Gospodu je bilo ime Demeter Bitenc

16.5.2018 / 06:08 Komentiraj
Zakaj ravno Demeter Bitenc? Zakaj samo on? Res je bil unikum, a navsezadnje le ni bil edini prominentni človek s šarmom.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Poznal sem prijaznega in simpatičnega, vedno nasmejanega gospoda. Starega gospoda. Gospoda stare šole, ki mu ni bilo para.

Celo njegovo ekstravagantno staroslovensko ime je zvenelo imidžu primerno nevsiljivo retro. Bil je vedno tip-top urejen, v brezhibni, po meri izdelani obleki. Tako kot je znal nositi kravate, je znal nositi tudi palico, ko so mu začele pešati moči. Vsak detajl je prispeval k njegovi elegantnosti. Trditi, da je bil lepo vzgojen, bi bilo vulgarno. Ne, on je bil manirlih. Ko je srečal žensko — pardon: damo —, ji je poljubil roko.

Imel je osupljive konverzacijske veščine. Še tako redkobesednega ali zadržanega sogovornika je znal pripraviti do sproščenega kramljanja. Ni bilo neverjetno, da so ga vsi poznali in ga radi srečali. Neverjetno je bilo, da je on sam vse poznal in vsakogar rad srečal — čeprav najbrž že dolgo ni več srečeval nikogar, ki bi bil na njegovem nivoju.

Gospodu je bilo ime Demeter Bitenc.

Zadnja priča starodavne filmske kulture

Premalo, samo površinsko sem ga poznal, zato si mu ne bi upal napisati osebno obarvanega nekrologa. Rad bi se mu pa vseeno oddolžil z razmišljanjem o tem redkem, toda preprostem, občečloveškem fenomenu, ki ga je hočeš-nočeš utelešal.

Filmi, v katerih je Bitenc nastopal, so že zdavnaj šli v pozabo. Vključno z liki nemških oficirjev, za katere se je režiserjem ponavadi zdel primeren.

Demeter je bil verjetno zadnja priča neke starodavne filmske kulture, ne pa tudi njen ambasador. Za kaj takega je bil tako preskromen kot prepameten. Svojega prispevka h kinematografiji ni poveličeval, verjetno pa se je tudi zavedal, da ta patina ljudi dandanes ne zanima.

A kakorkoli: hočem reči, da je bila Bitenčeva priljubljenost v bistvu brez zveze z njegovim poklicem in zaslugami. Še več! Čeprav si ne bi drznil zmanjševati njegovih uspehov, je bil v bistvu slaven oziroma znan zato, ker je bil slaven oziroma znan.

To je seveda definicija, ki velja za najraznovrstnejše modele od Kim Kardashian pa do Denise Dame. Ja, za te zafnane, tope, plastične in nekulturne brezveznike in brezveznice, ki na račun sebi podobnih, a manj vsiljivih radovednežev in zdolgočasencev kradejo našo pozornost.

Idealen in idealiziran prototip zvezdništva

Demeter Bitenc je bil idealen in idealiziran prototip — in obenem edini živeči primerek — filmskega zvezdništva, čez katerega smo v Sloveniji že davno naredili križ in se sprijaznili, da takih ljudi pri nas ni in jih zaradi socialnih, demografskih in ekonomskih danosti tudi ne more biti. Da je slovenska družba preveč egalitaristična. Da je premalo družbene distance. In za nameček, da posameznikom, ki so nekaj posebnega, mi sami v svoji plebejski zoprnosti pač nočemo dati veljave kot takšni ali drugačni eliti.

Bitenc je dokazal, da je to vendarle mogoče. Da je človek lahko del elite, ne da bi druge — večinoma res manj privilegirane in kultivirane — s svojo vzvišenostjo in izjemnostjo odvračal od sebe. Da je mogoče biti tak, da te ljudje vendarle znajo in želijo sprejeti kot drugačnega. Da drugačnost ni samo namišljen psihološki in marketinški trik za prikrivanje dejstva, da smo vsi isti in neoriginalni. Da sprejmemo tudi starega šminkerja in šarmerja s svileno kravato, ki poljubi dami roko. Da mu priznamo, da je nekaj posebnega.

Ne znam si prepričljivo razložiti, kako je to mogoče. Zakaj ravno Demeter Bitenc? Zakaj samo Demeter Bitenc? Vsekakor je bil unikum, a navsezadnje le ni bil edini prominentni človek s šarmom.

Že vem! Morda je bil edini — mislim, vsaj med ljudmi s takimi predispozicijami —, ki se ni pretirano oglašal in deklariral, predvsem pa ne konfliktno ali vsaj ne tako, da bi koga motil.

Prepogosto namreč mislimo, da je predpogoj za človekovo socialno priljubljenost ne vem kakšen angažma in stališča — čeprav je v resnici za to potrebna samo prava mera prijaznosti in priljudnosti. Ker to dvoje je tisto, kar naredi človekov status in ga povzdigne.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v majski številki revije Obrazi in na spletni strani Večera. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom.

Ob Demetru Bitencu sem se vedno počutil kot ta zadnji kmet. Tudi če sem sam nosil srajco in kravato in obleko. (Céla 90. leta sem preživel v srajcah in kravatah in oblekah.) Kakorkoli, to je najina zadnja fotografija: 8. novembra 2017 na otvoritvi Liffa v Klubu CD — [Fotografija: Iztok Dimc/Cankarjev dom]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE