Janko Kos: “Narod se bo obsodil sam.” (bi danes napisal Cankar)

9.6.2018 / 06:08 Komentiraj
Cankarjeva Jermanova misel iz Hlapcev, da si bo narod pisal sodbo sam, ne pomeni osvoboditve, temveč točno to — obsodbo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ko smo v Cankarjevem letu, ob stoti obletnici pisateljeve smrti, razmišljali o najprepoznavnejšem slovenskem cankarjeslovcu, smo najprej pomislili na akademika prof. dr. Janka Kosa, literarnega zgodovinarja in teoretika. Letos je pri Beletrini izdal knjigo Misliti Cankarja in nesporno utrdil ta sloves.

Med mistifikacijo in banalizacijo

Melita Forstnerič Hajnšek: Pol stoletja je minilo od vaše prve študije o Cankarju, v kateri raziskujete Jermanov nekonformizem v Hlapcih. Zadnji prispevek v knjigi pa je od letos. Kako ste se kot komparativist že tako zgodaj usmerili v Cankarja?

Janko Kos: Imenujete me enega glavnih cankarjeslovcev, a ob meni in na SAZU je tudi akademik France Bernik, ki je od leta 1976 objavil in izdal nekaj obsežnih knjig o Cankarju. Zakaj sem zdaj jaz kot da bolj v ospredju, je veliko vprašanje. Res je, da moja knjiga Misliti Cankarja zajema delo petdesetih let o Cankarju in za Cankarja. S Cankarjem sem se ukvarjal že pred letom 1968, v študentskih letih, a se mi tiste študije niso zdele tako posrečene, da bi jih uvrstil v to knjigo. Nastajale so v različnih časovnih obdobjih, polovica pred osamosvojitvijo in druge do danes. To se jim pozna. Vse so posvečene Cankarju na poseben način.

Kaj se je dogajalo zadnjega pol stoletja s Cankarjem, če ga umestimo med mistifikacijo največjega slovenskega pisatelja in banalizacijo? Tudi s Prešernom se dogaja nekaj podobnega — od himne do čokoladnih kroglic.

Omenjate Prešerna v zvezi s Cankarjem. Kmalu po smrti je postal nacionalni pesnik, kasneje je doživljal ugovore ali celo zavrnitve. Spomnimo se na Antona Mahniča in druge. Ob njegovem Krstu pri Savici so se zbujali takšni in drugačni pomisleki kar precej časa. Po prvi svetovni vojni pa je vendarle enotno mnenje, da je Prešeren nacionalni pesnik posebne kvalitete.

Pri Cankarju je teklo nekoliko drugače: za življenja je bil deležen predvsem negativnih kritik, česar za Prešerna ne bi mogli trditi. Vsaj v ožjih izobraženih kulturnih krogih je bil priznan. Pri Cankarju je bilo drugače in po njegovi smrti so se mnenja o njem razdelila, čeprav je bil zmeraj priznan za osrednjo osebnost slovenske moderne, našega pripovedništva, dramatike. Ampak ob njem so se lomila kopija, kaj je pravzaprav bil in ali je zmeraj z vseh strani popolnoma sprejemljiv. Bila je debata med tem, koliko je bil katoličan in koliko ne. Koliko je bil socialist in koliko ne.

Vsi so si ga malo lastili, kakor jim je ustrezalo. Klerikalci po svoje in liberalci prav tako. Politično prerivanje za Cankarja sega do današnjih časov.

Bila je polemika med Izidorjem Cankarjem, ki ga je prvi izdajal in je še danes najzaslužnejši za Cankarja, in Josipom Vidmarjem. Nekateri avtorji interpreti so ga tudi odklanjali, zlasti njegovo življenjsko filozofijo, njegov odnos do erotike, ljubezni. Tako je storil deloma že Vidmar, ki je odklanjal Cankarjev življenjski nazor, še bolj pa Božo Vodušek, ki ga je zelo kritično ocenil glede na njegov odnos do matere.

To so zanimive teme in še zmeraj se — bodimo odkriti — ni čisto poleglo. Kajti v zadnjih dvajsetih letih je Slavoj Žižek znova odprl problem Cankarjevega odnosa do matere s psihoanalitičnega stališča, tudi negativno. Torej to še zmeraj traja. Res pa je, da je v zadnjih desetletjih prišlo do nove evalvacije Cankarja, in to izrazito pozitivno, čeprav z nekih novih stališč. Zadnja leta je vstopila v razlago Cankarja predvsem naša filozofija.

Naše lastno oporečništvo

Kako se je vaš odnos do Cankarja spreminjal skozi čas?

V moji zadnji knjigi se zrcali časovna podoba, položaj v času, od poznosocialističnega do poosamosvojitvenega. Prva študija o Jermanovem nekonformizmu je nastala kot spomin na naše lastno oporečništvo v petdesetih in šestdesetih letih. Oporečništvo je druga beseda za nekonformizem. Takrat sem — ne vem zakaj — raje uporabil besedo nekonformizem. V bistvu je to študija o oporečništvu.

V avtobiografski knjigi Ideologi in oporečniki, ki je izšla pred tremi leti, ste iz lastne izkušnje “kritične generacije”, sodelovanja pri revijah Beseda in Perspektive, Odru 57 iz prve roke predstavili zgodovino oporečništva po slovensko.

Oporečništvo se je končalo leta 1966, ko so bile ukinjene Perspektive, ko so ponovno zaprli Jožeta Pučnika in ko je odšel v Nemčijo. Ta moja študija o Cankarju je nastala s posebno pozornostjo na to, kaj je bil Cankar, kaj je bil Jerman. V nekem smislu se je to dotikalo našega lastnega problema oporečništva na Slovenskem in kaj je to pomenilo.

V naslednjih študijah v knjigi Misliti Cankarja sem se lotil volje do moči pri Cankarju. Nastalo je v zvezi s tem, da smo okoli leta 1970 že brali Martina Heideggerja. Volja do moči je bila zanimiva za nas morda kot politični problem socializma, ki je temeljil na tem. Poskušal sem raziskati, kaj je Cankarju pomenila volja do moči. Bilo je v zvezi s splošnim zanimanjem za ta problem.

Če greva malce v dnevno politiko: pred leti je tedanji metropolit Franc Rode nastopil proti Cankarju z argumentom, da Hlapci ne vzdržijo svetovnega literarnega parketa. Nadškof se je motil, kajne? Niste mu oporekali.

Ne spomnim se njegovih argumentov. Nisem bral, če je bilo kje zapisano. Seveda bi Hlapci vzdržali, a veste, kako je s slovensko literaturo. Lahko je vrhunska, a odmeva v svetu ne more imeti, ker je nastala v majhnih socialnopolitičnih razmerah, ki za svet morda niso tako zanimive. Že Prešeren ne more zares prodreti v svet. Saj ga prevajamo, imamo ga v vseh evropskih in svetovnih leksikonih, a da bi se prijel, to pa ne. Vprašanje, kateri od malih narodov v Evropi je postal v literaturi evropsko ali celo svetovno odmeven. Verjetno zaradi nekih socialno-duhovnih značilnosti, ki so za Evropo in svet zanimive.

Zakaj so norveški avtorji vendarle postali svetovni — od Ibsna do Hamsuna? Ker je ta svet vendarle nekaj zelo izjemnega, močnega, zelo izrazitega, in to nas privlači. Slovenski svet je sijajen, ljubimo ga, a nima ne vem kakšnih izjemnih potez, ki bi ga dvigale nad srednjeevropski okvir. In to velja tudi za Cankarja.

Napisali ste knjigo Neznani Prešeren, revidirati ste hoteli zgodbe o Prešernu kot idealnem, vzornem, nesrečnem. Bi lahko napisali tudi Neznanega Cankarja v podobnih miselnih gabaritih? Nekaj neznanega Cankarja je tudi v vaši knjigi Misliti Cankarja.

Lahko bi nastal Neznani Cankar, res je. Pri Prešernu je bil glavni problem, kako razložiti njegovo poezijo iz skrivnih potez njegove osebnosti. Vprašanje, koliko se mi je to posrečilo. Pri Cankarju bi se tudi dalo, čeprav je bila Cankarjeva osebnost s psihofizične plati že dosti raziskana — od Boža Voduška do Slavoja Žižka pa že prej z Lojzom Kraigherjem, ki ga je razlagal biomedicinsko. To je precej znano, premleto, zdaj bi bilo to treba ponovno vzeti pod drobnogled.

[Fotografija: Marko Crnkovič]

Cankar in šola

Cankarjevi spomini na šolo so negativni, piše o njej kot “oni pusti, srepogledi, od vseh strani zadelani”. Bil je odličen učenec, a do šole in šolnikov kritičen. Kakšen pa je danes odnos šole do Cankarja? Selijo ga v zadnjo triado dvetletke, češ da je prezahteven, pretemen, da mladi ne razumejo njegove krščanske mističnosti. Ga današnja mladina res več ne razume?

Zelo težko vprašanje. Kar zadeva Cankarjev odnos do šole, je bil tak, kot ga imajo običajno umetniki. Mnogi literati so precej zaničevalno govorili o svojih šolskih časih, kar je razumljivo. Saj razumemo, kako lahko šola vpliva na nekega posebnega, duhovno usmerjenega mladega človeka.

Koliko lahko Cankar današnji šoli pomeni, pa je posebno vprašanje današnjih učnih načrtov. Kolikor vem, je za devetletko predpisan samo s Skodelico kave in Mater je zatajil. To kaže, da so načrtovalci učnih načrtov zelo previdni s Cankarjem. Šele v srednji šoli, zlasti v gimnaziji, se pojavi v tretjem letniku malo bolj obsežno, tudi s kakšnim odlomkom iz Hiše Marije Pomočnice pa drame Kralj na Betajnovi, Podob iz sanj in Hlapcev.

Cankar je na videz preprost avtor, v resnici pa je precej kompleksen, celo kompliciran. Življenjske situacije, o katerih govori, so današnji mladini verjetno tuje. Recimo Mater je zatajil — ne vem, če še obstaja problem otroka iz socialno nižjih slojev, ki se sramuje matere pred drugimi. Socialne razlike obstajajo, a vprašanje, če se otroci sramujejo na tak način. To je psihosocialni problem in vprašanje, kako je s tem.

Skodelica kave je postavljena na neko zelo tenko etično raven, gre seveda za globok, notranji etični problem in vprašanje, če otroci današnjega sveta to tako zelo razumejo. Odnos do matere pri današnjih mladostnikih je verjetno drugačen, kot je bil v tistem času med Cankarjem in njegovo materjo. To je zdaj problem. Pri Cankarju je šlo za problem matere, ki se žrtvuje zanj, ker je edina opora družine, on pa, kot nehvaležen sin, jo zavrne. Je ta moralni položaj danes še tako zelo razumljiv za to mladino? Drugačna je danes do staršev, zahtevna, razvajena, pričakuje ne vem kaj od njih. Mladina našega srednjega sloja to težko razume, ker ima v glavnem vse, kar potrebuje, ali celo še kaj več. Tako da je ta etični problem zanjo težko dosegljiv.

Vprašanje, kaj se da Cankarjevega dati že v osemletko. Mislim, da iz Kurenta že kaj, ker gre za narodno socialni problem. Težja dela so Hiša Marije Pomočnice ali Gospa Judit, pa Lepa Vida je zelo komplicirana s svojim eteričnim spiritualnim hrepenenjem. Čeprav na gimnazijski stopnji lahko pričakujemo od 17- in 18-letnikov, da to morajo dojemati in razumeti. V učne načrte sodijo tudi bolj komplicirana dela. Tudi Cankarjeve podobe erotike, spolnosti.

Cankar je prvi v slovenski literaturi problematiziral območje spolnosti in erotike, razkril jo je v vsej njeni protislovnosti. Pišete, da je segel do skrajnih meja, tudi s podobami lezbične spolnosti v Hiši Marije Pomočnice …

Živimo po tako imenovani seksualni revoluciji in mladina marsikaj ve in doživlja, zato ji je treba pokazati, kako je Cankar že videl te teme in kakšen problem so mu bile. To je nujna in dosti hvaležna učna snov danes. Bi pa morali učitelji razlagati te tekste na primerni ravni. Vprašanje, koliko so za to pripravljeni.

Vedno je za šolsko rabo preveč hiperbiografskega, predvsem v zvezi s Cankarjem še vedno o močenju postelje in vdajanju alkoholizmu.

Naša generacija literarnih zgodovinarjev se je v glavnem poslovila od te biografike, češ da ni tako bistvena, dajmo razlagati sama dela. To je seveda upravičeno in je rodilo pomembna dela v literarni zgodovini in interpretaciji. Ampak včasih pa je treba vendarle poseči v biografiko. Sam sem v zadnji študiji v knjigi Podobe iz sanj moral rahlo poseči tudi v biografijo Cankarja, ker je bila zanj usodna v letih prve svetovne vojne.

Stvari so se zanj zelo korenito spremenile, in tudi to knjigo je treba razumeti v tem novem položaju, ko je moral o marsičem revidirati svoja stališča do sebe, do družbe, ko se je znašel v neki skupnosti trpečih ljudi med prvo svetovno vojno in mu je bilo jasno, da je človek človek. Da ne more biti on sam samo nekakšen umetnik, ki od daleč opazuje svet in druge ljudi. Izkazalo se je, da je eden med njimi, in to je bila prelomna točka v njegovem delu. Zato se Podobe iz sanj precej razlikujejo od njegovih prejšnjih del, zlasti ker v njih proti koncu zaživi neka posebna religioznost.

Cankar in vera

Cankarjev odnos do vere se je korenito spremenil po povabilu nadškofa Stadlerja v Sarajevo leta 1909, kjer je prejel celo obhajilo. Cankar se je skozi čas v razmerju do sveta zelo spreminjal. Mnogo celo nasprotujočih si faz je preživel.

Tako je. Šlo je vsekakor za razvoj. Na začetku, ko je bil še dijak v Ljubljani, je bil še liberalen, pod vplivom Antona Aškerca. Polagoma se je od tega odmaknil in postal do liberalizma zelo skeptičen, da ne rečemo kar sovražen. Poznamo iz njegovih del, kako je sodil o naših liberalnih politikih, literatih itd. To je vse lepo prikazano zlasti v njegovih dramah.

Polagoma na Dunaju se je vendarle poskušal iz tega liberalizma rešiti na neko novo stališče. Najprej ga je našel verjetno v anarhizmu. Za narodov blagor je drama z anarhistično tendenco, hkrati pa se je zelo približal nekaterim Nietzschejevim idejam, kot so volja do moči, amoralnost itd. To ga je precej zavrtelo. Iz tega kaotičnega položaja se je skušal rešiti z usmeritvijo v socialdemokracijo. Dejansko je bil po letu 1900 socialdemokrat tudi svetovnonazorsko.

Leta 1907 je celo kandidiral na volitvah socialdemokratske stranke. Za socialista pa se je razglašal zadnja leta, kot je razvidno iz predavanja Očiščenje in pomlajenje iz leta njegove smrti in Kako sem postal socialist.

Res je kandidiral, pred tem pa je že, zlasti v svojih pismih, jasno izražal svoje svetovnonazorsko stališče, popoln odmik od vere, nekakšen ateizem, vero v znanost, marksizem tudi. Ampak to je bilo precej zunanje, kajti ves ta čas, če opazujemo njegova dela iz te faze, je njihova podlaga tisto, čemur rečemo krščanski etos. Vera v pravičnost, v odpuščanje, vera v krivdo, ki se je mora človek tako ali drugače rešiti, to so teme njegovih del iz tega časa. Od Kralja na Betajnovi do Hlapcev so to bistvene poteze, res pa je, da se je proti koncu tega obdobja, proti letu 1910, začel odmikati od socialdemokracije in tudi od ateizma.

To je bil prehod v njegovo zadnjo fazo, do socialdemokracije je ostal vse do konca kritičen, čeprav se je imel za socialista, ampak zelo kritičen je bil do projugoslovanstva socialdemokratov. Cankar je absolutno vztrajal pri slovenski samostojnosti — kulturni in politični. Njegovo stališče je bilo izrazito kritično do socialdemokracije. Tudi v socialnem pogledu ji je kritično očital, da se ne zna spoprijeti s problemom delavstva in kmetstva. S tem je zahteval, da se socialdemokracija nekako preobrazi. V kakšni smeri, je vprašanje, ker je Cankar umrl 1918.

Kako se je manipuliralo na vse strani s Cankarjevo izjavo iz leta 1912: “Če bi bil Rus, bi bil pravoslaven, če bi bil Prus, bi bil protestant, ker sem Slovenec, sem katoličan.” Mnogo kompleksnejši je ta odnos pri Cankarju, kot so ga mnogi preveč dobesedno interpretirali, kajne?

Tista Cankarjeva izjava je seveda zelo zanimiva. Je prva taka izjava, ki jo je kakšen Slovenec formuliral. Smisla te izjave ne gre jemati dobesedno, češ, zdaj sem pa katoličan. Lahko jo razumemo v smislu, da je bil slovenski narod po svoji kulturi, morali v okviru katolištva, vsaj od protestantizma naprej. Ker je tako, je treba biti zvest temu narodu tudi v tem pogledu.

A mislim, da se skriva v tej izjavi — to šele zdaj vidim, v knjigi tega nisem napisal — spoznanje, ki je preprosto. Naj bo pravoslaven, protestant ali katoličan, v vseh teh primerih gre vendarle za krščanstvo. To pomeni, da kristjan seveda je, ni musliman ali kaj podobnega. In ker pač živi na Slovenskem, bi bilo to katoliško krščanstvo. Najbrž ga je treba jemati tako.

Njegova izjava na koncu Podob iz sanj, da so najvišje vrednote oziroma instance tudi zanj mati–domovina–Bog, je vzbujala različne razlage — od zelo konservativnih do širših. Jasno je, da je Cankar, ko je bil že socialdemokrat in ateist, razlagal, da je zdaj konec s teologijo in filozofijo sploh, zdaj je na njeno mesto stopila znanost.

Kasneje je spoznal, da ni čisto tako, da sam znanosti ne more čisto zaupati in da bo svoje ideje o etosu in hrepenenju moral nasloniti na kaj drugega. V tem smislu se je moral posloviti od radikalnega stališča svoje mladosti. Do kam je segal s temi idejami tudi proti koncu, pa je veliko vprašanje. V njem se vseeno ohranja precej svobodomiselnosti.

Janko Kos: “Cankar bi zaslužil tak spomenik po vsem tem, kar pomeni umetniško, politično, socialno. Jasno, da je poleg Prešerna in Trubarja tista oseba, ki mora imeti v Ljubljani pravi spomenik, kot ga imata Prešeren in Trubar.” — [Fotografija: Robert Balen/Večer]

Kulturni boj

Cankar in Prešeren sta umrla zelo podobno, oba sta na smrtni postelji prejela duhovnikovo odvezo. Cankarju jo je podelil Finžgar.

Za Cankarja vemo, da ga je ob smrti spremljal Finžgar z zakramenti. Ampak to je stalni slovenski problem med svobodomiselstvom in krščanstvom, vsaj od konca 18. stoletja, od Linharta, Zoisa in Vodnika.

Kar se je odrazilo v slovenskem kulturnem boju.

Kulturni boj je bil precej huda reč, precej banalen, a šlo je za to, kako naj se Slovenec postavlja med krščanstvo, ki je njegova tradicija, in svobodomiselstvo, ki je stvar moderne Evrope. Čeprav zadnje čase vidimo, da ta moderna Evropa izgublja trdna tla pod nogami, kar je seveda tudi izvor socialne, politične in duhovne krize. To so problemi, ki jih je čutil že Cankar, in po tem nam je seveda blizu in moderen.

Vi ste marsikaj v zvezi s Cankarjem redefinirali, prevprašali nekatere zmotne razlage, kot je bila tista Ivana Prijatelja o Hlapcu Jerneju kot prepesnjenem marksističnem manifestu. Cankar je prvi uporabil idejo revolucije v literaturi, leta 1910 pa se ji odpovedal. V epilogu k Vinjetam zapiše: “Prišel bo čas, ko se bodo majali beli gradovi ob svitu krvave zore.”

Seveda je zmotna tista Prijateljeva trditev o Hlapcu Jerneju in marksističnem manifestu. Cankar je sicer res prvi spravil revolucijo v našo kulturo. Na več mestih je že leta 1900 govoril o nekakšni revoluciji, ki bo prišla. Kolikor lahko to razumemo, mu je takrat šlo za neke vrste anarhističen upor. Kot ga vidimo na koncu komedije Za narodov blagor pa še kje drugje. Kasneje je to poskušal razumeti v marksističnem smislu kot revolucijo, ki naj dvigne ljudstvo, delavski razred.

Ampak ni čisto jasno, do kod je s tem prišel, kajti polagoma se je od tega odmaknil. Mislim, da je razumel, da za slovenski narod ne more biti zadnja beseda samo razredni boj, prevlada delavskega razreda. Videl je, da je slovenski narod ogrožen kot celota. V tem smislu je treba razumeti njegove končne poglede na socialno in politično sestavo Slovencev, ko je priznal marsikatero stranko, ki mu je bila prej jako nesimpatična. Na primer Slovensko ljudsko stranko.

Za SLS pravi nekje, da je “prirepek” klerikalne stranke, predtem pa je priznaval, da je socialno bedo spoznaval pri Kreku, v njegovih Črnih bukvah.

Videl je, da krekovstvo prinaša nekaj dobrega in pomembnega. Vprašanje je, kako bi to domislil, če bi živel še vsaj deset let, ko so se stvari v Sloveniji po nastanku Jugoslavije spremenile. Vsekakor bi v vsakem primeru bil za avtonomnost Slovencev — moralno, kulturno, socialno in politično, kot je nakazal že leta 1913 v predavanju Slovenci in Jugoslovani. Absolutno je zavrnil tako jugoslovanstvo, ki bi nas Slovence pojugoslovanilo. To je bilo zelo napredno za tiste čase, ker so mnogi slovenski izobraženci, tako katoliški kot svobodomiselni, vendarle mislili na to, da bi se približali Hrvatom ali Srbom, da bi vstopili v nekakšno jugoslovansko zvezo, mogoče celo kaj svojega žrtvovali.

Se vam ne zdi, da bi bile ključne teme slovenstva, ki jih začenja že Cankar, zanimive za srednješolce? Bi Cankar kot politik moral biti umeščen v zgodovinske kurikule?

Ne samo Cankarjeva včasih komplicirana literarna dela, ampak tudi njegova miselnost nasploh, tudi politična in nacionalna, je taka, da bi morali z njo dijake seznanjati zlasti v gimnaziji. Morda tudi v devetletki, samo vprašanje, koliko lahko o tem govorijo slovenisti, če ni to bolj tema za zgodovinarje. To je interdisciplinarna tema, tudi za sociologijo.

To bi morali obdelati z različnih plati, slovenisti bi morali seči tudi na to področje, da ne bi ostajali pri razlaganju subjektivnih doživljajev ob Cankarju. Ne, treba je opozoriti na objektivne ideje, ki jih je Cankar prinašal k nam in so še zmeraj zelo pomembne. Samo bojim se, ne vem, koliko je naša slovenistika v tej smeri angažirana. Vprašanje, koliko jih že fakulteta v to usmerja. Takih mejnih poglavij v literaturi je čedalje več.

Odnos do Cankarja

Če primerjate praznovanje stote obletnice rojstva leta 1976 in letošnje okrogle obletnice Cankarjeve smrti, kakšne so razlike v teh štirih desetletjih v odnosu do praznovanja in Cankarja?

Opaziva lahko razliko med proslavljanjem stoletnic rojstva in smrti. Razlika je očitna. Leta 1976 so izšle pomembne knjige. Končala se je izdaja zbranega dela, izšle so knjige Josipa Vidmarja, Borisa Ziherla, Franca Zadravca, bil je simpozij, ampak vse to je bilo v ožjem, reprezentativnem, akademskem krogu, rahlo politično obarvanem. Bil je vendarle socializem, ki se je skliceval na Cankarja, ampak ni bilo zanimivih javnih prireditev, proslav. Problem je celo bil, da so ob odpiranju Cankarjevega doma takrat mislili na nekak Cankarjev spomenik. Do tega ni prišlo.

Letošnje praznovanje Cankarja je bolj demokratično, bolj popularno, skoraj populistično, če sva odkrita. Vse prireditve zunaj Ljubljane so zelo populistične, na Vrhniki, v Celju … Vi ste se pred časom na Zboru za republiko zavzeli za postavitev monumentalnega Cankarjevega spomenika v Ljubljani.

Janez Boljka je bil s svojim kipom Cankarja celo izbran, a potem so ugotovili, da je kip preveč problematičen. Bil je nekak izvotljen Cankar, ki je kazal bedo slovenstva in je bil za tisti čas v 70. letih nesprejemljiv, neprijeten, zato ga niso mogli izvesti. 

Namesto tega je nastala ta kocka Slavka Tihca, ki je posrečena in estetsko dognana, a po moji sodbi bolj emblem Cankarjevega doma kot pa javni spomenik, pred katerim se lahko zbira množica. Tega v Ljubljani nimamo, zato sem predlagal, a žal ne bo prišlo do izvedbe. Nič ne slišim, da bi se kaj premikalo. A Cankar bi zaslužil tak spomenik po vsem tem, kar pomeni umetniško, politično, socialno. Jasno, da je poleg Prešerna in Trubarja tista oseba, ki mora imeti v Ljubljani pravi spomenik, kot ga imata Prešeren in Trubar. Morda pa se kdaj v prihodnje še realizira pravi spomenik Cankarju.

Bi nam Cankar danes lahko dal kak političen nasvet?

Rekel bi kot v Hlapcih: “Narod si bo pisal sodbo sam.”

Je pa tako: pod komunizmom so razumeli ta izrek tako, kot da bo narod odločil, da bo vrgel politike, gospodarje. Dušan Pirjevec je duhovito razložil, da se bo narod sam obsodil na volitvah za neko politično izbiro in ureditev, ki ne bo najboljša zanj.

To je res. V Hlapcih Jerman to izreče tik pred volitvami, ko se že ve, da bo zmagala klerikalna stranka. Naivno je zdaj videti v tem izreku napoved, kako se bo narod osvobodil. Ne osvobodil, temveč obsodil se bo. To je prava razlaga. To je za naše volitve lahko kar aktualno zadnjih trideset let.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v soboto, 2. junija 2018, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE