Psihopolitika gnusa: Desni in Drugi

1.8.2018 / 06:10 1 komentar
Za začetek rabimo sovražnika. Pomagajo pa tudi iztrebki, izločki, dlake, kurja očesa, gnojne bule … Še posebej arabske.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Kako za svoje politične potrebe doseči, da bodo ljudje postali ksenofobni, nestrpni, rasistični in sovražni, kar bo v končni fazi pripeljalo do želenega učinka — torej odličnega rezultata na volitvah in mentalno postrojene, predane volilne baze?

To je najbrž temeljno vprašanje velemojstrov psihopolitičnih taktik, ki so združili moči z ekipami lojalnih strankarskih novinarjev, nevrednih tega poklica.

Zastavek je jasen že dolgo, vendar ga mnenjski voditelji in mediji žal nikoli niso prepoznali v polnem obsegu.

Psihopolitika paranoje, sovraštva in teorij zarote je sredstvo za ustvarjanje mnenja in manipuliranja z ljudmi. Domače okolje nam nudi dobre zglede za analizo načrtne politične propagande, ki s pomočjo čustvenih manipulacij in preverjenih načel psihologije množic kroji razumevanje državljank in državljanov.

Varuhi nacije pred izločki

Za začetek je potreben sovražnik. Ni pomembno, koliko jih je. Lahko je en sam, lahko je tudi odsoten. Propagandna tehnologija klasične ksenofobije je preprosta: med ljudmi je treba permanentno vzbujati negativna čustva Drugega, ki jih domnevno ogroža.

Predvsem gre za strah in jezo, ki ga usmerjaš v sovraštvo in se razglašaš za prinašalca rešitev ali vsaj obrambni zid pred vdorom kulture, življenjskih navad Drugega, seveda tudi njega samega: torej za varuha meje, nacije, jezika, čistosti krvi in rase, končno pa apelirati nase kot zavedne Slovence in kristjane.

V prispevku z naslovom Bazenska basen: Rasizem in “rjuharice” in ksenofobija od Janše do Jelinčiča sem poskušal opozoriti na pomembnost fantazmatike, pri kateri je razumevanje Drugega vzpostavljeno kot nekaj nevarnega in vrednega izključitve že na ravni njegove telesnosti. Drugi je kužen in kot takšen ogroža naše življenje.

Dramatiziranje

Zgodba o osamljeni arabski kopalki v Termah Vivat v burkiniju je bila kot individualen primer dovolj za mobilizacijo iracionalnega strahu.

Kužnost je običajno povezana z vprašanjem higiene, a ne nujno. Iz elementarnih čustvenih manipulacij proti beguncem v letu 2015 se spomnimo poudarkov in naslovov, kako begunci na svoji poti v lepše življenju “svinjajo” v “našem” okolju, puščajo za sabo različne odpadke in tudi izločke.

Higiensko vprašanje so z lahkoto uporabili tudi drugi mediji. Senzacionalistična retorika se imenitno ujema z dramatiziranjem tabloidnosti.

Naj samo spomnim na primer beguncev v Zavrču in tamkajšnjega župana, čigar izjavo so kasneje strnili v izrazito hujskaški in z negativnimi ekspresivni izrazi nabit prispevek v Slovenskih novicah z naslovom Tam, kjer so stali, tam so scali. Kjer so ležali, tam so srali. Kar je bil sicer točen citat.

Že res, da se kopališča nekaterim ljudem gnusijo — toda Drugi je kulturno gnusen zato, ker pač ni eden od nas in ker je neočistljivo umazan, tudi če odloži burkini. Ni ga čez slovensko domačo dlako, kurje oko ali gnojno bulo. Toda gorje, če niso naši!​

Gnus kot čustvo

Nova zgodba o burkiniju in kopališki modi v Domžalah zato ni samo nedolžno paparaco novinarstvo. Tudi ni podzvrst političnega burkini novinarstva, ki uči, da je treba Drugega preprosto odstraniti, ker ne ustreza “našim” pravilom življenja in ravnanja v javnih prostorij.

Ali kot so razočarano zapisali pri Janševih:

“In so zahtevali, naj se odstrani, kar pa ni hotela storiti. Češ[,] ima enako pravico do kopanja kot ostali. Očitno tudi redarska služba ni ukrepala.”

Ne, s takim pristopom bi spregledali element novega čustva, ki na ta način vdira v psihopolitiko propagande: ne jeza, tudi ne strah, Drugi se nam dejansko gnusi.

V primeru burkinija je gnus kot čustvo vpisano v samo možnost kontakta z drugim, ki tokrat ni čisto neposreden telesni kontakt, temveč se dogaja v skupnem mediju — v vodi javnega kopališča.

Naše in vaše gnojne bule

Ksenofobija je torej zreducirana na grozljivost Drugega, ki se nam gnusi in nas ogroža s potencialno okužbo. Voda v bazenu suspendira čutila, skozi katera gnus ponavadi prihaja do nas: torej vonj, videz in dotik. Pred temi se lahko bolj ali manj uspešno zavarujemo. Na javnih kopališčih pa nam ni pomoči.

Ko je direktor Term Vivat izrekel bogokletno misel, da je burkini bolj higieničen od kopanja v običajnih kopalkah — ker se “naša” koža lušči in smo tako izpostavljeni telesnim “smetem” (odpadlim dlakam, kurjim očesom, gnojnim bulam itd. —, najbrž ni pomislil, da takšna racionalizacija higieničnosti ne bo imela retoričnega učinka.

Že res, da se kopališča nekaterim ljudem gnusijo — toda Drugi je kulturno gnusen zato, ker pač ni eden od nas in ker je neočistljivo umazan, tudi če odloži burkini. Ni ga čez slovensko domačo dlako, kurje oko ali gnojno bulo. Toda gorje, če niso naši!

Gnus in grožnja

William Ian Miller je v svoji knjigi z naslovom Anatomija gnusa naštel vrsto paradoksov v naši avtopercepciji tega občutka, običajno povezanega s kožo ali izločki, ki se prebijajo skozi telesne odprtine — zlasti tiste, ki so že same po sebi večkrat razglašene za umazane in predmet religioznih ali ideoloških kategorizacij.

A pomembno je tole: gnus je ob jezi, strahu in sovraštvu izjemno učinkovita emocija psihopolitične propagande, ker mu je lastna intenzivna senzorična izkušnja. Z njegovo pomočjo se zdita občutka ogroženosti in nevarnosti pred Drugim bolj neposredno upravičena in pristna.

Po drugi strani ravno gnus tudi evocira značilni rasistični resentiment, da je treba ohraniti svojo čistost. Kadar je ta ogrožena, se bržkone čutimo še dodatno ogrožene in smo pripravljeni storiti še več proti elementu tujosti.

Pa še nekaj solate

Vse to so razlogi, zaradi katerih nam Janševi mediji strežejo navidez nepomembne zgodbe o kopalni modi. Ker so po svojem psihopropagandnem potencialu lahko tako učinkovite.

Končno pa je higiena — kot je istočasno sugeriral prvak SDS — tudi stvar samih medijev. Z zanj značilnim sarkazmom je v soboto retvital Večerov seznam prodajnih mest, kjer je mogoče časopis kupiti, in pripomnil:

“Opozorilo: Solato lahko zavijete tudi v kaj bolj higienskega.”


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 29. julija 2018, pod naslovom Burkini in domača psihopolitika gnusa. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE