Slovenska pomlad in permafrost našega nezadovoljstva

3.6.2018 / 06:10 1 komentar
Ko Jerman reče: “Ta roka bo kovala svet!”, ne misli svoje roke, ampak Kalandrovo, kovačevo. V čem je potemtakem problem?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Včasih, v starih časih je bila Slovenija moja in naša dežela. Dežela srečnih in zadovoljnih. Dežela optimističnih in ambicioznih. Dežela samozavestnih. Dežela s štirimi milijoni pridnih rok, ki se ji ni bilo treba bati za prihodnost.

Če ste dovolj stari, se gotovo še spomnite tega epohalnega predplebiscitnega plakata. Tako patetičnega, pa vendar tako preprosto človeškega.

Po skoraj treh desetletjih je vse drugače. Slogan “Slovenija, moja dežela” danes zveni ksenofobično, kot da smo še pred originalom prevedli in priredili Trumpovo geslo “America first”. V državljansko in jezikovno podzavest mnogih, premnogih Slovenk in Slovencev se je v tem času infiltriralo nenapisano pravilo, da je z besedo Slovenija vsaj nezaželeno, če že ne prepovedano uporabljati svojilni pridevnik za 1. osebo.

Te roke, ta roka

Pridne roke — ja, “te roke” — pa so iz Amerike prišle nazaj v kampanjo SDS in vzbujajo občutek, kot da so naša prihodnost ročna dela. Avtomehaniki, ki šraufajo. Matere, ki menjavajo plenice. Klekljarice, ki klekljajo. Dveh milijonov pametnih glav pa se tako kot leta 1990 še danes ne zdi vredno nikomur posebej omenjati.

Pa tudi to rabimo, seveda. Še bolj. Ker če se je v teh 28 letih kaj spremenilo, se je definitivno spremenilo v naših glavah. S pridnimi rokami se ni nič zgodilo. Naj vas še enkrat spomnim na znameniti stavek iz Cankarjevih Hlapcev, ki si ga revolucionarji vseh sort tako radi izposojajo: “Ta roka bo kovala svet!”

In da ne bo pomote: Jerman s tem ne misli svoje roke, temveč Kalandrovo. Učitelj dvigne kovačevo roko in reče: “Ta roka bo kovala svet!”

V čem je torej problem?

Ekskurzija v zgodovino

Ne vem, zakaj sem si zapomnil ta datum, ampak dejstvo je, da sem v nedeljo, 2. aprila 1989, zgodaj zjutraj šel najprej na volišče, kjer sem na kao svobodnih volitvah obkrožil Janeza Drnovška (in ne Marka Bulca) kot kandidata za člana predsedstva SFRJ. Pri svojih 27 letih sem prvič volil sploh. Potem pa sem šibal na Brnik in odletel v London. Tudi to je bilo prvič. Celo tega se spomnim, da sem imel na sebi lahek balonski plašč — tam pa snežni metež. Zeblo me je kot psa.

Leto pozneje, 8. aprila 1990, so bile prve zaresne svobodne volitve. Volil sem Zelene. Bil sem njihov član. Ne vem, zakaj. Najbrž mi je bila všeč alternativa med ta starimi komunisti in ta novimi Demosovci. O politiki že takrat nisem imel pojma. Nagovarjali so me celo, da bi kandidiral, pa nisem hotel. Z argumentom, da se kot novinar ne smem angažirati.

Megleno se spomnim tudi plebiscita 23. decembra 1990. Ne vem, kje sem volil, vem pa, da sem se zvečer znašel v množici pred Magistratom in se prerival za šankom v Mestni galeriji, kjer je stregla jazz pevka Mia Žnidarič.

Tri dni pozneje, ko je bila v Gallusovi dvorani razglasitev rezultatov, je imel Cankarjev dom v Klubu novoletno zabavo. Zame je to bil spoznavni večer s kolektivom pred nastopom službe. Rotovnik me je potem peljal dol na sprejem. Predstavil mi je premiera Lojzeta Peterleta. Spoznal sem tudi dirigenta Marka Letonjo. Bila sva edina v kavbojkah med tistimi kravatarji.

Nalašč na dan volitev

To ni bila digresija. Teh nekaj odstavkov iz pionirskih časov osamosvajanja in demokratizacije — ki sem jim sam bil priča zgolj kot navaden, a zainteresiran državljan — sem napisal zato, da bi v velikanski večini navadnih, a zainteresiranih državljanov poskusil vzbuditi nostalgijo za časi, ko smo bili še srečni, zadovoljni, optimistični in ambiciozni.

In ja, nalašč to pišem prav na dan volitev, ki se vam — no, nam — po eni strani zdijo nekaj brezveznega in brezupnega, po drugi pa tudi zapovedanega in histeričnega v izogib domnevni katastrofi.

Karkoli že od tega dvojega, videti je, kot da smo izgubili državljansko srečo, zadovoljstvo, optimizem, ambicioznost. Ker mislim, da bi se morali že enkrat soočiti z dejstvom, da smo imeli vse šanse za prihodnost ne samo že pred davnimi leti, ampak da jih imamo še danes. Morda še več in večje.

Slovenska pomlad se je prevesila v permafrost našega nezadovoljstva tudi po naši zaslugi — ne samo po krivdi permanentno in vedno bolj zlohotnih in nesposobnih politikov od leta 1990 naprej. Ker kdo jih je pa ves ta čas sploh volil, če ne mi sami?


Opomba: Kolumna je obenem objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 3. junija 2018, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE