Zvestoba za 1€? Ne, če je trgovec grabežljiv in aroganten!

2.7.2018 / 06:08 4 komentarji
“Prva izbira” potrošnikov? “Najboljše razmerje med kakovostjo in ceno”? Blagovni znamki, ki zavaja, ne verjamem. Zbogom!
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pri nas doma gre kar pomemben del družinskega budžeta za hrano. Med tednom, ko sva z možem razpeta med delo in dom, jeva skromno, vsakih štirinajst dni pa gostiva ta mlade.

A to ni nikakršno razkošje. Ne kupujem eksotične, drage, uvožene hrane. Cenim domačo, pridelano na znanih travnikih, vrtovih, sadovnjakih, pa naj gre za meso ali zelenjavo. Sama menim, da smo povsem normalni jedci.

V vojnah in gverilskih bitkah za kupce, ki jih bijejo veliki slovenski trgovci, vedno bolj nagibam k temu, da me ne zanimajo več točke, nalepke, kartice ugodnosti, popusti za 25% na en izdelek ali 10% na ves nakup in kar je še podobnih trikov. 

Ne! Vedno bolj cenim odkrito in odprto igro, v kateri lahko izbiram na osnovi znanih podatkov, ne da bi kalkulirala naprej in nazaj ter sem in tja.

Korektna in enakopravna obravnava

Predvsem pa ugotavljam, da se za temi tedenskimi akcijami, ki kupce vabijo s posebnimi popusti na en izdelek, prepogosto skriva samo trgovska nekorektnost.

Prezaposlen kupec, ki trgovske kataloge samo bežno pogleda ali sploh ne, si težko zapomni, od kdaj do kdaj velja popust in kakšne narave je sploh ta popust. Sama hodim v trgovino takrat, ko je potrebno, ne pa zaradi popustov. Če pa že nakupujem v časovnem oknu, v katerem velja eden teh popustov, potem si želim korektne in enakopravne obravnave s tistimi, ki so tja prišli z namenom, da imajo od tega popusta res prave ugodnosti.

Pa ni tako.

“Kdaj prej, če ne pred plačilom?“

Prejšnji teden sem opravila nakup pri velikem trgovcu — tistem avstrijskem, ki pravi, da ima najboljše razmerje med ceno in kakovostjo in ki obenem tudi pravi, da ga kupci postavljajo na prvo mesto.

Artikli so drseli čez čitalnik, bilo je malo tega, malo onega, račun je skupaj nanesel 36€.

Mlada blagajničarka mi ponosno pove prigarani znesek, meni pa šine v glavo vprašanje, ali imamo imetniki kartic zvestobe kak popust. Odgovori mi pritrdilno — a doda, da bi jo morala na to opozoriti prej.

“Kdaj prej, če ne pred plačilom?“ jo vprašam.

Znesek je že seštet, zato bi morala račun stornirati in ponoviti ves postopek, mi pojasni. Za mano vrsta in nervoza čakajočih.

Pa jo vseeno vprašam, zakaj oni sami kupcev ne opozorijo s preprostim vprašanjem, ali bomo izkoristili popust, ki nam pripada. Tako bi kupci res začutili njihovo prijazno skrb, da smo deležni vsaj delčka njihovega zaslužka, ki se mu odpovedujejo zato, da bomo mi bolj srečni hodili nazaj.

Blagajničarka pa mi odgovori, da imajo navodila, naj popust upoštevajo samo pri tistih kupcih, ki ga zahtevajo.

Čeljust mi pade dol. Zamahnem z roko, češ, pustiva vse skupaj, saj ni vredno. Spoštujem svoj čas in čas čakajočih za mano.

Vredno analize

Pa vendar je trgovčevo navodilo blagajničarkam vredno analize. Analize z etičnega in poslovnega vidika, pa z vidika obljube, ugleda in vrednosti branda in njegove doslednosti v komuniciranju.

Imam njihovo kartico zvestobe. Na njej bi v današnjem digitalnem času lahko videla, ali sem upravičena do kakšnega popusta. Ko prodajalka na začetku nakupa potegne kartico skozi terminal, bi jo ta moral opozoriti, da mi pripada popust. Takrat bi me morala blagajničarka ljubeznivo opomniti, naj izberem izdelek, na katerega želim uveljavljati popust.

In če že ne dosegamo takšnih digitalnih standardov, bi to nalogo trgovec moral zaupati blagajničarkam s preprostim vprašanjem kupcu, ali želi izkoristiti popust?

Če drži, da trgovec kupcev ne obvešča o ugodnostih proaktivno, potem je to navadna grabežljiva aroganca. Neprofesionalno in tudi neetično ravnanje. Trgovec s tem načrtno, z ukazom zaposlenim diskriminira tiste, ki pozabijo pravočasno vprašati, ali jim pri nakupu pripada kakšna korist od kartice zvestobe.

Zbogom!

Pri 25% popusta na izdelek, ki recimo stane 4€, pomeni ta ugodnost en evro. Za trgovca praktično nič. Tudi za kupca tisti evro v materialnem smislu ne pomeni veliko. Percepcijsko gledano pa je tisti evro vreden neizmerno veliko. Zaradi tistega evra se vračamo in čutimo naklonjenost. Zaradi tistega evra smo pripravljeni pri njih zapraviti še drugih 30€.

Ta trgovec trdi, da je “prva izbira potrošnikov”. Prav tako trdi, da ponuja “najboljše razmerje med kakovostjo in ceno”. Ne eni ne drugi njihovi trditvi po tej izkušnji ne verjamem.

Ker kaj se zgodi z blagovnimi znamkami, ki ne govorijo po resnici? Ki nas očitno zavajajo? Ki ravnajo zahrbtno in pritlehno?

V take znamke ne verjamemo več. Ker so nam obrnile hrbet, jim obrnemo hrbet tudi mi. Prenehamo jih kupovati. Začasno sicer lahko postanejo znamke za nekoga drugega — toda na dolgi rok pa umrejo. Zbogom!


Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE