Nacht und Nebel na prelep poletni dan: suverenost in nacija in teta Marija

4.7.2018 / 06:08 Komentiraj
Populistov niso prinesli na oblast begunci, ampak Evropa sama. Evropa je tista, ki je Italijo, Grčijo pustila na cedilu.
NAROČI SE PRIJAVI SE

“Hlače so moje, iz Dachava,” mi je dejal Jean Villeret, ko sva se počasi vzpenjala po strmi poti spominskega centra koncentracijskega taborišča Natzweiler-Struthof. “Suknjič je od prijatelja, ki je že umrl. Tisti, ki sem ga nosil tukaj, je imel na hrbtu črki NN. Nacht und Nebel.”

“Noč in megla”. Tako so bili v koncentracijskih taboriščih označeni politični interniranci in odporniki, ki jim je bila namenjena smrt brez kakršnegakoli postopka. Ljudje, ki sta jih vzela noč in megla.

“Kako vam je uspelo preživeti?” sem vprašal.

“Dvaindvajset let sem bil star,” je odgovoril Jean. “Bil sem mlad, trmast in močan kot konj. Ampak mnogim ni uspelo.”

Od 52.000 internirancev — med njimi je bil tudi Boris Pahor — jih je v Struthofu umrlo 22.000. Mnogi kot žrtve “medicinskih” poizkusov. Mučeni in pobiti. Upepeljeni v krematoriju, skritem malo nižje v alzaških gozdovih nad dolino reke Bruche.

Suverenost

“Pa tako lep dan je bil, ko so me pripeljali,” je pristavil Jean. “Gledaš te hribe, to lepoto, še včeraj si preganjal punce in veseljačil s prijatelji. Ne verjameš, da se ti lahko zgodi kaj groznega. Ampak lahko. Pa še kako lahko.”

“Nacht und Nebel” je logična izpeljava koncepta suverenosti, kot ga je utemeljil nacistični dvorni pravnik in filozof Carl Schmitt. Suveren je tisti, ki ima moč, da se v obrambi življenjskih interesov nacije postavi nad vsa pravna in etična pravila in zakone.

Danes se mnogi ponovno navdušujejo nad močnimi voditelji, enotno nacijo in nacionalno suverenostjo. Mene osebno to navdaja z nelagodjem in skrbjo.

Na spominski slovesnosti v taborišču

Z Jeanom sva se srečala v nedeljo, 24. junija, na spominski slovesnosti, ki jo vsako leto organizira Evropski center odpornikov deportirancev v sodelovanju s francosko državo. Ob državni sekretarki na francoskem ministrstvu za obrambo sem bil povabljen, da na slovesnosti spregovorim v imenu Sveta Evrope.

Ko se vmeša ministrstvo za obrambo, takšne stvari postanejo resne. Imeli smo častno četo, protokol, na ducate zastavonoš, diplomatski zbor in pihalno godbo nemške vojske — ki je zaigrala Marsejezo. Tako delitve iz preteklosti presegajo Nemci in Francozi, v skupnem izrazu spoštovanja do žrtev nacizma.

V govoru sem citiral Borisa Pahorja iz njegovega romana Nekropola in poudaril, kako pomemben je zgodovinski spomin za razumevanje današnjega sveta.

Povedal pa sem tudi zgodbo o moji teti Mariji.

Sv. Ana v Slovenskih goricah

Tudi leta 1941 je bil prelep junijski dan, ko so Nemci prišli po mojega dedka in babico v njuno hišo pri Sv. Ani v Slovenskih goricah. Komaj dva tedna stara Marija je bila premlada, da bi jo sicer učinkovita okupatorska birokracija že utegnila vpisati v papirje za deportacijo.

V živinskih vagonih, v katere so ju strpali na poti v izgnanstvo v Bosno, je babica še krvavela zaradi posledic poroda. Dojenčka je bila prisiljena pustiti pri sosedih.

Ja, tudi takrat so ločevali otroke od staršev. Tako je rekla oblast in red mora biti.

Babica in dedek nista nikoli več videla male Marije. Umrla je nekaj mesecev kasneje. Na rokah ženske, ki ni bila njena mama.

Marijina zgodba je simbolna vez med včeraj in danes. Ne gre za to, da bi tiste, ki danes ločujejo starše od otrok, imeli za naciste. Takšna retorika je pretirana in nekoristna.

Gre za to, da se vrhunec nečlovečnosti in zla, ki ga je svet doživel pred slabimi osmimi desetletji, ni začel v krematorijih Struthofa in drugih taboriščih smrti. Začel se je v trenutku, ko so ljudje iz različnih nagibov začeli sprejemati ali celo podpirati politično manipulacijo sovraštva in strahu. Takrat se je začela krhati človečnost. Takrat, ko so ljudje, najprej postopoma, skoraj neopazno, potem pa vse hitreje postajali vse manj ljudje.

Kaj pa številke?

Po slovesnosti sem se vrnil v Strasbourg. Zahvaljujoč sprostitvi dostopa do digitalnih vsebin zdaj lahko gledam slovenske TV programe tudi doma. Evropski uniji včasih za to nisem najbolj hvaležen. V poročilih je voditeljica s slabo prikrito škodoželjnostjo poročala o razprtijah na sestanku članic EU o migrantski krizi: “Se bo Slovenija priključila tistim državam, ki so pripravljene odločno ukrepati”, ali tistim, “ki še vedno zagovarjajo odprte meje”, se je spraševala.

Slišal sem, da migranti resda umirajo, a da so za to krivi predvsem tihotapci. Morda v sostorilstvu s humanitarnimi organizacijami, ki moške, ženske in otroke rešujejo pred utopitvijo v Sredozemskem morju?

O številkah, ki kažejo, da je število neregularnih prihodov od lani padlo za polovico, od leta 2016 pa za kar 80%, ni bilo govora. Morda zato, ker to ne bi bilo pogodu političnim izkoriščevalcem ljudske bede, strahu in sovraštva.

Krize, ki jo je čutiti predvsem v Italiji in Grčiji, niso toliko povzročili migranti, temveč bolj indiferentnost, egoizem, kratkovidnost in politični oportunizem drugih držav članic. Med njimi prednjačijo tiste, “ki so pripravljene odločneje ukrepati”.

Salvinija na oblast niso prinesli migranti, ampak Evropa. Evropa je tista, ki je Italijo in Grčijo pustila na cedilu. Ne soočamo se z migrantsko krizo, ampak s krizo naših institucij, naše človečnosti in naših vrednot.

Od Zare nazaj h Gucciju

Medtem se je v ZDA Melania od Zare spet vrnila h Gucciju, njen mož pa je tvitnil, da je migrante treba za zaščito Amerike izgnati brez kakršnihkoli pravnih postopkov. V imenu življenjskih interesov nacije je treba ukiniti pravno državo.

Suverenost.

V poročilih sem tudi slišal, da smo Slovenci iz naroda prerasli v nacijo. Čeprav ne razumem popolnoma, kaj točno naj bi to pomenilo, so me te besede navdale z nelagodjem. Skrbi me postavljanje nacije nad državo in državljane, tako kot me skrbi tisto razumevanje nacionalne enotnosti in nacionalnih interesov, ki nam preprečuje, da bi se odzivali na sovraštvo, in v imenu katerih postajamo vse manj ljudje.

To ni diskurz, ki bi nam pomagal preseči delitve iz preteklosti. To je diskurz, ki nas vrača k razlogom, zaradi katerih so te delitve nastale.

Poletje je spet tu. Spet nas čakajo lepi dnevi. Čas je za romantiko, počitnice in veseljačenje s prijatelji. A včasih se dogajajo grozne reči tudi ob lepih dnevih. Spusti se megla in pade noč.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v torek, 3. julija 2018, pod naslovom Pa tako lep dan je bil. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE