Si upamo naglas reči, da so naši ideali boljši?

14.7.2018 / 06:08 Komentiraj
Dovolimo si različnost. Nasilje ni absolutno slabo. Človekove pravice niso univerzalne. Razum ni odgovor. Razen za nas.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Kulturni paternalizem ali celo kulturni imperializem ponavadi očitamo tistim, ki želijo uveljavljati konservativno vizijo družbe kot edino zveličavno. Ne le za lastno družbo, temveč tudi za druge.

Poskušal bom pokazati, da je največ kulturnega paternalizma pravzaprav ravno v domnevno vsesprejemajočem multikulturalizmu. Torej v tistem setu idej, ki se ima za glavnega borca zoper idejo o večvrednosti neke — naše! — kulture.

Kulturni paternalizem multikulturalizma je v tem, da v obrambi multikulturne vizije družbe vrednote Zahoda pripisuje vsem kulturam — čeprav s stališča politične korektnosti ni razloga, da bi tem kulturam kakorkoli kratili pravico do nekompatibilnosti z zahodnimi vrednotami.

Predsodki do nasilja

Kot vrednostno nevtralni oz. “objektivni” opazovalec različnih kultur ne bi imel nobenega problema s tem, da bi neki kulturi pripisal, da se bolj nagiba k nasilju, korupciji, nepotizmu itd.

In ne samo to! Dejstvo, da se nam ti pojmi sami po sebi zdijo moralno slabi, kaže zgolj na to, kako globoko smo zasidrani v lastno kulturno okolje. Ali drugače: da smo “predsodke” do nasilja, korupcije in nepotizma že povsem ponotranjili.

A naj so še tako ponotranjeni, še vedno gre za predsodke, če to pomeni negativne sodbe, katerih razumske utemeljitve se nam izmikajo. Nasilje bi se v neki kulturi lahko imenovalo čast; korupcija bi lahko bila razumevanje; nepotizem spoštovanje družine.

S tem ni načeloma nič narobe. Narobe je samo v primeru in takrat, ko so ideali neke družbe nekompatibilni s takšnim, v tem primeru pozitivnim vrednotenjem tovrstnih ravnanj. Čemur mi ob določenih priložnostih rečemo lenoba, je ponekod mogoče vrednoteno kot umetnost sproščenosti; nepremišljenost kot pogum; razmišljanje kot odlašanje; poglobljeno razmišljanje kot neopravičljivo odlašanje.

Sproščeni Tanzanijec v Taizéju

Naj ponazorim s kratko anekdoto: na nekem mednarodnem mladinskem krščanskem taboru v Franciji smo dve poletji nazaj v pisani druščini ducata mladih razpravljali o življenju, vrednotah, kulturah, Bogu in še čem.

Med nami je bil tudi fant iz Tanzanije. S kakšno sproščenostjo in svojevrstnim ponosom je govoril o rečeh, ki pri nas zaradi politične korektnosti veljajo za velik tabu! Takole je pravil:

“Vi tukaj planirate vse za naprej. Stalno premišljujete za več mesecev naprej. Kaj boste počeli, kako bi to dosegli. Pri nas je čisto drugače. Mi smo bolj … — leni. Mi gremo iz dneva dan. Bolj sproščeno. Smo pač bolj … — v trenutku.”

Ali drugimi besedami: “priznal” je, da je njihova kultura glede na naše kriterije pač bolj “lena” — in takšna sodba se mu zaradi lastne pozicije zgodovinske neobremenjenosti ni zdela na noben način kontroverzna. V najbolj čistem smislu je utelešala znanstveno izvzetost.

Jezik drugih vrednot

Da nekdo zagreši družbeno nezaželeno dejanje, ne potrebuje niti kančka zlobe, zlonamernosti ali zlorabe zaupanja. Da bi se nekega migranta bali, ni treba, da ga imamo za zlonamernega ali hudobnega, kaj šele za slabega. Potrebna je samo razlika v kulturnem vrednotenju določenih ravnanj.

Da smo do tujcev sumničavi, je običajno, celo razumno. Zanje namreč upravičeno predpostavljamo, da govorijo jezik drugih vrednot. Da govorijo nam nerazumljiv jezik. In do tega jezika imajo vso pravico. Vsaj v svojem okolju.

In če se vam zdi, da sem strog samo do drugih kultur, smo lahko podobno kritični tudi do sebe:

Če smo proti nepotizmu in če se zavezemamo za meritokracijo, krhamo pomen družine in drugih vezi. Če podpiramo delujočo birokracijo, moramo včasih požreti dejanja, ki se nam zdijo nehumana in kontraintuitivna. Če si želimo tehnološkega napredka, ki bi nam olajšal življenje, v imenu te želje sprejemamo nezaupljivost v družbi vsesplošne tekmovalnosti (zavoljo delovanja kapitalizma). Ko dajemo na piedestal racionalnost, z njega odrivamo iracionalne svetinje, ki nam osmišljajo življenje (prosto po Webru).

In spet: če visoko vrednotimo gospodarsko rast, bomo lažje zamižali, če bo treba zanjo žrtvovati prosti čas in čas za družino. Če poveličujemo spolno enakost, se pač moramo odreči tistim romantičnim zgodbam, ki jih omogočajo jasne predpostavke glede spolnih vlog. Če vrednotimo nenasilje, bomo morali bolj ali manj močno stisniti zobe, da ne bi v afektu iz maščevanja ubili človeka, ki nam je pobil družino ali … — ukradel kolo.

Vključenost kot žalitev

Zato dvomim, da bi si naključni pripadnik naključne nenaše kulture na prvo žogo želel živeti v naši družbi. Dvomim, da bi si želel živeti v odtujeni, razsveteni in posameznika obožujoči družbi. Dvomim, da bi si želel živeti v družbi s tako malo časa za družino, s tako malo priložnosti za skupinsko molitev in javno poveličevanje bogov, s tako onesnaženim pogledom na zvezde, s tako malo otroki, s toliko osamljenih in ostarelih, s tako malo dotikov in objemov in tako veliko anti-harassment kodeksov.

Ne. Če bi ga označili za nekoga, ki bo vse to z lahkoto sprejel, bi to zanj prav mogoče pomenilo žalitev, ne pa pohvale.

Vrednostne sodbe o kulturah

O kulturah ne moremo dajati objektivne vrednostne sodbe. Zato je to, da se nam zdi pripisovanje večje nagnjenosti k nasilju neki kulturi rasistično, v svojem bistvu izraz univerzalizma in prikritega kulturnega paternalizma. Dejstvo, da takšno pripisovanje interpretiramo kot žalitev za neko kulturo, najbolj jasno kaže na našo nezmožnost sprevideti arbitrarnost lastnih vrednostnih izhodišč. Žaljivo do neke kulture torej ni to, da jo imamo za nasilnejšo, pač pa to, da imamo takšno sodbo za žaljivo.

Vzemimo za primer človekove pravice. Človekove pravice niso kulturno nevtralen koncept. Kot zahodnjaki jih čislamo čez vse. Ampak kljub njihovi domnevni samoumevnosti so utemeljene na nekem kulturno specifičnem konceptu posameznika kot entitete z absolutno moralno vrednostjo. Na mestu posameznika bi prav lahko bila tudi kakšna druga kategorija — recimo skupnost, družina, cerkev, narod, bog, you name it. Pa ni. In kot Zahodnjakom nam je edino sprejemljivo in razumljivo, da ni.

Vse je relativno. Razen naših idealov.

Dovolimo si kulturno različnost. Nasilje ni absolutno slabo. Razen za nas. Človekove pravice niso univerzalne. Razen za nas. Razum ni odgovor. Razen za nas.

Zato bodisi priznajmo, da so naše vrednote po vsem sodeč in kljub vsem epistemološkim zankam naprednejše — ali pa dovolimo kulturam, da živijo na svoj način. Čeprav se nam ta skozi naše zahodne oči kaže kot peklensko nepravičen, ponižujoče skromen in strašljivo surov.

Neki kulturi izkažemo spoštovanje šele takrat, ko jo sprejemamo v tem, kar je. Brez kakršnihkoli insinuacij, da je v zadnji instanci podobna “naši” kulturi. Seveda — obstaja tudi cela paleta vmesnosti. Navsezadnje je tudi naša humanistična in razsvetljenska evangelizacija — beri: globalizacija — kulturni pestrosti že marsikje prizadejala nepopravljivo “škodo”. Nekatere kulture so nam bolj, druge manj podobne.

Pa vendar: ne bodimo pokroviteljski in drugim kulturam ne vsiljujmo lastnih idealov. Razen če si ne upamo naglas in brez sramu reči: naši ideali so boljši!


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Pisane reči, mak in menuet v sredo, 11. julija 2018, pod naslovom Pravica do nasilja, korupcije in nepotizma. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE