Robert De Niro, Jim Carrey, Peter Fonda delajo na ponovni izvolitvi Trumpa

25.6.2018 / 06:10 3 komentarji
Vsaka podobnost s slovenskimi izbruhi in zmerjanjem ter ščuvanjem ni niti malo naključna. Točno to delamo tudi pri nas.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Globoko in iskreno sem se zamislil nad tekstom p. Branka Cestnika o “preseganju kategorije sovražnika” ta teden v Večeru. Čeprav sam nikogar ne sovražim — mi pa zato gre marsikdo, priznam, na živce —, sem se ob tem iskreno vprašal, v kom ali čem se zrcali moja identiteta. Kaj me dela mene? Zakaj se pustim zapeljevati v zavzemanje kritičnega odnosa do ljudi in stvari, ki so mi tuje ali zoprne? Ali to res rabim? In če ja, zakaj?

Pa tega še zdaleč ne delam samo jaz, da ne bo pomote. Zakaj ljudje nasplošno tako radi iščemo samopotrditev po ovinku in na ozadju kritičnosti in zanikanja ter samodeklarirane in marsikdaj namišljene drugačnosti od diametralnih nasprotij, ki jim pripisujemo sovražne lastnosti?

Osebe in konstrukti

Cestnikov navidez filozofski in psihološki razmislek implicira aktualna politična vprašanja. Takole pravi:

“Kronični sovražnik […] ne definira le sebe, definira tudi tebe. Z njim se veliko ukvarjaš. Pred spanjem […] preveriš, kaj glupega piše na Twitterju; ko se zbudiš, storiš enako. On je tvoja senca, brez katere ne veš, kaj si in za kaj bi se v življenju boril. On ‘mora’ obstajati, on je tvoj ‘nujni sovražnik’ […]. V Sloveniji imamo tako poleg realnega Kučana in realnega Janše, tudi ‘nujnega’ Kučana in ‘nujnega’ Janšo, ki ju konstruirajo njuni nasprotniki.”

Zmotno je prepričanje, da je to slovenska posebnost. To je večje od nas. To počnejo tudi Američani. Celo zelo slavni Američani.

Ameriški zgledi

Tako je pred dvema tednoma Robert De Niro na podelitvi gledaliških nagrad tony prišel na oder in rekel: “Samo to bom rekel: ‘Fuck Trump!’” — in požel stoječe ovacije liberalnega hollywoodsko-broadwayskega občinstva.

Peter Fonda je pred dnevi tvitnil (in pozneje izbrisal in se opravičil) naslednje:

“Barrona Trumpa je treba iztrgati iz rok njegove matere, ga dati v kletko s pedofili in počakati, da vidimo, ali se bo uprla temu pezdetu, s katerim je poročena.”

Jim Carrey pa je objavil lastno (precej diletantsko) ilustracijo oz. karikaturo Donalda Trumpa, ki se pripravlja, da z vampirskimi čekani zagrize v dojenčkovo nogico.

Jeza ni strategija

Teh bizarnosti ne kritizirajo samo Trumpovi privrženci, temveč celo njegovi nasprotniki. Eden od hišnih kolumnistov New York Timesa (ki ga Trump sam razglaša za “fake” medij) je v zvezi z De Nirovo eskapado napisal, da bodo ameriški liberalci — angleščina žal ne premore ekvivalenta za lepo slovensko besedo dušebrižniki — s tem dosegli kvečjemu to, da bo Trump leta 2020 še enkrat izvoljen za predsednika. In pribija, nekako v slogu p. Cestnika:

“Razumem, da ste jezni. Jaz sem tudi. Toda jeza ni strategija. Včasih je past. […] Prav imate, ko pravite, da je Donald Trump nevaren in globoko žaljiv človek, ki ga je treba urgentno omejiti in ustaviti. […] Toda če na izbruhe in zmerjanje odgovarjate z izbruhi in zmerjanjem, to ni upor. To je njegova zrcalna podoba. S tem ga ne omalovažujete, s tem ponižujete sebe. Mnogi volilci ne slišijo argumentov in dejstev, ki so sicer na vaši strani, ampak se ob tem hrupu samo skremžijo.”

Varljivo dobrodejni vplivi

Vsaka podobnost s slovenskimi izbruhi in zmerjanjem ni niti malo naključna. Točno to delamo tudi pri nas.

Jaz sam sem tu nekje vmes in mi ne preostane drugega, kot da si po eni strani zatiskam ušesa pred hrupom z leve in desne in da po drugi temu vendarle nasladno prisluškujem. Smešni se mi zdijo tisti, ki kar naprej govoričijo o murgelskih stricih iz ozadja in komunajzerjih in ki niti svetovnega prvenstva v nogometu ne morejo gledati, ne da bi nam kvarili športni užitek z opozarjanjem na zlodela bivšega režima ali (do)sedanje garniture. Ali pojesti narezka, ne da bi žalili muslimanov.

Smešni pa se mi zdijo tudi tisti, s katerimi bi sicer do neke mere rad delil politična prepričanja, ne pa tudi metodologije za njihovo uveljavljanje. To postaja vedno huje. Trenutno so bolj glasni privrženci levice, ki s slikanjem distopične prihodnosti, ki da nas čaka pod desnico, pa tudi z zmerjanjem in ščuvanjem psihološko kompenzirajo svoj “relativni” poraz na volitvah.

Saj pravim in priznavam: tudi sam nisem imun za varljivo dobrodejne vplive svojih najljubših sovražnikov, vendar se vsaj malo bolj od drugih zavedam — čeprav še ne dovolj, bi najbrž rekel Branko Cestnik —, da imam problem. In da ga imamo vsi.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 24. junija 2018, pod naslovom Nasladno prisluškovanje najljubšim sovražnikom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

Carreyjeva ilustracija, ki parafrazira naslov Trumpove knjige “The Art of the Deal”. — [Screenshot: Twitter]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE