Brez Levice ne bo vlade

27.7.2018 / 06:10 2 komentarja
Njena stališča so odprta, tolerantna, konstruktivna. Zakaj potem velja ravno Levica za ekstremistično, ne pa recimo SDS?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Najprej disclaimer: nisem član Levice, niti njen podpornik in na volitvah zanjo nisem glasoval — čeprav najbrž bi, če bi bil na dan volitev v Sloveniji.

Mi je pa na podlagi številnih interakcij z različnimi parlamentarnimi strankami ter iz njihovega konkretnega delovanja v preteklem mandatu, ne samo v leporečenju pred kamerami, uspelo sestaviti profil posameznih strank v njihovem konkretnem delovanju.

In tukaj si je Levica s svojo pokončnostjo, analitičnostjo in doslednostjo pridobila moje simpatije. Na tej osnovi sem po volitvah o Levici napisal nekaj tvitov. 

Zanimivo je, da status ekstremistične stranke pripisujejo Levici, ne pa SDS in NSi. Čeprav ima Levica do občutljivih političnih tem bistveno bolj odprta, tolerantna, sodobna stališča — odnos do tujcev, istospolno usmerjenih, legalizacije mehkih drog, zgodovine …

Papagajsko

Tudi pri ključnih razvojnih in socialnih vprašanjih ima Levica bolj konstruktivna, realnosti prilagojena in dolgoročno naravnana stališča kot SDS in NSi. Ti dve stranki znata samo papagajsko ponavljati mantro o privatizaciji, znižanju davkov in zmanjšanju javnega sektorja.

Spodaj je nekaj poudarkov iz odgovorov na vprašanja, ki mi jih je zastavil Siol.net o mojem videnju Levice v morebitni levosredinski koaliciji.

Odgovori za Siol.net

Siol.net: Na Twitterju ste nedavno zapisali, da brez Levice ne bo vlade. Zanima me, kaj bi sodelovanje Levice v Šarčevi vladi po Vaši oceni pomenilo za vzdržnost javnih financ, za nujno potrebne reforme in za razvoj slovenskega gospodarstva?

JPD: To, da brez Levice ne more biti vlade, je dejstvo, posledica aritmetike volilnih rezultatov. Levosredinska koalicija ne more sestaviti (večinske) vlade brez Levice, mešane ali desnosredinske vlade pa objektivno niso možne. Z Janezom Janšo nihče pri zdravi pameti iz sredine ali levice ne more v vlado. Kdor bi pristal na to, da gre v vlado z nekom, ki ima ekstremistična politična stališča in ki je s sovražnim govorom zastrupil politično ozračje v državi, bi to zanj pomenilo potop na naslednjih volitvah.

Ne razumem, zakaj bi predvolilna stališča Levice kakorkoli močno vplivala na položaj javnih financ in katere reforme bi Levica lahko zavrla. Kot veste, je za vse ukrepe treba najprej narediti analizo njihovih učinkov in se na tej osnovi odločiti za njihovo izvedbo ali ne.

Glede razvoja gospodarstva pa je Levica v prejšnjem mandatu po mojih izkušnjah imela še najbolj zdrave poglede. Zlasti za razliko od recimo SMC, ki je bila izrazito protirazvojno nastrojena.

Korektiv

JPD: Levica lahko v vladi deluje kot korektiv proti preveč enostranskim, kapitalu in tujim interesom naklonjenim ukrepom, pred katerimi sta evropska in ameriška levica v zadnjih dveh, treh desetletjih povsem pokleknili.

Ne pozabite, da je času intenzivne globalizacije — ki je samo po letu 2001 (po vključitvi Kitajske v WTO) odnesla tri in pol milijone delovnih mest v industriji v ZDA in prav toliko v EU — leva politična opcija obrnila hrbet interesom delavskega razreda in na izgubo delovnih mest odgovorila z ukrepi za večjo fleksibilnost trga dela.

Položaj tistih, ki jih je globalizacija neposredno prizadela — z izgubo delovnih mest, posredno pa s stagnacijo plač (kar se je dogajalo tudi v storitvenem sektorju) —, je to samo še poslabšalo. Ameriška in evropska levica sta z udinjanjem interesom velikega kapitala zanemarili interese delavskega razreda oz. tistih na dnu dohodkovne lestvice.

Ta prostor je zasedla desnica s sedanjim ekstremističnim populizmom, ki najbolj prizadete v tem procesu nagovarja z neuresničljivimi obljubami glede povratka izgubljenih delovnih mest in s sovražnim odnosom do tujcev kot krivcev za njihovo mizerijo. Vzpon desnega populizma je posledica kapitulacije leve politične opcije pred interesi velikega kapitala.

Privatizacija? Kakšna privatizacija?

Siol.net: Nekateri domači ekonomisti ideje Levice o takojšnjem zvišanju minimalne plače in dvigu minimalne pokojnine za polni delovni čas označujejo za tvegane oziroma nevarne? Se strinjate s takšno oceno ali jo zavračate?

JPD: Kot sem že rekel, za vse ukrepe je treba narediti predhodne analize in dolgoročne simulacije učinkov ukrepov. Pozitivne in potencialno negativne. Če bo prišlo do levosredinske koalicije, bo to treba narediti tudi glede morebitnega dviga minimalne plače in minimalne pokojnine.

Oba ukrepa sta dolgoročno smiselna, saj zmanjšujeta revščino in izboljšujeta dohodkovni položaj tistih z najnižjimi dohodki. Dvig minimalne plače sili podjetja v prestrukturiranje v smer višje dodane vrednosti in tehnološko bolj intenzivnih proizvodov. Seveda pa je pa treba oboje opredeliti kot dolgoročni cilj in narediti načrt, kako s postopnimi ukrepi to željeno raven minimalne plače in minimalne pokojnine doseči.

Siol.net: Kako trd oreh bo v primeru koalicijskih pogajanj med Šarčevim peterčkom strank na eni in Levico na drugi strani predstavljalo vprašanje privatizacije? Šarčeva stran je naklonjena nadaljevanju privatizacije, medtem ko se Levica zavzema za zaustavitev.

JPD: Kakšna privatizacija? Razen NLB je privatizirana večina podjetij, katerih privatizacija je bila smiselna. Druge strateške naložbe je v skladu z načrtom odhajajoče vlade treba premakniti v Demografski razvojni sklad, njihove dividende pa investirati v nove naložbe (vrednostne papirje, deleže v dobrih domačih in tujih podjetjih). Tako lahko dolgoročno povečamo sklad za pokojnine generacij, ki se bodo upokojile šele v prihodnosti.

Kar zadeva portfeljske naložbe, pa jih vlada seveda lahko proda kadarkoli, ko bo na trgih primeren trenutek. Ne vidim, v čem bi stališča Levice bistveno odstopala od stališč odhajajoče vlade oziroma njenih treh strank SMC, SD in Desus. Razen morda glede privatizacije NLB.

A tudi tukaj se da s pametno prodajno strategijo prek IPO, ki bi vključeval prodaje domačim subjektom — pravnim in fizičnim osebam —, doseči cilje, da NLB ostane pretežno v domači lasti oz. da ne pride pod kontrolo velikih finančnih skladov.

Zakaj Levica in ne NSi

Siol.net: Na Twitterju ste med drugim zapisali, da ni nujno, da je NSi za Šarca bolj sprejemljiva kot Levica. Zakaj tako mislite? Je koalicija LMŠ, SMC, SD, DeSUS, SAB in Levica po vašem lahko koalicija, usmerjena v razvoj, napredek, reforme in preboj Slovenije?

JPD: V prejšnjem mandatu sem po sili razmer moral sodelovati oziroma komunicirati z večino parlamentarnih strank. Moram povedati, da so bili v Levici daleč najbolj kooperativni, analitični in z dolgoročno vizijo.

Poglejte samo primer Drugega tira. NSi je bila proti gradnji oz. je zagovarjala lunatično Disneyland varinto tira z vleko skozi strm predor, ki še nikjer na svetu ni bila tehnično preizkušena. Če bi prejšnja vlada temu nasedla, bi se še najmanj deset let ukvarjali z analizami tehnične izvedljivosti nove trase, nakar bi ugotovili, da ni izvedljiva. Izgubili bi več kot deset let, medtem pa bi nas z obvozom okrog Slovenije prehiteli Italijani in Avstrijci. Luka Koper bi zaradi izboljšanja konkurenčnega položaja italijanskih severnojadranskih luk začela hirati.

NSi je s svojimi nepremišljenimi stališči dejansko delala v korist Avstrije in Italije in v škodo slovenskega gospodarstva. Nasprotno pa je bila Levica konstruktivna in se je zavzemala za gradnjo Drugega tira po sprejeti trasi, vendar po reviziji investicijskega načrta z znižano ceno in seveda brez vključitve Madžarske v finančno konstrukcijo. To bi bila zaradi štirikrat dražjega madžarskega kapitala čista kraja davkoplačevalcev. Da ne govorimo o drugih koncesijah Madžarski (oddaja dela luških kapacitet oziroma zemljišč v področju širitvenega načrta Luke Koper, prednostna obravnava madžarskih gradbenikov, prednostni status madžarskega železniškega operaterja).

Kar zadeva reforme, pa je treba biti bolj natančen, katere reforme imate v mislih. Popravki davčnega, zdravstvenega in pokojninskega sistema so vsekakor potrebni, vendar je željene cilje mogoče doseči tudi postopoma s popravki obstoječih sistemov. Vsak sistem v državi je treba postopno prilagajati novim razmeram, demografskim spremembam, novim spoznanjem.

Mislim, da Levica nima odklonilnih stališč do takšnih sistemskih popravkov. Tudi ne glede tehnološkega preboja, kjer so potrebne spremembe morda še največje. Levosredinska koalicija s šestimi ali petimi strankami — torej brez DeSUSa —, bo seveda zelo naporna. Težko bo najti skupne imenovalce, še težje pa oblikovati skupne politike.

Seveda pa bodo stranke ena drugi tudi bolj gledale pod prste, zato pričakujem manj kraje javnega denarja in manj političnega kadriranja, kot so nas navadile koalicije, sestavljene iz manj strank ali z eno dominantno stranko (SMC ali SDS). Te si hitro razdelijo resorje, vpliv in kadrovska mesta po politični liniji.

Morda je tako široka koalicija priložnost, da končno poštimamo sistem korporativnega upravljanja podjetij v državni lasti in namesto politično nastavljenih, katastrofalno slabih kadrov SDH prepustimo upravljanje stroki.


Opomba: Tekst je bil objavljen v četrtek, 26. julija 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Levica kot politični nebodigatreba, vendar brez nje ne bo vlade. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

[Fotografija: Marko Crnkovič]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE