Komu ali čému reči ne v mestu heroju in v domovini prestrašenih

14.5.2018 / 06:10 Komentiraj
Pameten volilec bi moral selekcionirati politične ponudnike po tem, kako ga nagovarjajo. Ker je težje reči ja kot pa ne.
NAROČI SE PRIJAVI SE

To sredo, 9. maja — torej na dan zmage, VE Day, dan Evrope, obletnico osvoboditve Ljubljane, karkoli že je to bilo in kakorkoli že temu rečete —, je ljubljanski župan Zoran Janković pred vhod na sedež svojega fevda velel postaviti skromno, toda pomirjujoče odločno častno stražo. Da bi se vedelo, da je Ljubljana še vedno mesto heroj.

Na stopnicah pred Magistratom pa seveda nista strumno stala dva vojaka, temveč dva partizana. No, borca. No, člana ZZB za vrednote NOB. Dva priletna, toda dobro ohranjena možakarja v uniformah iz Vibinega kostumskega fundusa in s paradnimi praporji. Nista bila ravno nosilca partizanske spomenice 1941 s pravico do brezplačnega javnega prevoza. Enkrat takrat sta morala biti fantiča, če že ne dojenčka.

Za tri ure gre

Da se v nekaterih državah po Evropi spominjajo konca 2. svetovne vojne 8. maja, v nekaterih pa 9. maja, za razliko od prepričanja mnogih ni ideološki fenomen, temveč tako rekoč astronomski oz. časomerilski.

Premirje in nemška kapitulacija sta bila v resnici podpisana kar dvakrat: operativno najprej v Reimsu 7. maja ob 2:41 zjutraj (z veljavnostjo od 8. maja ob 23:01), potem pa še enkrat bolj formalno — na vztrajanje Sovjetske zveze iz protokolarnih vzrokov — v Berlinu 9. maja okrog enih zjutraj. Vendar so ta drugi dokument datirali z 8. majem, da bi bil konsistenten s prvim in ker se je podpisovanje zavleklo čez polnoč.

Poleg tega so se zavezniki zaradi že predvidenega podpisovanja v Berlinu na predlog generala Eisenhowerja dogovorili za 36-urni embargo na novico o premirju in predaji v Reimsu, da bi lahko skupaj proslavljali zmago 9. maja. Toda Associated Press je embargo prekršil in novico objavil že istega dne — v bistvu pomotoma, vendar so novinarja vseeno odpustili —, tako da je bil konec vojne big news v tisku že (ali šele) 8. maja.

V vsakem primeru za uradni konec vojne velja 8. maj 1945 ob 23:01 po srednjeevropskem času — kar pa je v vzhodnejših časovnih conah bilo že 9. maja.

Samo provokacija

Janković seveda samo provocira desničarje in odvrača pozornost od predvolilnih tém k ideološkim in h kulturnemu boju. Odvračanje pozornosti in distrakcija javnosti sicer ni samo njegova posebnost, vendar glede na njegov bedni renome še zlasti njemu veliko drugega ne preostane. Tako kot tudi nima in ne more imeti drugega političnega cilja, kot da nekako poskuša preprečiti zmago Janeza Janše oz. SDS na prihajajočih volitvah.

Bolj ko se kandidati — ali parakandidati kot on — pred volitvami zaletavajo v svoje konkurente, večja je verjetnost, da je njihov predvolilni program samo seznam občih mest, ki se bistveno ne razlikujejo od tistega, kar nakladajo vsi. 

Politika ali stranko si lahko bolje in bolj zapomnimo po tem, proti komu se zavzema, kot pa po tem, za kaj se zavzema. To naj bo prva stvar, na katero bodite pozorni, ko se odločate za favorita na volitvah: naj vas prepričajo z zavzemanjem, ne pa z nasprotovanjem. Reči nekomu ali nečemu ne ni tako pomembno in niti ne tako težko kot reči ja. Se boste že sami znašli.

Poenostavljen konsenz

Vse, kar Janković dela, dela samo zato, da bi naivnim in neumnim dokazal, da je res levičar: z razglašanjem, da je proti Janši, ker se pač tako spodobi in ker je to pač nek poenostavljen levičarski konsenz; s ponavljanjem, da v Ljubljani ne bo nikoli dovolil domobranskih spomenikov (kot da bi predlogov, prošenj in zahtev, da bi te spomeniki postavili, kar mrgoli); s takimi kvazizprotokolarnimi, v bistvu minornimi zadevami, da je na dan zmage pred Magistratom častna straža, ali propagandnimi, da koncertu Svetlane Makarovič zagotavlja več suporta in promocije kot kdajkoli prej Danielinemu; in s predvolilnim konkubinatom z Erjavcem, ki je verjetno zadnji in edini, ki mu ni nerodno, da se pentljà s kompromitiranim županom.

Lahkovernost in prepričljivost

Janković pa tudi ni edini, ki operira in opleta s strahom in s politiko strahu. Vzbujanje in vcepljanje strahu postaja vedno bolj pomembna in bog pomagaj tudi učinkovita predvolilna strategija političnih strank. Volilci, ki razmišljajo v afektu, so bolj lahkoverni, medtem ko politiki, ki jim to omogočajo, izpadejo bolj prepričljivi.

Strah pred Janšo, ki ga sicer že zdavnaj zasejanega in razraščenega še dodatno gnoji in zaliva Zoran Janković, ni nič bolj oprijemljiv kot drugi strahovi, na katere se šlepajo tudi drugi politiki. Od drugih strahov se razlikuje samo v tem, da je bolj posplošen in poenostavljen, pač prilagojen populističnemu političnemu dometu župana in zunanjega ministra.

Pameten volilec bi zato moral pred volitvami selekcionirati politične ponudnike glede na to, kako ga nagovarjajo. Upoštevajte samo tiste, ki vas ne nagovarjajo z vzbujanjem strahu ali celo panike — pa tudi ne z vzbujanjem oz. obljubljanjem veselja ali celo evforije.

Žal jih bo potem ostalo precej malo.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 13. maja 2018, pod naslovom Strah in pogum 8./9. maja: Janković, go home!. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE