Klavirski duet z Antoniom, štiriročno

1.7.2018 / 06:10 Komentiraj
Moški znajo biti včasih zelo kičasti. Pri njih hitro pozabiš, da ni zime za Eskime ali da dober lovec nikoli ne počiva.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nekaj tednov nazaj sem na ulici zagledala dobro oblečena moška. Čeprav italijanski moški zgledajo tipsko — z nekajdnevno brado, potetoviranimi rokami in v hlačah barve rumenjaka —, so verjetno najbolj šik v Evropi. Oba sta na roki nosila podobno kovinsko uro in klepetala z rokami.

Ko pa se je eden izmed njiju obrnil, sem ga prepoznala. Hitro sem navlekla kapuco in skrila glavo med ramena.

Prijatelja ob meni sta me posnemala. Res čudno naključje, da smo vsi trije tisti dan nosili jopico s kapuco.

“Kaj počnemo? Pred kom se skrivamo?” ju je zaskrbelo.

“Pred Antoniom,” sem zašepetala.

Beli kombi in bomboni

Antonia sem spoznala pred nekaj meseci, ko sva stopila z istega busa. Odpravljala sem se na razstavo v galerijo, ki je nisem poznala. Očitno sem bila videti zgubljena, zato se mi je ponudil, da me pospremi.

Ko sva pogledala že vse slike, me je povabil domov. Seveda je bil doma izza čoška galerije.

V stanovanje me je zvabil tako kot ugrabitelji otrok, ki se vozijo naokrog v belih kombijih in jim ponujajo bombone. S to razliko, da je Antonio nekako nagonsko začutil, da so moji bomboni klavir.

Prijateljica mi je rekla, da nisem normalna, da sem šla pri svojih letih k tujcu v stanovanje.

Ne bi zdaj o tem, da se ji je še isti teden vrnilo milo za drago. Sredi noči je v neki vukojebini pobrala štoparja. Naslednji dan jo je poklical. Njeno telefonsko je dobil od svojega strica policista preko registrske tablice njenega avta.

Hannibal Lecter

“Saj me ne boš ubil, ne?” sem rekla v smehu, ko sem že stopala v njegovo stanovanje.

“To me je vedno spraševala bivša punca,” je odvrnil.

Nisem razmišljala, ali je nekakšen Hannibal Lecter in ali je njegova bivša še vedno na tem svetu. Bila sem ravno v obdobju, ko me ni bilo ničesar strah. Pa tudi Antonio je bil pol metra manjši od mene. Lahko bi ga pojedla za zajtrk namesto nutelle na kruhu.

Ko sem videla pianino, nisem mogla skriti razočaranja: “Nisi rekel, da je električen!” 

Po nekaj taktih se mu je zazdelo, da sem wunderkind. Hitro sva začela igrati štiriročno. Posnel naju je in posnetek naslovil Andreja in Antonio. Dodal ga je h kopici drugih naslovov fajlov v računalniku — kot so bili Eva in Antonio, pa Barbara in Antonio. Zvenelo je kot prava gneča.

Trgovina z igračami za odrasle

Električni pianino sploh ni bil največje presenečenje. Vprašala sem ga, ali lahko uporabim stranišče. Šele tam sem imela kaj videti. Naj povem samo to, da je bilo kot v eni tistih trgovin z igračami za odrasle. 

“No, grem domov,” sem rekla počasi, ko sem se vrnila z veceja in potrkala po rdeči steni njegove dnevne sobe.

Zakaj bi si moški — razen če ni mož od Rdeče kapice — pobarval stene v menstrualno rdečo?

“A že?” je bil presenečen Antonio. “No, pa saj se lahko še kaj dobiva.”

“Ne morem,” sem rekla in se že oprijemala sten v ozkem stopnišču njegovega bloka. On pa je še nekaj zamomljal o tem, da ga ženske samo izkoriščajo.

Moški znajo biti včasih zelo kičasti. Hitro pozabiš, da ni zime za Eskime ali da dober lovec nikoli ne počiva. Pa čeprav ima že ves računalnik natrpan s priložnostnimi posnetki klavirskih duetov.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE