Priskutno vedenje državljana K. in njegov demokratični poraz na referendumu

15.5.2018 / 06:09 1 komentar
Treba je reči: Vili Kovačič je materializacija slovenske demokracije. Njenega načina. Blokad. Nemoči. Paradoksalnosti.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Če je kdo v to še dvomil, je bilo dovolj, da ste si ogledali Kovačičeve komentarje na začetku Dnevnika TVS v nedeljo zvečer po referendumu ter ob koncu istega Dnevnika in v posebnih Odmevih.

V prvem nastopu je bil Kovačič resigniran. Na novinarkino vprašanje, ali se bo na izid referenduma pritožil, je povedal, da mora še razmisliti. Na koncu je že vedel, da se bo pritožil.

V Odmevih pa je z izpadom pred kamero, ki odpira vprašanje duševnega stanja g. Kovačiča, s popolno odsotnostjo samoobvladovanja pokazal, kaj je po njegovem demokracija: da mora večina podpreti to, kar misli on. Če te podpore ni, je nekaj narobe z demokracijo. In če je nekaj narobe z demokracijo, potem bo moral z vsemi sredstvi blokirati že drugi izid referenduma, ki mu ni všeč. Vložiti pritožbo.

Skratka: vzel bo državo za talca.

Janševi prstni odtisi

Zanimivo je, da je to Kovačičevo razumevanje bistva slovenske demokracije povsem skladno z Janševim razumevanjem. Tudi Janša vedno razlaga, kadar ni po njegovem, da to kaže na demokratični deficit. Da je z demokracijo v Sloveniji nekaj narobe. In tako Kovačič kot Janša, če ni po njunem, pobesnita. In vzameta državo za talca. Kar pa je demokratično.

V tem smislu Kovačičevo delovanje neprijetno spominja na Janševo prakticiranje politike. Kot da bi kazalo Janševe prstne odtise.

Seveda je jasno, da je za podobnost med Kovačičevimi in Janševimi reakcijami več razlogov. Prvi je individualna psihološka podobnost. Drugi je podobnost v razumevanju politike. Tega, kaj politika je. In čému služi. Tretji govori o tem, kaj zahodna demokracija sploh je. In četrti, kaj je demokracija po slovensko.

Tu se bom osredotočila samo na zadnja dva razloga.

Kaj je sploh demokracija

Če razumemo, kaj zahodna demokracija sploh je — namreč sistem, ki zagotavlja vladavino večine, večinskega mnenja in/ali prepričanja —, je povsem jasno, da ima tak sistem resne deficite. Eden od njih je, da tak sistem ne zagotavlja vedno najboljših rešitev. Če namreč večina podpira rešitve, ki niso najboljše, potem to ne postavlja pod vprašaj izvajanja teh rešitev.

Kovačič dokazuje, da rešitev, ki jo je vlada predlagala z Drugim tirom, ni najboljša. O tem ni dvoma. Tu se Kovačič ne moti.

Moti pa se, ko dokazuje, da to ni demokratično. Res je prav nasprotno: to je demokratično. V tem je bistvo zahodne demokracije. In v zgodovini je ta tip političnega ustroja omogočal izvajanje politično še bistveno bolj problematičnih politik od sporne gradnje Drugega tira. Spomniti se je treba samo vloge tega sistema pri prihodu Hitlerja na oblast.

Seveda pa je utopično pričakovati, da bi se Kovačič česa takšnega spomnil.

Če zahodna demokracija torej ni sistem, ki bi zagotavljal, da največjo politično podporo dobijo najboljši in najbolj kvalitetni projekti, potem pač morajo vsi, ki se na ta sistem sklicujejo, ga zagovarjajo in slavijo, pristati na to, da takrat, ko sami menijo, da imajo boljši projekt od svojih političnih nasprotnikov, a zanj ne dobijo večinske podpore, s tem projektom ne bo nič.

To je demokratično vedenje. Kadar si poraženec. In tega vedenja Kovačič — tako kot Janša — ne zmore.

Demokracija po slovensko

S tem pa smo že pri problemu, kaj je zahodna demokracija po slovensko.

V slovenskem primeru se namreč značilnosti in deficiti zahodne demokracije kombinirajo z značilnostmi slovenske socialne in kulturne tirnice. Njena glavna značilnost je domačijskost. Torej logika, da skupaj držijo ljudje, ki so preživetveno povezani. In to neglede na zakonitost, moralnost, strokovnost in druge kriterije.

To pomeni, da se verjetnost, da bodo strokovno sporni projekti v slovenskem primeru dobili večinsko podporo, še poveča. Kot se poveča tudi možnost uveljavljanja partikularnih interesov. Socialni svetovi Slovencev so namreč bili in so še majhni. Sestavljeni so samo iz tistih, ki se poznajo in ki so si prostorsko blizu.

Tradicionalno je bil tak svet vaška skupnost. Danes je to politična vaška skupnost — torej politična frakcija. Maksimum je stranka. Kar onemogoča oblikovanje skupnega interesa. In kar me sili, kadar moj projekt ne dobi večinske podpore, v blokiranje nasprotnikov. Z vsemi sredstvi. Kot so v preteklosti s pretepanjem blokirali fante iz sosednje vasi.

V slovenskem političnem prostoru trenutno še nismo pri fizičnem obračunavanju. Toda jemanje države za talca je vedênje, ki spada v ta spekter.

Nujno poražen

Pri tem je jasno, da je tisti, ki tako vedenje prakticira, deležen podpore samo svojih članov domačije. Pri drugih — torej pri večini — njegovo vedenje izziva neodobravanje. In nosilec tega vedenja se jim priskuti. To se redno dogaja Janši. In to se zdaj dogaja tudi Kovačiču. In to je tudi razlog za porazno nizko udeležbo volivcev na referendumu. 

Neodobravanje skratka ni rezultat tega, kar dotična stalno govorita: da namreč proti njima delajo zaroto. Gre za nekaj povsem drugega: zahodna demokracija samo še krepi deficite slovenske domačijskosti. Če sam deluješ tako, da te deficite še multipliciraš — in Janša, Kovačič in tudi številni drugi akterji delujejo točno tako —, si poražen. Nujno poražen.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE