Rudi Šeligo: Triptih A. Š. ali modernistična proza 50 let pozneje [odlomek]

13.5.2018 / 06:08 Komentiraj
Šeligovo pisanje ni bilo modno eksperimentiranje. To je položaj človeka v zbirokratizirani, posesivni, agresivni družbi.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Letos mineva 50 let od izida Triptiha Agate Schwarzkobler, enega temeljnih del sodobne slovenske književnosti. Kratki roman je Rudi Šeligo izdal leta 1968 v znameniti zbirki Znamenja mariborske Založbe Obzorja.

Prav na jutrišnji dan bi bil pisatelj, dramatik, esejist, tudi urednik in sodelavec mnogih literarnih in intelektualnih publikacij v 60. in 70. letih, pozneje tudi politik (leta 1989 med ustanovitelji SDZ), poslanec in kulturni politik (leta 2000 minister za kulturo) in akademik star 83 let. Umrl je leta 2004 — na isti dan kot Janez Menart.

Šeligova proza je bila takrat nekaj novega, eksperimentalnega. Agata je najprej sprožila polemike, pozneje pa tudi premisleke in študije — a v vsakem primeru je obveljala za vrhunsko modernistično prozo in eminenten primerek tako imenovanega reizma.

Temeljna vprašanja

Šeligovo pisanje ni bilo modno eksperimentiranje, igračkanje s slogom. Nasprotno, pisatelj je z njim odpiral resna, temeljna bivanjska in druga filozofska vprašanja. Na katera ni dokončno odgovoril, to niti ni bil cilj. Kakšen je položaj človeka, ujetega v hladno, zbirokratizirano, posesivno, agresivno družbo, v nespremenljiv, večno enak ritem, med delovne naloge, ki so ena sama rutina?

Spremno besedo k ponatisu, ki je izšel pri Mladinski knjigi, je prispeval Andraž Gombač in jo bomo na Fokuspokusu objavili prihodnjo nedeljo.

Rudi Šeligo: Triptih Agate Schwarzkobler — 1. del

Ključek s površno vtisnjeno številko 28 se v ključavnici zatakne ali zaskoči tako kot skoraj sleherno jutro. Brada zadene ob nekaj trdega, neizglajenega, in to jo potem zgrabi, da ga je še nazaj zavrteti težko. Ključek je votel in zelo površno ponikljan, na robovih držaja že prihaja na dan rumena barva kovine, ki je pod zelo tanko površino. Roka, ki seže v izdolbino pod predalom, poprime, prsti se v členkih upognejo in napnejo, potem popustijo, vrnejo se gor k desni roki in zdaj obe porineta ključek zelo globoko v ključavnico, ga notri najprej malo zrahljata, kot da iščeta za brado najbolj ugodno lego, potem pa odločno zasučeta v desno, in ključavnica skoči. Mogoče je slišati prožni kovinski zvok vzmeti. Torej gre leva roka spet dol pod predal in ga potegne ven skoraj do belega mehkega života. Ko je odprt zgornji srednji predal ali miznica, je mogoče izvleči iz velike pisalne mize, ki je oblepljena s hrastovim furnirjem, vse predale na levi in desni strani, se pravi vseh šest, tri na levi in tri na desni. Na levi strani je veliko okno, ki je zelo visoko, ker je tudi prostor zelo visok in strop sploh ni tik nad tlemi ali za človekovo višino in malo čez nad tlemi. Pred oknom je prozorna čipkasta zavesa. Skozi visoko okno in dolgo zaveso prihaja že sončna svetloba, ne prihajajo pa sončni žarki, ker je sonce na drugi strani hiše, šele popoldne se pomakne na to stran, vendar pa tudi takrat ne prihajajo žarki skozi okno, ker so nasproti tudi hiše v enaki višini, kot je ta, in jih slemena prestrezajo. Nasproti mize so visoka dvokrilna vrata z barvo slonove kosti. Na desni strani pa so enojna vrata v temnem, iz težke orehovine izdelanem okviru, prevlečena s temno rdečo imitacijo usnja, pod katerim so nabrekle plasti, ki vpijajo zvoke, glasove in različno temperaturo. Zadaj za mizo je stena, ki je založena z omarami. Ena je temno rjava in ima spodaj vrata, zgoraj pa premična stekla, za katerimi je mogoče videti nekaj kozarcev v obliki keliha iz brušenega stekla. Pod vsakim kozarcem je prtič. Prtiči so modri, zeleni in rdeči. Na robovih imajo bele nitke, ki trdo štrlijo navzven, kot da so poškrobljeni. V ozadju je bakrena plaketa, ki je pričvrščena na debelo kvadratno deščico prav tako temne barve, kot je omara. Zraven sta dve trikotni zastavici, ki sta pripeti z izvezeno vrvico na trikotni podstavek. Nikoli ne plapolata, kot se to zgodi z velikimi zastavami, in ostaneta nepomični in viseči z ostrim kotom trikotnika navpično navzdol tudi takrat, ko je v tem visokem prostoru vse odprto in je v njem prepih. Ena je rdeča in je mogoče videti na njih velike zlate črke NAJBOLJŠI EKIPI in datum 18. VII. 1965. Med velikimi črkami, ki so zgoraj, in datumom, ki je spodaj v ostrem kotu trikotnika, je napisano še nekaj z manjšimi črkami, ampak ni razvidno kaj, ker so črke nemara premajhne in je za steklom bolj temno. Zraven je rezko bleščeči se ponikljan pokal, ki ima na najbolj zaokroženem in izbočenem delu medeninasto ploščico z drobnimi rdečimi črkami, ki tudi niso čitljive, in se tako ne ve, kaj pišejo. Zraven te temne orehove omare je tudi ena temna, ki ima vrata od vrha do tal in je tako visoka in široka, da bi lahko bila kot vrata v steni, ki služijo za vhod in izhod iz prostora v druge prostore hiše vse do stopnic in potem po njih na ozko in prometno ulico, ki nima pravih, nad cestišče vzdignjenih pločnikov, ampak so samo zarisani, označeni z debelo ravno črto mastne bele barve, ki se na soncu blešči in polzi. Dež je ne spere, podkvice in žebljički čevljev je ne zdrgnejo. Vseeno pa jo je treba obnavljati, ker jo čas zabriše. Na sredini vrat omare, na mestu, kjer je včasih kljuka ali kakšna druga oprijemljiva reč, je mala svetla žabica, ki zaklepa notranjost omare pred tem visokim prostorom. Zraven v vrsti sta še dve svetli jesenovi rolo omari, ki sta zaprti in v počez postavljenima ključavnicama za votel ključek ni ključkov. Zdaj, ko je srednji predal v pisalni mizi odprt, se zlahka da potegniti ven vse predale, ker je v mizo vgrajen tak železen mehanizem, ki povezuje stranske predale s srednjim. Leva roka koj seže k levim predalom, se spusti na dno, k najnižjemu in ga povleče k sebi. Potem pride še desnica in obe vzameta ven vitke tanke čeveljce. Videti so sloki in dolgi, ker so spredaj zelo izrezani kot kakšna stara večerna obleka, usnja je samo toliko, da lahko prekriva samo členke prstov, pri tem pa mora ostati greben stopala in del, iz katerega rastejo prsti, nepokrit. Peta je zelo vitka, napeta in visoka in je temno modre barve, skoraj črne, vendar ne tako, da ne bi bilo mogoče zaznati modrine, potopljene v črno. Mehko telečje usnje zgoraj je popolnoma belo, samo obrobljeno je s tankim robom enake barve, kot je peta. Trak teče krog in krog čevlja in se spredaj, ko se prične stopalo šele dvigovati, stakne v enojno pentljo, kot da je metulj z ozkimi temnimi krili. Spodaj na peti je majhna medeninasta podkvica. To so Diemme čeveljci. Obe dlani z vsemi desetimi prsti gresta najprej vse od stopala navzgor po nogi in čez koleno pod krilo, pred njima pa teče val nogavice. Šele potem obujeta popolnoma neprašen čeveljček in potem tudi drugega. Malo prašne, rjave in nizke, skoraj brezpetne, luknjičave in lahke čevlje, ki so še topli in znotraj malo vlažni od noge in poti, ki je vodila do tega visokega prostora, pa postavijo v predal, kjer so bili Diemme čeveljci. Skozi dvokrilna vrata, ki imajo barvo slonove kosti, je mogoče zaslišati nekaj udarcev pisalnega stroja, ki pa ne stečejo v rafal dolgih besed in stavkov.

Roke grejo zdaj gor in narahlo malo privzdignejo črn košat šlem las, kolena in vse od kolen navzdol pa se skrije v temo pod srednjim predalom, kjer ni drugih predalov in je prazen prostor. Tam imajo noge veliko prostora in so svobodne, lahko so iztegnjene, lahko so skrčene, lahko so prekrižane. Potem se dlani in komolci spustijo na zeleno ploščo na mizi in nekaj časa tam mirujejo, ko se znenada odprejo dvokrilna vrata, ostanejo nekaj časa odprta, potem pa se spet trdo zaprejo, da se obe krili zatreseta, ker sta nemara zagozdi slepega krila preveč ohlapni v svojih odprtinicah. Med dlanema, ki sta mirni in zelo položeni, tako da palec prosto pada dol in se skoraj dotika blazinice mezinca, je na masivni, gladki, upogljivi zeleni plošči tintni krog, ki je ostal nemara kot sled pokrovčka. Barva črnila ni jasna. Od strani se krog blešči v kovinskem in mavričnem odblesku. To je lahko Leonhardi ink, victoria blue. Samo to črnilo je tako močno in kovinsko, je pravo nasprotje Mont Blanca, ki je vodeno, je sicer kraljevsko modro, vendar nima moči v sebi, da bi črke mastno zadrlo v papir. Črke iz Leonhardi ink pa so že na pogled neizbrisne kot kakšno znamenje. Kazalec desne roke kroži po krogu zmeraj v isto smer, ki je nasprotna teku kazalca ure, in ko se vzdigne gor in usmeri proti stropu, sploh ni umazan, nima nobenega sledu črnila. Potem gre še enkrat dol na krog in se pritisne, da se blazinica razleze in noht pobeli. Potem gre spet gor in se obrne v strop. Blazinica se zlagoma boči in postaja rdeča, vendar brez sledu črnila.

Iz pipe ob visokih dvokrilnih vratih v enakomernih presledkih kaplja voda v lijak, ki je že rjavkast in prepleten z mrežo črnih tankih razpok, ki so kot žilice. V kotu, kjer je majhna štirikotna vdolbina z rebri na dnu, je rožnato ovalno milo, zraven lijaka na dveh kovinskih palicah, ki gresta vodoravno iz zidu, pa je zelena frotirka. Nad pipo, ki ima ob strani dva navoja, od katerih ima eden rdeč krogec, drugi pa modrega, je najprej steklena polička – malo valovit strop je še zmeraj visoko zgoraj, tudi visoko zgoraj nad poličko. Na nji sta dva kozarca, od katerih ima eden rdeče dno, drugi pa modro. Nad polico je pravokotno ogledalo, ki je vpeto v zid s štirimi vijaki, ki imajo ponikljano oblo kapico. Ključek z dvema bradama z lahkoto odpre žabico na visoki dvokrilni omari. Z dna omare vzame ročno blagajno in jo nese na vogal velike pisalne mize. Ko jo odklene, pokrov ne zleti nazaj, ampak samo gor, ker ga zaskočita modrikasti peresi, ki sta pričvrščeni na notranjo steno blagajne in na pokrov. Ko je pokrov pokonci, ne skače sem in tja, ampak se samo na začetku malo zatrese. Ali pa še to ne. Mogoče se zatreseta samo peresi, saj je lahko slišati takšen napet pridušen šum, ki je podoben struni, samo da od strune prihaja ton, to pa je samo napet poln zven, ki je trden, in človeku, ki drži roke v blagajni ali ki je z obrazom blizu odprtine, da lahko vidi kakšno podrobnost v nji, nemara sploh ne more zbujati bojazni, da bo pokrov zdaj zdaj usekal dol na ostri rob in na nasekano ključavnico. Znotraj je več pravokotnih razdelkov, napolnjeni pa so samo trije. V enem so beli listki, nemara odtrgani od večjih listov, ker imajo en rob nazobčan, tako kot je to pri znamkah na vseh štirih robovih. Obrnjeni so s hrbtno stranjo navzgor. V drugem so jezdeci različnih barv, vendar se zdi, da je največ oranžnih. V tretjem pa so žigi, dva okrogla in en pravokoten. Ko so že zunaj ročne blagajnice in je jutranje svetlobe zmeraj več v tem visokem prostoru, ko so na zeleni plošči zraven lesenega črnilnika, primakne zraven tudi škatlico z vijoličasto blazinico Toz No 3. Škatlica sploh ni odprta, ampak ima nekaj vijoličastih madežev po pokrovu. Viharno, da butne topli val zraka prek velike pisalne mize v omaro zadaj, se odprejo visoka dvokrilna vrata. Ko udarijo nazaj v slepo krilo, se odprejo rdeča tapecirana vrata zelo nastežaj, potem pa se brez trušča spet zaprejo. Topi, blagi, ves jutranji, a za srednja ušesa zavratni zračni val, se nemara sploh ne odbije od omar in potem od visokih dvokrilnih vrat, ampak v omarah ali pa med omarami in mizo usahne, kajti nad mizo in nad zeleno ploščo, kakšnih trideset centimetrov nad njo, stoji nepomično v zraku kot usmerjena raketa ali torpedo popolnoma vodoravno drobna žuželka, ki ima po ozkem koničastem trupu rumene in črne proge kot osa, vendar ni osa, saj je zelo tanka in samo miruje sredi mlačnega zraka nad mizo in nad zeleno ploskvijo iz mase, ki je debela skoraj pol centimetra. Ko se ji z roba mize, kjer je srednji predal še zmeraj odprt, približuje pokončni tanki kazalec z rožnato lakiranim nohtom, še zmeraj miruje. Ko pa se ji približa še bolj, odskoči, bliskne kot droben izstrelek, za hip izgine v nevidnost, naslednji hip pa se že spet popolnoma nepomična pokaže nad ročno blagajnico in je spet vodoravno usmerjena proti sedežu za mizo in omaram, ki so za njim. Vsa bela, v beli poletni obleki, ki je lahka in težka hkrati, odrine stol od mize in vstane in je dosti svetleje, ko na široko z vitkimi in veščimi rokami razmakne zavese. Ko pa je odprto tudi okno, zareže v mir zdaj zelo svetlega prostora kepa glasov iz zelo prometne ulice tam spodaj.

Samo da se ključek dotakne male ključavnice v rebrasti omari, že oddrdra roleta navzgor in se šele čisto zgoraj ustavi s suhim ostrim pokom. Spodnji del rolete pa je treba poriniti navzdol. Na enak način se odpira tudi druga jesenova omara. Jesenov furnir je sprva zelo bel. Celo malo preveč za visoke službene prostore. Potem zaradi svetlobe požolti, in ko še zmeraj deluje nanj svetloba, celo porjavi. To je prava barva delovnega prostora. Ključka ostaneta na dnu rolete v ključavnici. V predalu pisalne mize sta samo takrat, ko sta omari zaprti, ko ni delovni čas, ko je tako ali tako v teh prostorih vse zaprto in naglo miruje. Njena bela obleka zelo na široko plava med omarama in pisalno mizo.

Ko se spet odprejo rdeča tapecirana vrata, stopi s težkim, vendar naglim korakom noter in izreče nekaj besed. Ko mu odkima, glavo za spoznanje skloni, si gre z razširjenimi prsti v redke lase in zapre vrata za sabo, tako da ga sploh več ni v tem visokem prostoru.

Zgornji desni predal pisalne mize mora tako ostati odprt. V njem so beli papirji, ki imajo z vodnim tiskom vtisnjene črke v krogu, ki pomenijo zelo dober papir, in škatla s karbon papirjem, ki je še zaprta, ker še ni prišel njen čas. Tanko, samo malo tapeciran stol glasno podrsa po tleh mozaičnega parketa, ko ga odmakne od mize. Noge in vitke ostre pete Diemme čeveljcev delajo tanke korake – in nad koleni široka muslinasta obleka je kot padalo ali dežnik nad dvema črtama –, ko grejo naglo k prvi omari, ki ima zgoraj premični stekli, spodaj pa dvojna, iz orehovine izžagana vratca. Tam se skloni, kolena se skrčijo, stegna in meča stisnejo medse svežo belino tkanine muslin. Potem udari mehka pločevina v veliko tršo pločevino, da je zvok, ki se razširi ven iz omare, skoraj lesen in obstoji v zraku brez odmeva. Ko se kolena zravnajo in je krilo nad stegni spet zelo ohlapno in zračno, ima ena roka majhen kuhalnik za mogoče največ šeststo watov, druga pa drži konec kabla in stikalo. Vtičnica je nad stolčkom v kotu med steno in omaro. Spirala zelo naglo vzcveti. Najprej zaprasketa, kot da prihaja kakšen suh, a še majhen ogenj, potem pa zbito, polno, vendar tiho zabrni – in spirala je rdeča vsa. To je glas temperature. Barva je barva žerjavice oglja, ki v nekaterih časih in v nekaterih prostorih vsrkava oko vase. Džezva z mrzlo vodo tudi takoj zacvrči. Na spodnji polici omare, ki je še zmeraj odprta, sta dve beli polivinilasti posodi. Ena, ki ima navit rdeč in okrogel pokrov, je za kavo in v nji je dolga žlica. Druga, ki ima moder okrogel pokrov, je za sladkor, žlička, ki je notri pa sploh nima takšnega dolgega držaja, ampak je navadna. Na svetlem ponikljanem pladnju so skodelice in krožnički iz nemškega porcelana. Krožnički in skodelice imajo zlat rob in nobenih drugih okraskov. To so novi Nemci. Ko jih postavi na rob mize in nalije kavo, ki diši, kot diši dobra kava, se iz njih vije tenak, prozoren dim. Potem si pogladi gladko obleko in stopi pred zrcalo in si marsikaj na sebi ogleda, posebno pa košati visoki grm tam zgoraj, ki je zelo sklenjen in iz enega kosa, nič iz njega ne štrli proč ali navzgor in ga tako niti pogladiti ni treba. Samo gleda ga z raznih strani, kako je poln in strnjen pod suhim, bleščečim filmom Elnett satina. Potem si pogladi obleko, vzame pladenj, gre k rdečim vratom in jih z drugo roko odpre. Ko se vrne in zapre vrata za sabo, zapre tudi okno in zavesa ne valovi več, samo težko pada navzdol, čisto do tal, kot da stoji na tleh ali raste iz tal v visoki strop. Vendar se še niti ne umiri popolnoma, ko črni telefon, ki ima svoj glas naravnan na glas črmlja, zabrni. Treba je vzdigniti slušalko, treba je prisluhniti in izreči nekaj besed. Ko se slušalka spet stakne z vilicami in se potem pogreznejo navznoter, je črna naprava s številkami in tuljavami pri miru in tiho. Njeni prsti leve roke so še zmeraj na slušalki telefona, ki ni več v levem vogalu mize, ampak skoraj na sredini zelene plošče, ko z desnico odpre drugi desni predal. Potem obe roki vzameta ven zeleno mapo in jo postavita na ploščo, v prazen prostor med telefonom, ki je črn, in robom plošče, kjer se tudi miza konča. Mapa ima v zgornjem desnem vogalu majhno nalepko, ki je prilepljena in prekrita s pasom selotejpa. Selotejp je zelo prozoren, da sploh nič ne prekriva, še celo barva majhne nalepke je bela, samo kot da je pološčena. Gibčni in tanki prsti, ki imajo en prstan s pikčasto majhnim in visoko postavljenim draguljem, ki ima tak moten in globok in malo oddaljen blesk kot ametist, v ritmu obračajo liste, kot da so vzvodaste pobiralke kakšnega tkalskega stroja. Listi so zelo različni. Eni so popisani s pisalnim strojem, drugi so dvakrat preganjeni, tretji imajo robove že malo načete, četrti imajo žig, peti imajo več žigov, na šestih so prstni odtisi, sedmi imajo napisanih veliko besed, osmi so popisani s svinčnikom in z modrim svinčnikom, deveti imajo, nemara od nenehnega pregibanja in rabe, na sredini scefrano oglato luknjico, deseti so iz brezlesnega papirja, enajsti so zelo majhni. Listov je veliko. Skoraj pri koncu se leva roka umakne in vmes poseže desnica. S celo dlanjo pade na peščico listov, ki so še ostali, drugi, ki jih je za cel sveženj, pa padejo na hrbet desnice. Levica pa je zelo lahkotna in, še zmeraj kot kakšna pobiralka, se sproži k črni slušalki, jo sname z vilic, potem pa spusti na ploščo, trije tanki prsti se skrijejo v dlan, kazalec se izproži in vskoči v prvo številko okrogle številčnice. Ko desetkrat preluknjana ploščina kroga teče nazaj in sproža zvok, kot da se spušča plaz verige po kamenju, je tanki, pripravljeni kazalec tesno nad njim, kot da je na preži ali kot da nadzoruje vračanje kroga v mirno lego. Potem je še veliko raznih številk in za vsako teče krog nazaj s svojim glasom sprožene verige. Ko so vse številke, ki so potrebne, skupaj, se pomaknejo iz dlani tudi drugi prsti in primejo črno slušalko in jo nesejo k malemu, tesno h glavi priraslemu uhlju. Glas iz slušalke gre potem naravnost vanj, se ne razlega naokrog, glas iz ust pa zaplava, prši po zraku krog obraza in drugih reči, predno usahne v udrti luknjičavi slušalki. Težka desnica med papirji se zasuče in dlan porine večji sveženj na mizo, potem pa nekajkrat potolče po desnem manjšem kupčku. Slušalko je treba spustiti, ker je mapa velika in ima veliko listov, listi v eni roki frfotajo in jih je treba prijeti z obema rokama. Ko pa je že treba odpreti rdeča tapecirana vrata, jo je najboljše stisniti pod pazduho, vendar tako da vsaj en prst težke desnice ostane med listi, na mestu, kjer so razdeljeni v dva različna dela. Ko pa se vrača v ta visoki prostor, je mapa nemara lahko zaprta, prstu ni treba igrati kazalke.


Rudi Šeligo: Triptih Agate Schwarzkobler. Založba Obzorja, Maribor 1968. Zbirka Znamenja (4), 69 strani, UDK 821.163.6-32.


Rudi Šeligo: Triptih Agate Schwarzkobler. Spremna beseda: Andraž Gombač. Mladinska knjiga, Ljubljana 2018. Jubilejna zbirka, 120 strani, ISBN 978-961-01-5259-0, 24,99€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE