Svetovljanki Ivana Kobilca in Metka Krašovec. Povsod doma, povsod tujki.

12.7.2018 / 06:08 Komentiraj
Kako sta slavni, nesmrtni slikarki razviharili ekskluzivni slovenski umetniški klub in zaznamovali vsaka svoje stoletje.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Srečno naključje me je v manj kot dveh dneh vodilo na dve sijajni, antologijski razstavi. Prva se je komaj začela in bo na ogled vse leto, do februarja 2019, druga pa je zaprla vrata te dni. Skupno jima je to, da zaobjemata ustvarjalni poti dveh najslavnejših slikark, ki sta zaznamovali vsaka svoje stoletje.

Prva slovenska slikarka Ivana Kobilca, ki je obvladovala 19. stoletje in začetek 20., je z velikim delom svojega opusa na ogled v Narodni galerijiV Kibla Portalu v Mariboru pa so pred štirimi dnevi zaprli razstavo Prisotnosti Metke Krašovec. Razstavljena so bila dela pred kratkim preminule slikarke in njenih študentov po njenem izboru.

Razstavi sta prinesli možnosti primerjanja in spoznavanja samosvojih in različnih poti obeh slikark v primerjavi s slikarji nekoč in danes. Čeprav ne ena ne druga umetnica nista hoteli biti del feminističnih shem, je njuno slikarstvo brez dileme najžlahtnejši del celotne slovenske zgodovine umetnosti, ki nima spola.

Svetovni popotnici

Za Kobilco in Krašovčevo velja, da sta bili povsod doma, povsod tujki. Da sta bili svetovljanki — pa ne zato, ker bi hlepeli po uveljavitvi na tujem. Velike evropske umetniške metropole v Ivaninem primeru ter ameriške in angleške v Metkinem so bile njune študijske in življenjske postaje — ne pa izraz kakšne neustavljive sle po kozmopolitstvu za vsako ceno. Obe sta bili svetovni popotnici. Po prostranstvih dejanske in intimne geografije in globinah človeške psihe.

Kobilca si doma ni mogla pridobiti slikarske izobrazbe, ker ženskam takrat še ni bila omogočena, zato je študijsko odšla na Dunaj, v München, Berlin, Pariz. Krašovčeva je od rojstva ob očetu na diplomatski misiji v OZN odraščala v New Yorku, San Franciscu, Beogradu. Šele v njenih gimnazijskih letih so se ustalili v Ljubljani.

Mizeren epilog

Prostora zadnjih razstav nista primerljiva, še tem manj materialne razmere Narodne galerije in Kible — res pa je, da specifična teža in vrednost mariborske razstave enormno presegata skromni vložek države.

Prisotnosti Metke Krašovec so dobile tudi mizeren dnevnopolitični epilog: ko je osrednja protagonistka in duša projekta samo štiri dni po otvoritvi za vedno odšla, je odhajajoči minister oziroma generalni direktor direktorata za umetnost Igor Tršar podpisal tipično birokratsko pismo.

Kibla je zaprosila za izredna sredstva za sofinanciranje kataloga razstave, s katerim bi izrazili spoštovanje in poklon eni največjih slovenskih slikark. Ministrstvo pa je odgovorilo, da za nepredvidene aktivnosti v proračunu ni ostalo razpoložljivih sredstev — in da upajo, da bo KUD Kibla našla “ustrezen način, ki bo omogočil realizacijo projekta”.

Umetnici v moškem kalifatu

Čeprav sta bili obe slikarki Ljubljančanki, sta veliko ustvarjali tudi zunaj prestolnice. Kobilca največ v domačem Podbrezju, kjer ima danes edino obeležje.

Obe osupljata z mirno lepoto svojih portretov. Obe je oblikovala in izmojstrila tujina. Obema povsem moški svet umetnosti ni prizanašal. Krašovčeva je ta svet mizoginije v umetnosti rada imenovala kalifat. Je pa ironija, da je tudi najuspešnejša, svetovno najbolj znana slovenska umetnica v absolutni konkurenci Marjetica Potrč.

Metka Krašovec je bila poročena s pesnikom mednarodne slave Tomažem Šalamunom. Spoznala in zaljubila sta se v Mehiki. Ivana Kobilca ni bila poročena, ker je bil za njen slikarski poklic možen in konvencijam primeren zgolj celibat. Da je te konvencije prelamljala, dokazuje njena epizoda bohemskega življenja v umetniški komuni v Parizu.

Ali če se spomnimo samo odnosa javnosti do Kobilčinih aktov, ki jih je samocenzurirala on domačih (ne)prilikah. Ali nesmrtnega portreta sestre Fani, njenega pogostega modela, zaradi katerega so jo kritizirali, ker jo je naslikala v rožnati obleki brez rokavov.

Prva profesorica, prva akademičarka

Metki Krašovec se ni bilo treba samoomejevati. Ni ji bilo treba rezati svojih aktov. Je pa bila edina profesorica slikarstva na ALU do danes in prva profesorica sploh. Tudi prva obsežna pregledna razstava del v nacionalni galeriji je kot umetnici pripadla njej. Bila je prva slikarka, ki je bila sprejeta v Akademijo. Preskromen delež žensk v SAZU je pogosto kritizirala. Tako kot kronično pomanjkanje Prešernovih nagrajenk oz. katastrofalno spolno razmerje pri nagrajevanju.

Vrhunsko in svetovljansko

Ko primerjamo prvo realistko in magično realistko in njune portrete, ne moremo mimo njune metjejske perfekcije. Tudi to jima je skupno. Tako kot naklonjenost Gabrijela Stupice. Slikar in profesor Metke Krašovec na slikarski specialki ALU, pionir modernega slovenskega slikarstva, se je navduševal tako nad Ivano Kobilco kot tudi nad svojo nadarjeno študentko.

Tudi Narodna galerija je obema velikankama skupna: Metka Krašovec je Narodni galeriji namreč zapustila svoj izjemni slikarski opus. Nesmrtni umetnici sta v vseh pogledih razviharili domači ekskluzivni klub umetnikov. Delata ga boljšega, bolj vrhunskega in svetovljanskega.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v sredo, 11. julija 2018, pod naslovom Povsod doma, povsod tujki. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

(Levo) Ivana Kobilca: Avtoportret (med 1893 in 1895), (desno) Metka Krašovec pred enim od svojih platen. — [Fotografija: Robert Balen]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE