Sociala, kultura, generacija: Kdo je pravzaprav izvolil Levico?

7.6.2018 / 06:10 3 komentarji
Tisti, ki jim ne pride na misel, da bi volili etablirane mainstream stranke. Niti levičarskih ali kaj šele levičarskih.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Da je Levica pobrala 9,32% glasov in si priborila devet sedežev v parlamentu, je fenomen. Fenomen pa je tudi, da je zgražanje nad morda edinimi levičarji, ki si to oznako sploh zaslužijo, postalo trend — in to ne samo med desničarji, temveč celo med zmernimi in levimi volilci. Poglejmo si ta fenomen z obeh plati od bliže.

Kot dokazuje nova sestava Državnega zbora, levi politični pól marsikdo ne samo tolerira, temveč ga celo podpira. Najbolj seveda tisti mainstream, ki skrbi za to — po besedah Slavoja Žižka —,  da SDS ostane “priročna ‘fašistična’ grožnja oz. strašilo, s katerim taista ‘antifašistična’ psevdolevica vsaka štiri leta izsiljuje svojo ponovno izvolitev”.

Levici je uspel preboj zato, ker so grassroots levičarji. Levičarji, ki so v svojem sicer počesanem in hipsteriziranem radikalizmu zadeli v tarčo vsesplošnega, a kulturnega, neprepirljivega, tolerantnega, neizključevalnega, selektivnega nezadovoljstva.

Statistika, statistika, statistika

Kdo je pravzaprav izvolil Levico?

Zgovoren, čeprav ne preveč pameten komentar na to temo je objavil portal Domovina.je. Tako so napisali:

“Če [je Levica] v ljubljanskih okrajih, kjer povprečna bruto plača znaša 1.875€, v povprečju prepričala 15,5% volivcev, je na Kozjanskem, v krajih s povprečno plačo 1.370€, […] dobila le 4,9-% podporo, ljudje pa so nadpovprečno volili SDS.”

O spreminjajočih se preferencah dobro situiranih in izobraženih slojev, ki zadnja desetletja vedno pogosteje volijo levico, medtem ko jo delavci in drugi deprivilegirani — nekoč njeni tradicionalni podporniki, ki so se zdaj naslonili na desne populiste —, vedno manj, je na podlagi analiz Thomasa Pikettyja pisal Jože P. Damijan.

JPD to prosto po francoskem nobelovcu pripisuje fenomenu salonske levice, ki se je v času globalizacije zaradi drugih socialnih interesov alienirala od delavskega razreda.

Več razlogov je, zakaj s tem ne moremo razložiti nepričakovanega vzpona Levice.

Salonskih levičarjev pri nas na političnem parketu mrgoli — vendar to niso Levica. Levica je kot rečeno grassroots. Salonski levičarji so SD, SMC, SAB, delno tudi LMŠ. Po eni strani namišljeni, po drugi pa del establišmenta, del mainstreama, del statusa quo. Del problema, če hočete.

Sociala, kultura, generacija

Pripisovati volilni uspeh Levice v Ljubljani bolj premožnim in bolj izobraženim kaže na nesposobnost interpretiranja statističnih podatkov.

Skoraj 2.000€ povprečne bruto plače v Ljubljani mogoče že drži, vendar je treba tudi upoštevati, da so razlike v Ljubljani tudi bistveno večje kot na Kozjanskem, ki nam ga Domovina.je meče naprej kot zgled, ki je upravičeno in predvidljivo volil SDS.

Že res, da so Levico v Ljubljani najbrž volili tudi mnogi dobro situirani volilci. Pa kaj? To ni argument niti za diskreditacijo stranke same, niti za to, da si ti ljudje svojega premoženja ne zaslužijo. To je irelevantno.

Bolj pomenljivo je, da so Levico volili predvsem intelektualci ali splošneje rečeno izobraženi. Kar pa danes še zdaleč ni več ganacija za premožnost.

Uspeh Levice je rezultat vzpostavljene socialne, kulturne in generacijske pripadnosti. Levico so volili ljudje, ki jih ne samo v Ljubljani — čeprav tu malo več — vidite na vsakem vogalu.

Njihovi volilci se napajajo iz bazena mladih in malo manj mladih, izobraženih, brezposelnih, alternativcev, feministk, gejev in lezbijk, pa tudi družinskih ljudi, slavistov, prekarcev, ljudi v uglednih in udobnih službah, hipsterjev, ex-punkerjev, ostarelih rockerjev, umetnikov, prfoksov, humanistov, čudaških inženirjev, zdravnikov, po mojem celo nekaterih nun.

Volilci levice so lahko privrženci nekdanjih ZSMS, Zelenih Slovenije, LDS. Ali pa DiEM25 in (naših) Piratov. Inetelektualno gledano so lahko Žižkovi in Dolarjevi fani. Ljubitelji Laibachov, Svetlane Makarovič, Slovenske filharmonije. You name it.

Ljubljanska kotlina

Volilci Levice so po besedah Bernarda Brščiča — ki ga za ilustracijo razmer, v katerih je zmagala SDS, citira Slavoj Žižek — “mavrična koalicija socialnih marginalcev, kakršni so pedri, feministke, muslimani in delomrzni kulturni marksisti”.

Resnici na ljubo SDS ni tako nora, da bi imela Brščiča za “glavnega ideologa”, kot tendenciozno namiguje Žižek. Drži pa, da ta zgrešena, nesramna, neumna in posplošena oznaka lepo povzema to ad hoc Osvobodilno fronto.

Ta se je resda formirala sredi Ljubljane, vendar je pljusknila tudi čez robove tukajšnje kotline in podelila Levici kar devet poslanskih sedežev. Bolj s svojimi posrednimi socialnimi in sociološkimi implikacijami kot pa programsko s svojimi zastavljenimi cilji.

Levico so skratka izvolili tisti, ki jim ne pride več na misel, da bi volili etablirane stranke. Niti levičarskih ali kaj šele levičarskih. Kaj šele wannabeje in podobne pritepence.

Tudi Levica je seveda del antijanšizma, da ne bo pomote. Toda v enaki meri, če ne še bolj je odraz vsesplošnega nasprotovanja dominantnemu diskurzu političnega mainstreama in statusa quo.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE