Poročilo RTV varuhinje: Kritika je napad na novinarsko avtonomijo?!

13.7.2018 / 06:08 1 komentar
Tako pač je. Če te kot medijskega kritika že ne ignorirajo, potem te razglasijo za razrednega ali državnega sovražnika.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zadnje, v torek objavljeno poročilo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija za mesec junij je zelo zanimivo. Med drugim izstopa pritožba nad 3. programom, ki ga vodi Jadranka Rebernik in na katerem so intervju Igorja Pirkoviča z odhajajočo notranjo ministrico Vesno Györkös Žnidar v desetih dneh ponovili kar 17-krat! Varuhinja Ilinka Todorovski se strinja s pritožnikom, da je “takšno število ponovitev pretirano in moteče”.

In potem naletim na samega sebe.

Nisem presenečen, da je bila moja kritika Odmevov pri urednikih in urednicah TV Slovenija deležna oznake iz arzenala domnevno totalitarne predhodnice naše države. Tako je v pojasnilu napisala urednica Uredništva dnevnoinformativnih oddaj Nataša Rijavec Bartha:

“Zapise, kot je spodaj prilepljen[i] blog, razumemo kot neposreden pritisk in napad na novinarsko in uredniško avtonomijo.”

Realnost etične dileme

Za razkritje sem ji iskreno hvaležen.

Očitek sicer ni nov. Status medijske kritike v Sloveniji je pač tak, da če te že ne ignorirajo na polno, potem te vsaj razglasijo za razrednega (ali državnega) sovražnika, ki se vmešava v uredniško avtonomijo.

O nekaterih stvareh se pri nas ne sme pisati. Ker saj vemo: novinarji in uredniki so nedotakljivi, dvomiti vanje je bogokletno.

O čem govori Nataša Rijavec Bartha? Zmotil jo je moj zapis o povabilu Sebastjanu Jeretiču v Odmeve, ki sta ga meni neznana gledalca I. B. in D. K. priložila k pritožbi varuhinji in pri tem (sklepam) posvojila moje argumente. Ali kot piše NRB v svojem poročilu:

“Pritožbi sta gledalca priložila še blogovski zapis, ki naj bi utemeljil njuno stališče (avtor bloga uredniško odločitev problematizira predvsem zaradi dejstva, da je eden od vabljenih v dolgotrajnem sporu z eno od novinark Informativnega programa).”

V inkriminiranem zapisu Reči ja Jeretiču: O izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu TVS sem nazorno pokazal na pomanjkanje novinarske empatije in solidarnosti RTVS v odnosu do svoje novinarke Eugenije Carl — ker v oddaje vabijo tistega, ki v funkciji plačanega piarovca koprskega župana neženirano pljuva po samem javnem servisu in po njihovi novinarki — in to samo zato, ker je novinarka leta in leta razkrivala njegove nečednosti in pogumno opravljala svoj posel.

Popuščanje pritiskom

Ne mislim, da Jeretiča ne bi smeli vabiti. Prepričan pa sem, da dileme niti niso poskušali reševati. Raje so se pretvarjali, da je ni in s tem svoji novinarki obrnili hrbet. S tem je sam akt povabila v Odmeve pridobil status sporočila novinarki in manifestiral popuščanje pritiskom. Pozorno branje poročila varuhinje pokaže, da kontekst pritiskov na Carlovo ni omenjen niti z besedo.

Zato po analogiji tudi v zvezi z Janšo trdim, da je razen v izjemnih primerih, ko je to nujno — recimo v predvolilni kampanji ali v informativnih oddajah — neupravičeno in obenem mazohistično namenjati minutažo osebi, ki javno in sistematično poziva k neplačevanju RTV prispevka. Pa čeprav gre za zadnjega zmagovalca volitev. Znova opozarjam na kontekst: to velja, če javni servis ne zmore problematizacije tega dejanja!

Redukcija na osebni spor

Citirani stavek, da “avtor bloga uredniško odločitev problematizira […] zaradi dejstva, da je eden od vabljenih v dolgotrajnem sporu z eno od novinark Informativnega programa”, je zavajajoč opis stanja in tudi intence mojega zapisa.

Intrigantna in simptomatična se mi zdi že redukcija na “dolgotrajni spor” — kar bi lahko pomenili, da urednica NRB ne obravnava svoje sodelavke kot žrtve napadov, temveč vidi težavo v nekakšnih osebnih peripetijah.

Ali povedano drugače: v tej zgodbi se je Nataša Rijavec Bartja že na strani terminologije postavila na Jeretičevo stran, ne na stran Eugenije Carl. On je namreč tisti, ki manipulira s tezo o “osebnem sporu” in celo o “manični novinarki”, ki osebne spore razplamteva v državni problem.

Kam plove RTV barka?

Tako kot se je aktiv novinarjev RTV Slovenija molče strinjal z navodilom vodstva, da njihovi novinarji javno ne smejo izražati svojih političnih stališč, se vodilni gospodje in gospe strinjajo z Natašo Rijavec Bartha. Gorje, če kdo kritizira javni servis. To se ne dela, to se ne sme.

Da je s tem argumentom nekaj narobe, je opazila celo varuhinja sama, ki me je delno vzela v bran:

“Sama […] se ne strinjam z uredničino interpretacijo, da je sleherni zapis v blogosferi ali na družbenih omrežjih že mogoče razumeti kot pritisk. V skrajni konsekvenci bi takšna razlaga pomenila, da je pritisk na uredništvo že vsaka javno izrečena ali zapisana kritika (ali pritožba pri varuhu).”

Imel sem srečo, da je opazila, da bi s pritrditvijo urednici na celi črti padel inštitut pritožb na javni servis, s tem pa tudi sam inštitut varuha.

A kaj, ko se Ilinka Todorovski že v naslednjem stavku spomni ponoviti tezo o “sporih”, ki da jih je treba reševati “po mirni poti”. S tem je samo poglobila argument, ki sem ga zavrnil že zgoraj, in ga naredila komičnega v smislu ideje o mediaciji med Jeretičem in Carlovo. Bizarno!

Še več! Varuhinja ob tem moralizira o bunkerjih in prepovedih nastopanja, ki si jih hiša ne sme privoščiti. Resno?

Uredniki Odmevov v svoj studio ne vabijo cele vrste ljudi, med drugim tudi avtorja teh vrstic. Ne oporekam — ker se zavedam, da je takšna pač usoda medijskega kritika v državi brez demokratične in medijske kulture. Vztrajam pa, da so povabila nekaterim gostom v kontekstih, ki sem jih opisal, neokusna in skrajno moralno sporna.

Cinizem izbire

Za konec naj omenim še cinizem urednice. Moja medijska kritika in izpostavljanje etičnih dilem novinarstva je zanjo “neposredni pritisk in napad na novinarsko in uredniško avtonomijo”, medtem ko človeka, ki žali ustanovo in diskreditira, ponižuje novinarko, razglasi za referenčnega gosta, ga povabi v oddajo in nazadnje še slavi svojo imenitno izbiro.

Ali povedano drugače: četudi počne točno to, ne napada novinarske avtonomije Jeretič — napadam jo jaz, ker na to opozarjam!

Tudi s tega vidika me ne čudi, kako pičlega odziva v medijskem prostoru so sicer deležna redka opozorila na nevarne poskuse erozije svobode javne besede zaposlenih na RTV Slovenija.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v četrtek, 12. julija 2018, pod naslovom Kritika RTV kot pritisk in napad na novinarsko avtonomijo. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE