Slabi in dobri nameni: Neumnost kot osmi in največji smrtni greh

17.5.2018 / 06:10 Komentiraj
Prav zlahka si predstavljam svet, v katerem ne bi nihče imel slabih namenov — pa bi se v njem vendarle dogajale grozote.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ne, v tej kolumni ne bom zagovarjal tega, da so naši politiki neumni ali kaj takega. Ne zdijo se mi namreč neumni. Pa vendar si ne morem kaj, da se ob gledanju predvolilnih soočenj ne bi strinjal z Iztokom Mlakarjem, ki poje: “Neumnost osmi je, največji smrtni greh!”

Neumnost je osmi in največji smrtni greh ravno zato, ker se za to nima. Ali bolje rečeno: hudič je ignoranca do moralne relevantnosti vprašanja iskanja resnice v primerjavi s pozornostjo, namenjeno drugim, “kanoniziranim” smrtnim grehom.

Je že tako, da živimo v družbi, ki se je šele nedavno izvila iz večinsko religioznega dojemanja sveta. Zato smo še danes pod prekletstvom tega, da se nam ne zdi moralno relevantno vprašanje iskanja resnice, temveč vprašanje, kako uspešni smo pri zasledovanju “resnice, ki nam je itak že znana”.

Pač, nauk in to. Ljubezen, pravičnost, tradicionalna moralka itd.

Zdrava kmečka pamet

V bistvu gre za to, da ljudi delimo na tiste, ki imajo “dobre namene”, ki torej želijo dobro, in na tiste, ki imajo “slabe namene”, ki želijo slabo. In tukaj ni vprašanje, kaj je dobro, ki da si ga moramo želeti, da bomo veljali za “dobronamerne”. Dobro je pač dobro! Kdo pa ne ve, kaj je dobro?! Saj nam že zdrava kmečka pamet govori, kaj je dobro!

Ni res. Zdrava kmečka pamet, ki si jo še posebej radi pripisujejo podeželani, še zdaleč ni nekaj, na čemer bi bilo potrebno ali celo “dobro” graditi družbo. Zdrava kmečka pamet je po svojem bistvu konservativna in nenaklonjena novim idejam.

Zdrava kmečka pamet visoko ceni preproste in jasne rešitve, čeprav bi bolj kompleksen in abstrakten premislek pokazal, da te pravzaprav niso niti dobre niti pravične.

Ultimativno opravičilo

V bistvu gre za boj med zdravo pametjo kot v družbi prevladujočim modusom cogitandi, na katerega se sklicujejo konservativci, in “znanstvenim premislekom”, na katerega se sklicujejo progresivci.

Pri tem je tudi treba povedati, da to “znanstvenost” vsaj na področju politično relevantnih tem pomembno zastopa vedno naprednjaška … — sociologija.

Upam si tudi dodati, da je napredku na ljubo v politiki verjetno včasih dobro, če se pragmatično odločimo za srednjo pot — in nove ideale uvajamo počasneje, kot bi si sami ideali to želeli.

“Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni,” radi pokroviteljsko rečemo, kadar se kak poslovnež, obtožen gospodarskega kriminala, zagovarja, da je za svoje podjetje želel samo najboljše.

Ob tem se ponavadi ne zavedamo, da je taista pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni tudi za nas same. Za vse je tlakovana. Zaradi dobrih namenov vsi ustvarjamo pekel. Naše ultimativno opravičilo za vse neumnosti, ki jih počnemo, je ta prekleti dober namen. In dober namen mora postati vedno manj prepričljivo opravičilo za neumnost.

Brez slabih namenov!

Lahko si predstavljam svet, v katerem nima niti en človek — niti en sam! — slabih namenov, pa se v njem vendarle dogajajo grozote, ki jih povzroča človek človeku ali pa družbeni ustroj človeku. Brez slabih namenov! Ravno zato sem tako sumničav do politične agende, ki poudarja lastno iskrenost, iskreno vero v svoje ideale. Kot da je to tako pomembno! Ne! Pomembni so ideali, ne pa iskrenost vere v ideale.

Ha! Tule bo na mestu Nietzschejeva sentenca Za “resnico”!.

“‘Za resnico krščanstva je govorila krepostna sprememba kristjanov, njihova stanovitnost v trpljenju, trdna vera in predvsem širjenje in rast kljub vsem tegobam’ — tako govorite še danes! To je vredno vsega usmiljenja! Naučite se vendar, da vse to ne govori niti za resnico, niti proti njej, da se resnica dokazuje drugače kot resnicoljubnost in da slednja nikakor ni argument za prvo!” — (Friedrich Nietzsche: Jutranja zarjaSlovenska matica 2004)

Neumorna borba zoper greh

Šele globlje razumevanje sveta bo vodilo k delovanju, ki bo v resnici plemenito in v resnici dobro. Nevednost oz. nepopolna vednost pa bo vedno vodila k rezultatom, ki bi jih ob popolnejšem razumevanju stvari prepoznali kot nezaželene, ravnanje pa kot škodljivo in slabo.

Zato nam ne preostane drugega, kot da počasi začnemo tudi vprašanja izobrazbe, vedenja, umnosti, znanja itd. barvati z živo barvo moralne relevantnosti. 

Ni namreč dovolj delati to, za kar verjameš, da je prav. Če te vizije nisi z enako vnemo, kot jo namenjaš uresničevanju svoje vizije dobrega, podvrgel tudi neprizanesljivi kritiki, je morda bolje, da se ustaviš. In začneš razmišljati.

Bog ti tega gotovo ne bo zameril. Če so namreč svetniki znani po svoji neumorni borbi zoper greh, kako ne bil tebi štet v dobro tvoj boj zoper osmi smrtni greh — greh neumnosti?!

Friedrich Nietzsche (1844–1900)

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE