Planet Istra. Baš me briga morje.

28.7.2018 / 06:08 Komentiraj
Potem smo naredili tako, kot gre pesmica: “Sladoled / po deset, / kdor ga kupi, / se zastrupi, / kdor pa ne, / pa umre.”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Od nekdaj sem si želela preživeti dopust v vili na morju, a doslej še nisem nikoli. Zdaj, ko sem zdravstveno že zelo opešala, pa mi je končno uspelo. Mož me je počastil s počitnicami v vili. Res je prijetna, z bazenom in klimo, vrtom, senco pod drevesi in grmovjem. 

Na to dogodivščino sem se odpravila s tremi asistenti: dvema ženskama in enim moškim. Dobro se razumemo in nam je super.

V vili je tako prijetno, da se mi velikokrat ne ljubi spustiti do morja. To je bil včasih zame največji greh.

V zelo znani gostilni v bližini smo se dogovorili, da nam prinašajo v vilo kosilo. Vsak dan nam ob enih prinesejo pregrešno dobro hrano. Danes smo recimo jedli bučno juho in merjaščeve ličnice s pečeno polento. Z vsakim kosilom obvezno pride še velika skleda solate, vrtnin in zelišč. Seveda je vse domače, istrsko.

Istra me je začarala

Istra me je začarala. Istra je planet zase. Zaželela sem si spoznati skrivnosti njene zemlje.

S prijateljem Arihom, originalnim Istranom, sem obiskala energijske točke na neki planoti. Ko sem tam stala, se mi je zdelo, da res čutim istrsko energijo. Zdela se mi je močna, žilava in pozitivna. Taka, ki reši tudi najhujše probleme. Čutila sem, kako mi bije srce.

Polna take energije sem se vrnila v “svojo” vilo in se odločila, da naslednji dan gremo na Brione — na te skrivnostne, nekoč Titove otoke.

Na Brionih je muzej, poln njegovih nagačenih živali z vsega sveta. Videla sem tudi all-starke, pas in listnico iz kačje kože. Totalno šminkersko. Pred muzejem stoji Titov cadillac v prozorni plastični škatli. Avto par excellence.

Zrak na Brionih je mil, zemlja rdeča. Ni me mikalo, da bi šla v morje. Bilo mi je dovolj, da lahko stojim pod borovci in stoletnimi oljkami. Skratka, morje me je baš brigalo. Dovolj sem bila sita otoka in po vodi nisem bila več lačna.

Vanilija, pistacija, čokolada

Zaradi obilice odlične hrane iz gostilne je bil naš hladilnik še reven. Marsikaj mu je še manjkalo. Na koncu smo se zedinili: sladoled.

Med nami se je vnela bitka interesov, kateri sladoled kupiti. Na koncu smo naredili tako, kot gre pesmica:

“Sladoled / po deset, / kdor ga kupi, / se zastrupi, / kdor pa ne, / pa umre.”

S temi napotki ga je eden od asistentov šel kupit. Prinesel je odličen izbor: vanilija, pistacija, čokolada. Po kosilu smo si ga privoščili na vrtu v senčki.Kdo bi ob takih občutkih še mislil na morje? No, jaz nisem. Brez slabe vesti! Užitek je bil popoln. Nič mi ni manjkalo, ničesar si nisem želela. Redko stanje — ampak dobro!

[Fotografija: Marko Crnkovič]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE