59. JFLJ: Proti vetru spet ta jazz

14.6.2018 / 06:08 Komentiraj
Brezplačni koncerti pred CD so smel poskus repopularizacije jazza. LJ rabi novo publiko. Treba jo je zasvojiti z jazzom.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Poskušam se prisiliti, da bi Mednarodni jazz festival dojemal bolj pozitivno in spodbudno.

K temu me je na včerajšnji tiskovni konferenci ob predstavitvi programa 59. festivala — ki bo potekal od srede, 27. junija, pa do sobote, 30. junija 2018 — spodbudil eden od programskih vodij Dré Hočevar.

Kurator spremljevalnega programa “Oder pri starem drevesu” v parku med CD, Erjavčevo, Prešernovo in Valvasorjevo, kjer bodo mladi jazz glasbeniki izvajali “intervencije” (khm) “kreativnih” (khm) “glasb” (khm), me je navdušil že s sámo vsebinsko idejo in predvsem s pripombo o prislovični slovenski nekooperativnosti, nergaštvu in nezadovoljstvu — in apeliral na medije, da je pa zdaj že enkrat dovolj tega. Da je treba MJF podpreti. Ker če lahko jazz prosperira drugje, lahko tudi v Ljubljani.

No, prav. Dré Hočevar je tako ali tako ukradel šov umetniškima vodjema Bogdanu Benigarju in iz Sarajeva uvoženemu Edinu Zubčeviću.

Popravek

Najprej pa samo še nekaj:

Šele včeraj, sredi tiskovne konference, mi je na lepem kapnilo, da je Mednarodni jazz festival že od ne vem kdaj Jazz festival Ljubljana. Če pogledam nazaj, sem dotično prireditev vsaj na Fokuspokusu — nazadnje lani in v zvezi z Drugo godbo, pred tem pa še predlani, v zvezi s Festivalom Flow — gladko omenjal kar kot MJF, ne kot JFLJ.

Iz arhiva (nekoč bistveno bolj kreativnih) plakatov, dostopnih na varljivo poimenovani spletni strani festivala — poimenovani kar ljubljanajazz.si, lahko sklepam, da se je to moralo zgoditi že pred letom 2005!

Mea culpa. Bralcem, poslušalcem in seveda CD se opravičujem. Ni bilo nalašč. Da tega nisem opazil, veliko pove o meni, ki sem stranka MJF/JFLJ že od konca 70. let — no, še več pa o dometu ali vsaj ambicijah same prireditve skozi čas.

Mehr jazz!

Toda vrnimo se v bolj pozitivno sfero.

Koncept navidezne ekspanzije JFLJ, ko zadnja leta umetno razvlečeni in s spremljevalnimi prireditvami domnevno obogateni festival v resnici ni nič boljšega kot nekoč tridnevna basic klasika v Križankah, ko se je v dobrih in še ne tako starih časih trlo publike, je mogoče razumeti tudi drugače.

V Ljubljani je jazz, paradoksalno, obenem v krizi in v ekspanziji. Po eni strani se je v zadnjih desetih letih znatna in zvesta publika številčno šokantno sesula — kar je je ostalo, pa je trdo, bolj ortodoksno in alternativno, četudi ne zelo izbirčno jedro, ki staro slavo kompenzira s socialo prijaznega druženja.

Po drugi strani pa je jazza precej več — tako glasbe same kot entuziazma —, ki pa zaradi premalo vidnih prizorišč in dostopnih prireditev ne pride do publike. 

Razlogov za to je več: od nezadržnega in uspešnega vzpona Druge godbe, ki je Jazzu speljala mnogo izvajalcev in žanrov — in seveda publike, ki ji zmanjkuje časa in denarja, najbrž pa tudi sponzorjev —, do drugih, bolj alternativnih jazz prireditev, če spremenjenih kulturnih navad niti ne omenjam.

Programsko vodstvo CD v neki fazi ni odreagiralo na osip jazz publike, tako da jim nazadnje res ni preostalo drugega, kot da Festival preselijo iz nikoli več polnih Križank v CD.

Še več! Odreagirali so tako, da so ortodoksni koncept Festivala še zaostrili in ga naredili še bolj alter, kot da je CD samo podružnica Metelkove — z dodatki ekskluzivnih, zvezdniških izvajalcev za v Gallusovo dvorano, ki pa pritegnejo samo še stare fane.

Nekaj highlightov 59. JFLJ — zgoraj levo, z leve: Chris Potter, Zakir Hussain, Dave Holland Trio (27.6.); zgoraj desno: Dhafer Youssef (4tet) (30.6.); spodaj levo: Kristijan Kranjčan (Drumming Cellist) (27.6.); spodaj desno: Lovro Ravbar & Get On Board Collective (28.6.) — [Fotografije: Paul Joseph, Flavien Prioreau, Urška Lukovnjak, Marta Lamovšek]

Na enega lokalca en turist

Novosti, ki jih CD uvaja letos, bo treba doživeti še na lastni koži in ušesih. Toda recimo, da ljubljanska jazz scena rabi revitalizacijo in da so brezplačne spremljevalne prireditve, ki se bodo odvijale pred Cankarjevim domom, pogumen poskus ponovnega podružbljenja, no, resocializacije jazza.

Ljubljana je polna dobrih, nadobudnih mladih glasbenikov, ki jih je treba nekako nekomu prodati. Predvsem pa Ljubljana rabi novo, mlado publiko, ki jo je treba indoktrinirati, da ne rečem zasvojiti z jazzom. Rezultati bodo na žalost vidni šele čez nekaj let, morda celo deset in več, ampak bodimo optimistični.

Če bo šlo tako naprej in se bo to počasi spet prijemalo, se bo mogoče končno našel tudi kak pogumen gostinec, ki se mu bo zazdelo lukrativno odpreti jazz klub. Da ga Ljubljana nima — niti enega —, je verjetno največja kulturna in družabna anomalija tega mesta. Po mojem podjetni še niso pogruntali, da bi med gosti dobro obiskanega potencialnega jazz kluba našli ravno toliko turistov kot lokalcev.

Sprejemna dvorana Cankarjevega doma. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE