Batšeba: “Kralj David se je kunilingusu načeloma izogibal.” [odlomek]

15.7.2018 / 06:08 Komentiraj
Odlomek iz drugega romana Stanke Hrastelj: update svetopisemske zgodbe o arhetipu emancipirane, patološke zapeljivke.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Prva dama v romanu Stanke Hrastelj Prva dama je Batšeba, žena hebrejskega kralja Davida. Prej je bila poročena z vojakom Urijo — v interpretaciji avtorice z nezrelim mladeničem, ki ga je bolj kot zakon zanimalo popivanje. Ko na njo vrže oko David, Urijo pošlje v prve bojne vrste, kjer umre. A tudi Batšebin drugi, kraljevski zakon in vzpon na družbeni lestvici ne moreta zapolniti praznine v njej. Morda bi jo lahko otrok, a po zaporednih splavih in končno le rojenem, a kmalu umrlem detetu je upanja vse manj.

Batšeba se zateka v anoreksijo, samokaznovanje in spolne perverzije. Stanka Hrastelj se sprehaja po robu šokantnega. Njeno raziskovanje patologije z lahkoto apliciramo na današnjo družbo in oblast in populizem. Se je človeštvo od biblijskih časov sploh kaj naučilo? Pisateljica do svojih likov ohranja cinično distanco, opazuje jih skorajda znanstveno hladno, kot udeležence v eksperimentu, in bi jo lahko primerjali z avstrijsko pisateljico Elfriede Jelinek.

Stanka Hrastelj je doslej objavila pesniški zbirki Nizki toni (2005) in Gospod, nekaj imamo za vas (2009) ter roman Igranje (2012). Za literarno delo je prejela več nagrad, med drugimi modro ptico za najboljši roman (2012), naziv vitezinja poezije (2007), nagrado za najboljši prvenec (2005) in naziv najboljša mlada pesnica Slovenije (2001). Poleg pisanja se ukvarja z organizacijo in moderiranjem kulturnih dogodkov, literarnim mentorstvom in z oblikovanjem keramike.

1. Pogled na umetnost

Kadar in ko si Batšeba zaželi teater in o tem spregovori s soprogom, mine le nekaj hipov, pa ji zabrni telefon cercle, prva vrsta, sredina, sedež številka deset, dobrodošli, spoštovana. Ali parter, prva vrsta, sredina, sedež šest, dobrodošli, vaše veličanstvo. V predstavah uživa: praviloma gre gledat predstave in/ali igralce, o katerih ji je notranji mus govoril, da bi jih bilo greh zamuditi. Nekoč (prva vrsta, sredina, dobrodošli) je sedela iz oči v oči, le meter narazen, nasproti, da bolj ne bi šlo, z onanirajočim Markom Mandićem. Ni uživala, spraševala se je, kaj v pričujočem primeru naj bi igra bila, kje je zaznati garaško gradnjo lika, kje je meja med pornografijo in umetnostjo, kaj presežnega je v onaniranju pred publiko, kaj naj si o vsem skupaj misli, kaj naj reče, da si misli, kaj dejansko mislijo drugi, ko rečejo, da si o vsem skupaj mislijo to in to, kaj naj gre gledat prihodnjič, predvsem: kaj naj si prihodnjič ogleda. Naslednjič je šla v teater inkognito, neopremljena z dobrodošlivaševeličanstvo, komad z Natašo Matjašec in Brankom Jordanom, prišla sta ji (igra) blizu, da tako blizu ne bi zmogel niti zlati dež, tresla se je (drhtela, tresenje je zakrinkala v blago podrhtavanje, kar jo je dokaj izmučilo), solze so ji tekle po licih, tako blizu sta ji prišla.

2. Batšeba nadzoruje tek

Na debeli četrtek je pripravila večerjo za goste, obilno, slastno in omamno dišečo. Postavila jo je pred povabljence, z veseljem so jedli in veselega srca so pili vino, Batšeba jih je gledala, počutila se je izpolnjeno, zadovoljna je bila sama s seboj in s svojimi kuharskimi spretnostmi, jedače in pijače pa se ni dotaknila.

3. Pogled na umetnost II

Poglobljeno je razmišljala o gesti Ai Weiweija, kako je prijel vazo prednikov, dva tisoč let starodavno, milijon dolarjev dragoceno, kako je razmaknil dlani in je ta preprosto — padla, se preprosto — raztreščila. Je to, kar občuti, občudovanje ali pač zgražanje?

4. Batšeba omedli

Mahnila jo je skozi park, na klopci je sedela ista gospa kot po navadi, s tistim hecno okrancljanim klobučkom, golobe je hranila, vrgla pest semen tako rekoč pod njene noge, ptiči so se ji pognali tako rekoč pod krilo, nakremžila je obraz zaradi prhutajočih gnusov, lepo vas prosim, je povzdignila glas, ženska pa je rekla kaj, a vam so ptiči všeč samo, kadar nosite njihovo perje, nič ni rekla, kaj če reči, kaj sploh odvrniti na tako neumestno pripombo.

In res, nosila je uhane iz živobarvnih peres neke eksotične tičice, ročno jih je izdelala punca, ki izdeluje tudi vabe za muharjenje, jako precizna obrt, vprašala jo je, kako pride do peres, punca je povedala, da jih naroči po spletu iz Amerike, ampak Batšeba nikoli in nikdar ni razmišljala o teh živalcah, ki proizvajajo perje za nakit, o tem, kako živijo in kako umrejo.

Stisnilo jo je v prsih, pomislila je ob tem na Marka Mandića, ki onanira in ji gleda v oči, in pomislila, da je bil hakelj predstave morda v postavljanju ogledal, v tem, da publika izkusi, kako je biti igralec, kako je, ko te razgaljenega in izpostavljenega in ranljivega opazujejo neusmiljeni pogledi, kako brez milosti je poklicna pot igralcev, in zdaj še ta golobja mama — saj ne hrani golobov, iz ljudi brije norce. 

Pred očmi se ji je zameglilo, kolena so klecnila, mehko je padla na tlak, mimoidoči so jo obstopili, med njimi božji sel (plačo je dobival kot pripadnik osebnega varovanja članov kraljeve družine), ki ji je na vrat položil mokri robec in jo trepljal po licih (ji primazal klofuto), da se je ovedela, vprašal, ali naj pokliče rešilca (ne, ne, samo zvrtelo se mi je, hvala vam), jo pod roko spremil do doma in si mislil, da kraljeva družina znova pričakuje naraščaj.

5. David gre na turnejo

Je čas vojne in je čas miru, je čas zbiranja kamnov in čas metanja kamnov, je čas vaje in je čas reflektorjev, je čas snemanja in je čas turneje, meine Liebe, vse je že dogovorjeno, imel bom sedem koncertov, čez nekaj mesecev krenem, srečen sem kot majhna mravlja!

6. Nespečnost

Tisto noč David ni mogel spati. (Tudi Batšeba tiste noči ni mogla zatisniti očesa.) David je štel ovčice, to je, David je mislil na ogorele črnolase lepotice, lilije med robidami, golobice v skalnih duplinah, z ustnicami kot škrlatnimi trakovi, čvrstih prsi, dolgovrate, sloke, ljubke. (Batšeba se je obračala na ležišču.) Mislil je nanje, kako se skupaj z njim odpravljajo dogodivščinam naproti. (Batšeba je rahljala povšter.) Mislil je, sprva nedoločno, tako, na mladenke. (Batšeba je šla v kuhinjo, popila kozarec mlačne vode, se vrnila v posteljo.) Razmišljal je, na katero velja misliti intenzivneje, kajti niso vse enako dosegljive in enako voljne. (Batšeba se je obračala na ležišču.) David je brskal po imeniku ta ne, ta ne, ta mogoče, ta hmm, ta tako tako, ta ne, ta že zadnjič, ta za razmisliti. (Batšeba je naslonila povšter na steno, vzela v roke čitabe, brala.) David je vedel, da je spanec kot jegulja: ne velja hlastati po njem, izmuznil se bo. (Batšeba je opazila, da pri knjigi, za katero je upala, da jo bo umirila in zazibala v sen, urednik ni opravil svojega dela. Batšeba takšnih knjig ne mara, o njih si misli, da ne bi nikoli smele zaiti v knjigarne in knjižnice. Odložila jo je, nejevoljna.) David je poklical, se dogovoril, šel. (Batšeba je vstala s postelje, stopila v Davidovo spalnico, kraljeva postelja je bila še topla.)

7. Batšeba zavrne prijateljico

Mikalo jo je, da bi zadevo opravila kar prek skajpa, a se je premagala. Šla je k njej v provinco, ki ji je nekoč rekla domači kraji, obiskala še mamo in očeta (vse je bilo po starem: ves čas obiska je bil na telefonu), mama je s solzami v očeh tipala njene okončine pa kaj se dogaja, tako suha si, je s tabo vse v redu?; jo v spomin na stare dobre gimnazijske čase povabila na orehove palačinke z medom in smetano, svojo porcijo je samo razrezala in prestavljala koščke po krožniku, ji dala kuverto z bonom za dizajnersko poročno obleko, pojasnila, da je to namesto opravičila, ker je žal povsem nemogoče, da bosta takrat z Davidom na blazno pomembnem državniškem obisku, da bi lažje šla kamela skozi šivankino uho kot ona tega dne na njeno poroko. In da ji je tako strašno žal, da se ji srce para.

8. Pogled na nedolžnost

Od časa do časa je vseeno spet namestila daljnogled in špijonirala za Abigájilinimi aktivnostmi. 

Imela je prav, v nekaterih segmentih je bila soseda dolgočasna. Batšeba ni nikdar videla Davida ali sploh kakšnega moškega počivati na njenih nedrjih.

9. Psalmi kralja Davida

David je premierno izvajal koncert, predstavljal je novi album, Psalmi, Vol. 2, publika je vzvalovala že pri prvem brenku, spraševali so se, kako je lahko meja med umetnostjo in odrešenjem tako nedoločljiva, prišel je (muzika) tako blizu njihovih src, da bliže ne bi zmogel nadangel Gabriel, tresli so se od te bližine, solze so lile po njihovih licih.

10. Batšeba nadzira lakoto

Ceniti je treba ves ta trud, spretnosti, znanje, domiselnost, vse to, ta prizadevanja narediti privlačno tudi embalažo, lej, kako je vse mamljivo, mikavno, da ne rečem seksi, kako so vsi ti prigrizki in narezki in zavitki in vse te sočne pečene, obarjene, ocvrte, pohane, dimljene božje stvaritve in, in vse te delicije in kompotki in pudingi in marcipan in vaflji in vse, že sami po sebi, vse to, ta hrana, te jedi, kako seksi, kako njami, kako si jih človek poželi, in lepi in božanski in očarljivi in čudoviti in mamljivi, in zapakirani tako krasno, te barve, pa ti trakci, vrečkice, škatlice, paketki, ta blesk, in ves ta dizajn, kako je to — nimam besed, res: nimam besed!

Po treh urah je stopila iz trgovine, s košarico, lahko kot peresce, namreč zapravila ni niti centa, čutila se je močno in trdno.

11. Sošolka se spogleduje

Sošolka z gimnazije je peljala avto na tehnični pregled. Zapeljala je do bele črte, do belega stop na asfaltu, izstopila, čakala, mirno in vljudno poleg ofucanega clia, malo podrajsanega, na havbi odkrušen lak, začela se je kazati rja, tudi zvoki in stoki so bili zadnje mesece povsem drugačni kot nekoč. Čakala je, z zavedanjem, da je povsem možno, da na tehničnem pregledu tokrat ne bo šel skozi.

Odprla so se neka vrata, izstopil je moški, čeden kljub zašmiranim dlanem in popacani majici z razvlečenim ovratnikom, stopal je naravnost prosti njej, oči so mu zelenomodro sijale, naravnost proti njej. Pogledoval je proti avtu, proti čakajoči, oči žarečih, nekaj je napletal: kako je videl, da čaka lušna punca, in je takoj poslal po pobe, hi hi hi, nasmihanja, šale, dovtipi sem in tja, nič vulgarnega, gledal je avto, kot bi bil nov in kot bi bil najmanj beemve, gledal je njo, kot bi bila lastnica najmanj novega najmanj beemveja, tako se ji je s pogledom dobrikal, ji laskal glede izbire in stanja avta in njej je pritajeno godilo. Zdaj, ko sem zaročena, si misliš, me tipi obrajtajo, prej pa, ko da sem zrak.

Sošolka z gimnazije ji je pripovedovala o tem pripetljaju in svojih občutkih, Batšebi je to pravila, ki je imela v garaži maseratija in hummerja, ki so ju oba na servise, tehnične preglede in registracije peljali drugi ljudje, in Batšeba ji je zavidala, kajti nje nihče več ne pogleduje na ta način. Peklo jo je, ni vedela, od česa.

12. Davidova nezvestoba

Nikdar se ni zadržal dlje, kot je bilo potrebno, se pravi dlje, kot je bilo potrebno, da je opravil, kar je imel opraviti, čeprav na tem mestu govoriti o opravku ni za nikamor. Obred ni imel predpisanega obrazca, dopuščal je pestrost, raznolikost, tako časovno kot vsebinsko.

Kunilingusu se je načeloma izogibal, tako domač si je želel biti le z Batšebo, ne, ker bi bila le ona njegova zakonita žena, ampak mu preprosti ni dišalo lizati vulv, ki so ga pritegovale manj od Batšebine, to pa je bilo dejansko vsako ne-njeno mednožje, le Batšebin vonj in okus sta ga spravljala v blaznost, do substitutov je imel vzvišeno prezirljiv odnos. (Ali je to ljubezen ali kaj drugega — o tem ni napletal.)

To je torej črtal, glede ostalega je bil bik, lev, orangutan, skratka živalsko podvržen zadovoljitvi. Poleg tega je bil gibčen, močan, vzdržljiv in inovativen. Znalo je trajati par hipov, znalo je trajati ure, kakor kje, kakor kdaj. Potem se je od dame poslovil.

Tokrat je zadremal in se zbudil šele ob svitu, odprl je oči, pred obrazom mu je vsa v medenem nasmehu mežikala ženska, v katere žilah se je pretakalo neprimerljivo več modre krvi kot v Batšebinih in ki si je zaradi dejstva, da je monarh prespal v njenem satenu, v mislih glede svoje prihodnosti naslikala celo bajko, stisnila se je k njemu, hotela se je še malo muckati. Občutek, ki je stresel njegovo veličanstvo, je bil odpor, nalet strašnega gnusa.

Tako je kralj prišel do novega spoznanja.


Stanka Hrastelj: Prva dama. Roman. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2018; ISBN 978-961-01-5158-6, 127 strani, 22,98€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Rembrandt: Batšeba v kopeli (ali Batšeba s pismom kralja Davida), 1654.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE