Sovražni govor pride prav attention kurbam politične korektnosti

31.1.2015 / 10:00 Komentiraj
Sovražnega govora je toliko, kot ga dušebrižniki hočejo slišati. Ker več ko ga slišijo, bolj so lahko zaskrbljeni.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Kar zadeva sovražni govor, smo Slovenci žrtve stockholmskega sindroma: radi imamo tiste, ki nas zmerjajo — trpimo, ko jih poslušamo, a nočemo, da nehajo, ker pa po svoje in do neke mere imajo prav, kajneda?

Še huje pa je, da smo to ponavadi mi sami, ki se zmerjamo. Toliko samo za uvod v ta sovražni govor.

Definicija

Če si preberem definicijo sovražnega govora Spletnega očesa, “točke za prijavo sovražnega govora in posnetkov spolnih zlorab otrok na internetu" — moj bog, kaj vse znajo strpati v en koš! —, lahko z nekaj miselnega napora razberem, da gre za diskriminatorno izražanje, ki s stališča dejanske ali namišljene superiornosti grdo govori o družbenih manjšinah. O njih govori v 2. ali 3. osebi množine, v vsakem primeru pa jih omalovažuje, žali, ponižuje, zmerja.

Sovražni govor po njihovem “torej temelji na prepričanju, da so nekateri ljudje manjvredni".

Čeprav je navidez samoumevna, imam s to definicijo težave. Pa tudi s samim aktivizmom, ki se ga grejo.

Sovraštvo je zame prehuda in pretežka beseda

Sam ne sovražim ne Bosancev ne Židov ne Romov ne gejev in lezbijk ne pripadnikov obskurnih cerkvà ne črncev ali pripadnikov katerekoli druge, nebele rase ne invalidov ne bolnikov ne starejših občanov ne brezdomcev ne beračev ne kakorkoli deprivilegiranih in marginaliziranih.

Sovraštvo je prehuda in pretežka beseda zame. Resda mi gre marsikdo na živce, vendar sem v tem smislu liberalec. Svoje socialne averzije kažem in izražam zadržano in civilizirano, predvsem pa demokratično in ekvidistančno. Vseeno mi je, kdo mi gre na živce — neglede na nacionalno pripadnost, religiozne in seksualne preference, poklic, telesne značilnosti, gmotni položaj in izobrazbo.

Na živce mi grejo kvečjemu določene karakterne poteze, diskrepanca med dejanji in besedami, neiskrenost in laganje, blefiranje, neumnost, nesposobnost in preračunljivost. Vse to pa je še kar enakomerno porazdeljeno med ljudi. Nimam posplošenih predsodkov, imam samo individualne razloge — in ti nimajo nobene direktne in apriorne zveze s pripadnostjo določeni skupini na podlagi kriterijev, ki presegajo posameznika.

Normalen človek v normalnem stanju ne more sovražno govoriti o nikomer.

Slovenija je v tem smislu abnormalna.

Nedoslednosti definicije sovražnega govora

Prva nedoslednost je v tem, da se nanaša na manjšino.

Moralisti govorijo o manjšinah, v resnici pa imajo v mislih skupine, ki neglede na svojo statistično pomembnost nimajo dostopa do privilegijev, ki dajejo družbeno moč. Nasprotno: mnoge targetirane skupine so tako številčne — če že niso večina v matematičnem smislu —, da ne moremo govoriti o manjšinah.

Človekova pripadnost manjšini ne pomeni nujno, da je deprivilegiran. Obstajajo namreč tudi manjšine, ki so še kako privilegirane, pa niso zaščitene.

To temelji na zmotni ali celo krivični predpostavki, da so privilegirani bodisi imuni na težave, ki jim jih lahko družba ali soljudje (po krivici) povročijo, ali pa so zaradi svojega družbenega položaja bolj trpežni ali vsaj brezbrižni do tega, ali pa se preprosto znajo bolje braniti.

Ali je mir pred sovražnim govorom pravica?

Sankcioniranje sovražnega govora resda izvira iz legitimne želje, da bi živeli v pravični družbi, v kateri bi ljudje uživali enake pravice. Posebne pravice za nekatere skupine so resda legitimen korektiv za zmanjševanje nepravične družbene neenakosti.

Toda! Ali je privilegij, da neki družbeni skupini ni treba biti izpostavljen sovražnemu govoru, ekskluzivna pravica, ki izvira (oz. sme izvirati) iz njene družbeno priznane deprivilegiranosti?

Ne! To sploh ni pravica. Vsakdo bi rad bil na varnem pred sovražnim govorom — toda to ni pravica, ki bi mu jo družba morala zagotavljati po defaultu. Kdor je naslovnik sovražnega govora — zlasti seveda javnega, objavljenega —, ima na voljo cel kup mehanizmov, da si pridobi nazaj svoj mir ali celo odškodnino in prepoved nadaljnega omalovaževanja, žaljenja, poniževanja, zmerjanja.
Sankcioniranje sovražnega govora je lahko do neke mere stvar zakonske ureditve, nikakor pa ni stvar pokroviteljskega teženja nevladnih organizacij in dobronamernih, toda zmedenih medijev.

Dandanes je težko preprečiti sovražni govor. Kultura javnega komuniciranja je že tako ali tako na tako porazno nizkem nivoju, svoje pa prispeva predvsem internet z anarhičnimi možnostmi, da vsak cepec skoraj nemoteno pove, kar misli.

Patronažna sestra in zdravniški konzilij

Zato pa tudi ni presenetljiva koalicija med mediji in varuhi javne morale, med uredniki in družbenopolitičnimi delavci à la Nataša Pirc Musar in konzilij/konzorcij, kakršen je bil recimo ta teden ustanovljeni Svet za odziv na sovražni govor.

Že dolgo ni bila ustanovljena tako nepomembna, nekoristna, prazna, promociji načelnega nakladanja in osebnim ratingom attention kurb namenjena institucija — pa vendar so paternalistični mediji o tem poročali s tako slabo prikritim copy-paste navdušenjem, kot da bi šla Alenka Bratušek skozi na hearingu v Evropskem parlamentu.

Ali še bolje: kot da ne bi prav ti mediji, taisti, vse to sranje od sovražnega govora spodbujali in omogočali že in the first place!

Primere si lahko ogledate na tem, tem in tem linku.

Še večja in usodnejša neumnost kot skrb, da bi ukinitev internetnih komentarjev pripeljala do konca demokracije, pa je prepričanje, da lahko sovražni govor preprečimo ali vsaj omejimo s socialnim aktivizmom in spreobračanjem vsega naveličane publike. Več ko bomo o sovražnem govoru nakladali, manj da ga bo.

Ne bi se mogli bolj motiti. Pozabili so namreč, da njihovo nakladanje poslušamo (in pri tem zehamo) predvsem mi, ki se javno izražamo civilizirano — tisti, ki bi ta opozorila morali najbolj upoštevati, pa se za njih ne zmenijo.

Samouresničujoča se prerokba

Predvsem pa ne vidijo, da se z razmahom komentatorskega sovražnega govora počasi, toda vztrajno znižuje tudi kultura govora nasploh — v vseh registrih, tudi v višjih, doslej rezerviranih za pametno in nenasilno, argumentirano verbalno komunikacijo. Nihče razen najbolj trmastih, kultiviranih in ozaveščenih ni imun na vztrajno bombardiranje s sovražnim govorom.

Ali mar mislite, da se masovna uporaba vulgarnega in primitivnega jezika na internetu nikjer ne pozna? Seveda se. Počasi pronica v jezik medijev, iz njega v politični jezik, iz njega pa v splošno razpoloženje, če ne celo mentaliteto. Počasi se spreminjamo v glasovne sintetizatorje histeričnega, arogantnega, brutalnega, bulšitarskega, nejevernega, nezaupljivega izražanja.

In kaj je pri vsem skupaj najbolj cinično? Da bo lepega dne, ko bo ta dikcija zares nevzdržna in se nam bo že vsem mešalo od vulgarizmov, predsodkov in posploševanj, Nataša Pirc Musar rekla: "Saj sem vam ves čas govorila."

“Čeprav je ta definicija navidez samoumevna, imam z njo težave. In z aktivizmom, ki se ga grejo.” — [Fotografija: Marko Crnkovič/Fokuspokus.]

Ali je privilegij, da ni treba biti izpostavljen sovražnemu govoru, lahko ekskluzivna pravica neke družbene skupine?

Glavni krivec? Mediji!

Večji del sovražnega govora so internetni komentarji. Tega imamo toliko, kot sami hočemo. Mediji se nekaj trudijo z zasilnim moderiranjem, ki pa javnega objavljanja svinjarij, nesramnosti, neumnosti ne more iztrebiti. To bi morali po hitrem postopku ukiniti. Basta.

Domnevati, da se bo prostor demokratične debate zožil, če bomo anonimnim internetnim komentatorjem zaprli usta, je norost, ki se je lahko porodila samo v glavah dušebrižnikov in ubogljivih urednikov, žrtev zlaganega hrepenenja za politično korektnostjo. Ti to tolerirajo samo zato, ker jim prinaša klike in nekaj več oglasnega drobiža.

Urednikom pa tudi zato prav pride zgražanje nad sovražnim govorom internetnih komentarjev in pozivanje k ukrepom, ker si s tem dvigujejo ugled. Internet je namreč spodkopal njihovo tradicionalno in ceremonialno vlogo informacijskih vunbaciteljev. Po razmahu spletnih komentarjev to funkcijo opravljajo vsaj še toliko, kolikor z zaigranim nezadovoljstvom zavijajo z očmi, ko nemočno spuščajo na svoj teren debile, ki se ne znajo izražati in tako ali tako nimajo nič pametnega povedati.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE