Priložnosti, plenilci, priskledniki, povzpetniki: Foto Vladimir P. Štefanec

29.7.2018 / 06:08 Komentiraj
“Takšen je kot prilep. Riba se prilepi na kita, z njim potuje, premaguje veliko večje razdalje, kot bi jih zmogla sama.”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Šest portretnih fotografij s pisalne mize glavnega junaka Filipa je izhodišče za šest poglavij romana Najlepša neznanka svetloba Vladimirja P. Štefaneca. Oče, brat, tujka; ženska, ki ni mogla umreti; mati in deček s kodri — s prisotnostjo ali spominskimi utrinki naseljujejo fotografski studio. Njihove preteklosti, posebni časi, se prepletejo v skupno zgodbo, skupni čas triumfa nove, hitrejše dobe na začetku 20. stoletja, ko fotografiranje dokončno zamenja slikarsko portretiranje. Roman o osvobajanju posameznika ob soočanju z družinsko in lastno preteklostjo. 

Vladimir P. Štefanec (1964) je pisatelj in publicist. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je diplomiral iz filozofije in umetnostne zgodovine. Objavil je deset leposlovnih knjig, večinoma romanov. Kot publicist je avtor številnih besedil, predvsem s področij svetovne književnosti in vizualnih umetnosti. S fotografijo, eno od tem pričujočega romana, se ukvarja tudi kot visokošolski predavatelj.

Vladimir P. Štefanec: Najlepša neznanka svetloba

Prav tako kot je brat igral bojevnika vélike vojne, je igral tudi najboljšega fotografa v njihovem studiu. Kadar so bili sami, tega seveda ni mogel početi pred očetom, pred Filipom pa niti ni poskušal, saj za to ni imel razloga, se je pa kot tak toliko bolj zavzeto poskušal predstavljati strankam, predvsem premožnejšim. Pred njimi se je vedel, kot da je jasno, kdo je glava in najzanesljivejši ud studia, do očeta je bil v njihovi družbi poudarjeno prizanesljiv, kot da njegovo počasnost in okornost prenaša le zaradi svoje dobrohotnosti, Filipa pa je ob takšnih priložnostih obravnaval kvečjemu kot malo gostejši zrak. S svojimi galantnimi gestami in leporečnimi frazami je znal večino strank zlahka pritegniti in jih nato zanesljivo voditi med celotnim postopkom fotografiranja. Dovzetne so bile za njegove predloge glede ozadij, rekvizitov, drž, kar preubogljivo so obmirovale, kadar jim je to velel, in se pretirano sprostile, ko je s tleskom s prsti oznanil, da je stvar opravljena. Med portretiranjem se je vedel afektirano in tega so se nalezle tudi stranke, portretiranje je spremenil v nekakšno predstavo, v kateri si je seveda dodelil glavno vlogo. Kadar sta bila zraven tudi oče ali Filip, sta bila statista, jasno jima je dal vedeti, da sta odveč, da lahko še bolje opravi brez njiju, zato sta se mu začela umikati, Filip v nekdanjo dedovo delavnico za slikanje miniaturnih portretov, v kateri si je ustvarjal svoj mali svet, oče pa je sprijaznjeno sedal na klop v čakalnici in svojo vlogo omejil na vljudno poslavljanje od strank. Zaradi tega je včasih godrnjal, a se je sčasoma začel strinjati z Rudolfom, da je njegovo početje dobro za posel.

Ustvarjanje vtisa

Za posel pa niso bili dobri ne njegova potovanja, na katera se je odpravljal vsaj enkrat na leto, ne njegov življenjski slog, s katerim je, po lastnih besedah, poskušal vzdrževati vsaj kanček civilizacije sredi brezupne province. To je počel tako, da se je preveč zavzeto ukvarjal s svojo garderobo — njihov krojač je zanj sešil precej več oblek kot za očeta in Filipa skupaj —, da je posebno pozornost posvečal svojemu vedenju, govoru, kretnjam, da si je s poudarjeno samoumevnostjo, s katero pa je, kot je opazil Filip, prikrival slabo vest spričo razsipnosti, privoščil svoje male razvade. Zabojček svojega najljubšega konjaka delamain na primer, ki ga je obvezno pritovoril z vsakega od potovanj.

Vse to je spadalo k Rudolfovemu ustvarjanju vtisa, iluzije, da je potomec boljše, bogate družine. Res je bilo, da ravno reveži niso bili, a Rudolf je s svojo igro ves čas nakazoval, da sta njegovo poreklo in zaledje uglednejši, kot sta bili v resnici. Njegov pretirano uglajeni govor, geste, naj bi odražali zares izbrano vzgojo, ki je je bil morda deležen kvečjemu prvih nekaj let, dokler je še živela njegova mati, pa še takrat najbrž ne, zato se je takšno vedenje Filipu zdelo izumetničeno in odbijajoče. K sreči je njemu z njim zvečine prizanesel, saj ga je hranil le za posebne priložnosti, družbo izbrancev, takšnih, ki jih je ocenil za vredne svojih naporov. Ker čisto lahko bratu njegove vloge očitno ni bilo igrati, bila je namreč dovolj oddaljena od njegove vsakdanjosti, da so ga takšne predstave pošteno izčrpavale.

Filip je opazil, da je bil po vrnitvi s potovanj ali po kakšnem pomembnem obisku v okolici prav neverjetno izčrpan, kar je pripisoval njegovim igralskim naporom, poskusom izstopiti iz tistega, kar je v resnici bil, se povzpeti v višine, v katerih ni bil domač, kjer je dihal zrak, kakršnega ni bil vajen. Četudi je imel za svoje početje utemeljitev, da je sin matere iz Tauberjeve vile, ki naj bi ga večkrat, ko ga je božala po laseh, poimenovala “moj mali grofič”. A navade onih iz vile so njim ves čas ostale nekoliko tuje, tja so šli redko, po materini smrti pa skoraj nikoli več in nekateri Tauberjevi pravzaprav sploh niso skrivali, da je bil po njihovem zakon Filipovega očeta z njihovim dekletom žalostna napaka, posledica nepremišljenosti in trme muhaste mladenke. V tistem omenjanju “grofiča” je Rudolf pozneje, ko je odrasel, prepoznal in pogosto poudarjal mamin namig na nikoli dokazano plemiško poreklo enega od Njenih prednikov, Filip pa je v tem videl odsev Njene privrženosti romantičnim občutkom, namig na pesnitev Njenega najljubšega pesnika Byrona, Romanje grofiča Harolda. Rudolf Byrona ni poznal, bral je redko in le tisto, kar je bilo nujno, zato so se Filipu njegovi poskusi, da bi se predstavljal za svetovljana, zdeli še toliko bolj jalovi.

Priložnosti, plenilci, priskledniki, povzpetniki

S svojim ustvarjanjem vtisa je Rudolfu uspelo pritegniti predvsem raznolik šopek lovcev na priložnosti, prevarantskih plenilcev, prisklednikov in njemu podobnih povzpetnikov. Očitno jih je znal prepričati, še huje pa je bilo, da so znali oni prepričati njega, zato skoraj ni bilo potovanja, s katerega se ne bi vrnil z novico o sijajni priložnosti za investicijo ali že podpisano pogodbo o naložbi. Oče se je o teh poslih, za katerimi naj bi vedno stali Rudolfovi nadvse ugledni znanci, pogosto plemiškega rodu, s sinom večkrat zelo resno in strogo pogovoril, večino teh finančnih avantur ali čisto navadnih prevar tudi preprečil, a Rudolf je prihajal z vedno novimi predlogi, pravljicami o fantastičnih možnostih, zanesljivih in donosnih naložbah in na koncu je nekaj družinskega premoženja zares končalo v plantažah v Južni Ameriki in v belgijskih rudnikih diamantov v Kongu. Ta naložba bi celo utegnila biti donosna, če je ne bi izpeljal neki bavarski lovec na naivneže in njihov denar, ki za prodajo delnic sploh ni imel veljavnega pooblastila.

Filip je ugotavljal, da ima on od bratovih potovanj precej več koristi kot studio. Rudolf je namreč z njih skoraj vedno prinašal različne kataloge, prospekte, revije, s katerimi je dokazoval, kje vse da je bil in kaj je tam videl, ter tako pred očetom opravičeval stroške. Filip si je nato vse te materiale izposodil in jih natančno preučeval. Pozorno si je ogledal vsako v njih objavljeno fotografijo, ilustracijo, prebral večino besedil, premišljeval o vsem tem in na ta način tudi sam potoval, zdelo se mu je, da vsaj tako zares kot brat, vsekakor pa bolj pozorno, poglobljeno. Četudi v vseh tistih krajih, na razstavah in sejmih v resnici nikoli ni bil, je več kot enkrat opazil, da je po preučevanju brošur, ki jih je od tam prinesel Rudolf, o predstavljenem vedel več od njega, ki se je tam očitno ukvarjal z vsem mogočim, bil še najmanj pozoren na stvari, zaradi katerih naj bi prišel. S tem mu je Rudolf resnično širil obzorja, z njegovo pomočjo si je Filip ogledal vse mednarodne razstave fotografije v Ljubljani, fotografski sejem v Kölnu, svetovno razstavo v Barceloni …, četudi je brat s te prinesel napačen katalog, zaradi svoje površnosti kupil tistega, opremljenega z naslikanimi ilustracijami, namesto onega s fotografijami.

Za Filipa so postala ta namišljena potovanja enako pomembna kot za Rudolfa njegova resnična, zato je do njegovih “begov v civilizacijo” postajal vse manj kritičen, vse bolj navezan nanje, dokler se jih ni začel še sam veseliti. Spoznaval je, da glede tega postaja podoben nenavadni ribi, prilepu, o kateri je bral v neki knjigi o živalih. Tista riba se namreč prilepi na kita ali kakšno drugo veliko morsko bitje in nato tako prilepljena potuje, premaguje veliko večje razdalje, kot bi jih zmogla sama. Tako nekako je bilo tudi z njim.


Vladimir P. Štefanec: Najlepša neznanka svetloba. Roman. Mladinska knjiga, 2018. ISBN: 978-961-01-5026-8, 285 strani, cena: 29,99€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE