, da bi bilo treba to oddajo ukiniti. Moji argumenti so bili naslednji:

  • Nobena televizija — niti javna, ki po defaultu prikazuje tudi nekomercialne in nepopularne vsebine — si ne bi smela privoščiti produciranja tako negledljivih oddaj.
  • Pomanjkanje sredstev ni izgovor za statičen kader, ki traja tri ure in v katerega avtor na noben način ne poseže.
  • Karkoli že človek pred kamero tri ure govori, nič nima take informacijske vrednosti, da avtor ne bi smel z montažo ali kakršnimkoli editingom posegati v material.
  • Tudi pričevanja žrtev partizanskega, komunističnega nasilja niso taka vsebina, ki je v triurni obliki ne bi bilo dovoljeno ali celo nujno dopolniti s komentarji in povzetki. Ali skrajšati na bolj gledljivo formo.

Možinova tržna niša

Jože Možina si je na TVS ustvaril tržno nišo — vsebinsko, profesionalno, delovno, politično, ideološko tržno nišo — in je zdaj nedotakljiv. Njegova novinarska svoboda je neomejena. Lahko si privošči ustvarjanje totalno negledljivih, tudi tri ure dolgih, uredniško in televizijsko neobdelanih oddaj — oddaj pod vsako kritiko, pa mu nihče ne bo nič rekel.

Ne bi bilo pravično reči, da Možina nič ne ve, je pa dejstvo, da je za vodenje pogovorov totalno netalentiran. A kot rečeno, v njegovi tržni niši je vse mogoče, vse dovoljeno. Njegova nedotakljivost izvira iz tega, da se je nekoč genialno spomnil, da je treba dati besedo tudi tistim, ki svojih medvojnih in povojnih življenjskih izkušenj prej niso mogli, smeli, hoteli opisati.

Splača se biti (tudi) desničar

Možina je tudi živ dokaz, da se novinarjem izplača biti tudi desničar. Tudi v mediju, ki velja za eno od levičarskih legel. Treba se je samo primerno pozicionirati.

Ker da ne bo pomote, nima samo Možina koristi od svojega delodajalca, temveč tudi on sam zelo prav pride Televiziji.

V poslovnem smislu je njegov adut to, da se produkcijski stroški njegovih vsebin približujejo ničli — kar zna ceniti vsak medijski menedžer —, program pa je treba nekako zapolniti tudi v času nulte gledanosti. Še posebej s kao dobrimi, pomembnimi vsebinami.

V vsebinskem smislu pa je Možina po demociji Igorja Pirkoviča — ki je po zapletu z Možino dobil krila in veselo šimfa TVS na Twitterju — zadnja omembe vredna desničarska ekspozitura. Če ne bi bilo Možine, desničarjem všečnih oddaj na TVS sploh ne bi bilo, kot recimo tega intervjuja z Dežmanom. Možina je edini, ki TVS omogoča dostop do desničarjev. Janša in še marsikdo sploh ne dajejo intervjujev za TVS, če jih ne intervjuva Možina. Niti Možina ne bi kogarkoli intervjuval, če ni ravno prominenten desničar.

In ker je včasih le treba zadostiti mnenjskemu pluralizmu, je Možina za Kadunca in Manico Janežič Ambrožič (in vse tiste pred njima) še kako koristen. Škripanje z zobmi je nizka cena za to, da ga imajo.

Najostreje obsojam

Čeprav uživa privilegije, pa se Možina pritožuje, kot da je ubogi revež. Ker ga večina novinarjev — v njegovi hiši in v drugih — ne obrajta. Ali ker se mu dogaja, da je včasih žrtev Twitter shaminga — kar seveda spretno preinterpretira kot življenjske grožnje.

Nazadnje pa ga doleti še to, da predsednik Zveze borcev od generalnega direktorja zahteva, da ukine njegovo ponesrečeno oddajo!

Stop! To seveda ne gre. To se ne dela. To je nedopustno. Turnškove zahteve so nesprejemljive. Turnšek je aroganten in ideološko zaslepljen star cepec, ki se mu zdi, da mu kot samozvano civilnodružbenemu ali če hočete nevladnemu paraoblastniku pripada pravica do vmešavanja v uredniške in kadrovske zadeve v medijih.

Ne kratim mu pravice, da opravlja svoje delo varuha tekovina revolucije. Najostreje pa obsojam njegov poziv Kaduncu, naj Možino skensla. In mislim, da bi tudi Društvo novinarjev moralo najostreje obsoditi ravnanje borčevske organizacije.

Nihče se nima pravice od zunaj vtikati v uredniške in kadrovske zadeve RTV Slovenija. Vodstvo nacionalke bi moralo sámo vedeti, kaj in kdaj delajo narobe. V zvezi s ta desnimi in v zvezi s ta levimi.

Aja, saj ne morejo vedeti. Čakajo, da jim pove Programski svet (ki je zdaj slučajno bolj levičarski).

Kakorkoli, če še niste pogruntali: razlika med Turnškom in mano je pač v tem, da jaz kot kolumnist lahko napišem, da je neka oddaja zanič, medtem ko predsednik veteranske, komunistično-postkomunistične organizacije ne more. Ne sme.

Zoprno, kajneda? Ni pa tako težko razumeti.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 5. avgusta 2018, pod naslovom V čem je razlika med Turnškom in Crnkovičem?. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE