Kako prodaš humor, satiro na majhnem, zajebanem medijskem trgu? Ni problem!

26.7.2018 / 06:10 1 komentar
Razmere v SLO pričajo, da je čezmerna, nekritična konzumacija medijskega trasha grožnja za mentalno zdravje cele družbe.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Danes mi je prišla pred oči moja kolumna, objavljena pred 18 leti v Sobotni. Takole gre:

“Živite v državi, v kateri vam perejo možgane z debilnimi izjavami, ki se jim lahko smejite, pozabiti pa jih ne morete. Gobezdav poslanec pravi, da bo nova vlada prepovedala rock koncerte. Sluzasta novinarka opisuje ‘lepe zelene oči’ v. d. predsednika vlade in mu pred kamerami podari za rojstni dan lesenega medvedka. Frustriran kandidat za ministra napoveduje ‘pismo drhali’.”

“Konzumiranje slovenskih medijev je postalo čista indoktrinacija. V strahu pred politiko nam prodajajo histerično korektnost, ki ne dela razlik med pomembnim in nepomembnim, pametnim in nespametnim. Vse je novica, brez komentarja. Z aroganco do politike pa samo še brišejo mejo med hujskaštvom in argumentiranjem. Vse je komentar, nič ni novica.”

Ne spomnim se, za katere primere je šlo — ampak ali ni neverjetno, da bi tekst iz leta 2000 lahko še danes ponatisnil?

Teorije in podtaknjenci

Norih in neverjetnih teorij o stricih iz ozadja je vedno več. Niso omejena samo na desničarje oz. desno orientirane novinarje — o takem primeru sem pisal včeraj —, temveč veljajo tudi za léve.

Tako je recimo včeraj Dnevnik ponatisnil članek iz Nedeljskega dnevnika. V njem Aleksander Lucu navaja naslednje izmišljotine iz strankarskega življenja med sestavljanjem koalicije:

  • Marjan Šarec je “izbira” — “neposrečena”, seveda — “energetskega lobija”, ki da si z njim pripravlja teren za gradnjo JEK 2 (in za to, da jim bo s kamiona padlo nekaj sredstev v žep);
  • Matej Tonin je (bil) SDS-ovski “podtaknjenec” v koalicijskih pogajanjih s Šarcem in moral Janši pisati “podrobna dnevna poročila” (ki jih je na vpogled dobivala tudi Cerkev);
  • SDS je tista, ki je prosto po Lucu na čelu NSi Ljudmilo Novak zamenjala s Toninom;
  • SDS da je podobno kot Ljudmilo poskušala zamenjati tudi Karla Erjavca s “svojim” Tomažem Gantarjem na mestu predsednika DeSUS.

Fantazmagorično naklepanje

Vedno večji del novinarstva postaja fantazmagorično naklepanje. Resnica je postala nezanimiva — ker se kot nekaj, kar je vsem na očeh in ne rabi preverjanja, valja v vseh medijih.

Kaj pa ozadje resnice? Če ga ni ali če je trivialno — in torej nevredno omembe —, si ga je treba pač izmisliti. Ozadja pa si velikokrat tudi izmisliti ni treba. Ker je že tukaj. Zdolgočaseni, očitnih in preverljivih resnic naveličani ljudje imajo svoje teorije. Svoje zgodbice. Ne ravno konsistentne in zanimive in privlačne, kot jih znajo prikazati in zapakirati mediji.

Ampak nek štof to je. Za vsakega politika, celo za vsako javno ali poljavno osebo se najdejo taki, ki so ji v stanju nekaj grdega, slabega, pokvarjenega, zlohotnega pripisati. Da ima nekaj za bregom. Da z nami manipulira.

Mediji pa to zgrabijo in razvijajo naprej. Ker mediji so za ljudi, ne.

Žmohtnost in žgečkljivost

Mediji povsod po svetu postajajo vedno bolj senzacionalistični. Celo tisti, ki se še vedno deklarirajo za resne in najbrž tudi zares so. Senzacionalizem v dobesednem pomenu te besede ali vsaj ščepec te žmohtnosti, žgečkljivosti je postal nepogrešljiv, četudi ne vedno zanesljiv in uspešen način prodaje medijskih vsebin.

Toda samo v Sloveniji, ki je tako ekstremno majhen in zajeban trg — na katerem je formalno, profesionalno, ekonomsko, socialno in vsebinsko skoraj vse dovoljeno —, je senzacionalizem dobil domovinsko pravico z najbolj neverjetnimi, nepreverjenimi, nepreverljivimi teorijami.

V Sloveniji smo prišli tako daleč, da so se najbolj senzacionalistično nakladaški mediji tako razrasli, da se imajo za najbolj resne in najbolj kvalitetne in da tistim vsaj kolikor-toliko resnim in kvalitetnim očitajo, da se sami cenzurirajo ali se pustijo cenzurirati, da si ne upajo ali ne smejo spregovoriti o pravih problemih, da nočejo sesuti pravih krivcev, ker bi jim to škodilo.

Ideja je nora, ampak to bi po mojem lahko bil cel medij. Morda celo obstaja tržna niša. Tista, ki je že dolgo, predolgo ne zasedata humor in satira. Humor in satira v Sloveniji ne obstajata zato, ker imamo preveč pravega novinarstva kot ubesedovanja resno mišljene fikcije.

Zlopamtilo

Kako to zaustaviti? Ne vem. Nisem niti prepričan, ali se mi še sploh ljubi ukvarjati s tem sranjem.

Ali je še mogoče obrniti ta trend? Dandanes, ko je glede na razraščanje fake newsa v nekaterih medijih postal priljubljen fact checking, bi bila morda zabavna naslednja rubrika:

To bi bilo nekakšno zlopamtilo, ki bi vestno beležilo največje objavljene neumnosti — in jih seveda vsake toliko, morda ob naslednji objavi dotičnega avtorja in/ali medija ponatisnilo.

Nekatere objave bi morale biti tempirane. Tako bi recimo Lucuju šele leta 2022 vrgli naprej, da je leta 2018 napisal, da bo Aleksander Čeferin takrat predsednik vlade.

Medijski trash

Ideja je nora, ampak to bi po mojem lahko bil cel medij. Morda celo obstaja tržna niša. Tista, ki je že dolgo, predolgo ne zasedata humor in satira. Humor in satira v Sloveniji ne obstajata zato, ker imamo preveč pravega novinarstva kot ubesedovanja resno mišljene fikcije. 

Človek ali ekipa, ki bi to delala, bi morala biti zelo vztrajna in dosledna, predvsem pa natančna, da ne rečem evidentičarsko picajzlarska — pa tudi požrtvovalna, saj bi glede na obilico in predvsem naravo njihovega dela lahko kaj hitro zgodilo, da bi bilo ogroženo njihovo mentalno zdravje.

Sicer pa: ali razmere v Sloveniji že tako ali tako ne pričajo, da je čezmerna, zlasti nekritična konzumacija medijskega trasha grožnja vsaj za socialno, če že ne za mentalno zdravje družbe?

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE